Jedro

Določba 89. člena ZNP-1 predvideva prisilo v primeru, da udeleženec izvedbo DNK analize odkloni. Ta določba odstopa od siceršnjega pravila, da v primeru strankine procesne neaktivnosti sodišče oceni pomen te njene neaktivnosti (262. člen ZPP). Vendar se določba uporablja le za zadeve, vložene po 15. 4. 2019. Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1, se dokončajo po prej veljavnih procesnih pravilih.

V skladu s procesnimi določbami, ki jih je treba v obravnavani zadevi uporabiti (262. člen ZPP), prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu oz. ni pristopila k izvedbi DNK analize, niso dopustni. Sodišče glede na vse okoliščine presoja pomen dejstva, da stranka ni prišla na zaslišanje oz. se ni odzvala vabilu na opravo DNK analize.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijanim sklepom drugi toženki naložilo, da omogoči izvedbo hčerine DNK preiskave, določene v II. točki izreka sklepa z dne 28. 10. 2021 (I. točka izreka). Za primer ponovnega onemogočanja ji je zagrozilo z izrekom denarne kazni v znesku 1.000 EUR, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti (II. točka izreka). Svojo odločitev je utemeljilo na določbi prvega odstavka 89. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), ki udeležencem v postopkih za ugotovitev očetovstva nalaga dolžnost sodelovanja z izvedencem pri pridobivanju vzorcev tkiva, telesnih tekočin in vzorcev krvi. Druga toženka je dolžna hčerki pozitivno predstaviti situacijo in jo vzpodbuditi k odvzemu biološkega materiala za izvedbo DNK analize, saj izvedeni dokazni postopek ne potrjuje, da bi doslej ravnala v tej smeri.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo druga toženka. V njej uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožnica poudarja, da v tem postopku ne bi smele biti uporabljene določbe ZNP-1, saj se postopki, začeti pred uveljavitvijo prej navedenega zakona, dokončajo po določbah do sedaj veljavnih predpisov. Izpodbijani sklep je tudi neizvršljiv. DNK analizo naj bi opravila tožnica, ta pa jo odločno odklanja in siljenje šteje za poseg v njeno psihofizično zdravje. O tem sklep nima razlogov. Tožnici je v skladu z 21. členom Ustave zagotovljeno spoštovanje njene osebnosti in dostojanstva. Sodišče tožničinega mnenja ne sme prezreti – izrazila ga je v več pogovorih s kolizijskim skrbnikom in ta izjava ima enako dokazno vrednost, kot če bi jo podala pred sodnikom.

Izpodbijani sklep je v nasprotju z določbo prvega odstavka 262. člena ZPP. Stranke se ne more prisiliti k izpovedbi in zoper stranko, ki se ni odzvala vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni prisilni ukrepi. Sodišče bi moralo upoštevati mnenje otroka in kategorično odklonitev sodelovanja pri DNK analizi. Poleg tega nov zakon ne predpisuje, da je mogoče izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke.

3. Pritožba je bila vročena tožnici in prvemu tožencu v odgovor, vendar se nanjo nista odzvala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem postopku mld. tožnica izpodbija očetovstvo prvega toženca. Ta je izjavo o priznanju očetovstva podal že pred njenim rojstvom.

6. Sodišče je 28. 10. 2021 v predmetni zadevi izdalo sklep, da se izvede dokaz z opravo DNK analize; za izvedenca v tej pravdni zadevi pa je določilo Inštitut za sodno medicino pri Medicinski fakulteti. Naložilo mu je, da mld. tožnici odvzame kri ali drug biološki material (las, slino), opravi DNK analizo in na njeni podlagi poda mnenje o tem, ali je prvi toženec tožničin oče. 7. Iz procesnega gradiva izhaja, da deklica opravo DNK analize odločno odklanja. Strokovni delavci CSD so z njo opravili več razgovorov.1 Vsem je skupno, da je deklica močno odklonilna do oprave DNK analize. Testa noče narediti, čeprav ne boli, ker ji je vseeno, kdo je njen pravi oče in kdo je „zapisan na papirju“.

8. Določba 89. člena ZNP-1 predvideva prisilo v primeru, da udeleženec izvedbo DNK analize odkloni. Ta določba odstopa od siceršnjega pravila, da v primeru strankine procesne neaktivnosti sodišče oceni pomen te njene neaktivnosti (262. člen ZPP). Vendar se določba uporablja le za zadeve, vložene po 15. 4. 2019. Postopki, ki so bili začeti pred uveljavitvijo ZNP-1, pa se dokončajo po prej veljavnih procesnih pravilih (prvi odstavek 216. člena ZNP-1). Le v primeru, da je bila po uveljavitvi ZNP-1 odločba sodišča prve stopnje razveljavljena in temu sodišču zadeva vrnjena v ponovno odločanje, se postopek nadaljuje po določbah ZNP-1. 9. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena že v letu 2013. V postopku je že prišlo do razveljavitve prvostopenjske odločbe, vendar še pred uveljavitvijo določb ZNP-1. Zato določba 89. člena ZNP, ki udeležence prisiljuje v opravo DNK analize, v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Pritožba pravilno opozarja, da bi moralo sodišče uporabiti določbo 262. člena ZPP. Ta pa ne dovoljuje nobenih prisilnih ukrepov zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje; prav tako pa se stranke ne more prisiliti k izpovedbi. Določba sicer ureja odklonitev stranke, da bi bila zaslišana. To določbo pa je mogoče smiselno uporabiti tudi za obravnavani primer.2 Stranke ni mogoče prisiliti k opravi DNK analize, za njeno ravnanje/pasivnost pa tudi ni predpisana neposredna sankcija. Seveda pa sodišče glede na vse okoliščine presoja pomen dejstva, da stranka ni prišla na zaslišanje oz. se ni odzvala vabilu na opravo DNK analize (2. odstavek 262. člena ZPP). V skladu s procesnimi določbami, ki jih je treba v obravnavani zadevi uporabiti (262. člen ZPP), prisilni ukrepi zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu oz. ni pristopila k izvedbi DNK analize, niso dopustni. To pa zaradi zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

1 Obvestilo o opravljenem razgovoru z dne 12. 10. 2018, poročilo CSD z dne 17. 6. 2019 in zapis razgovora z dne 30. 7. 2020. 2 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 331/2005 z dne 9. 6. 2005.