Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnica vselila v sporno stanovanje na podlagi podstanovalske pogodbe, sklenjene s tožencem; pogodba je bila sklenjena le za del stanovanja, tožnica pa se je brez dovoljenja in vednosti toženca razširila na celotno stanovanje. Glede na te ugotovitve je pravilno stališče drugostopnega sodišča, da tožnica ni mogla pridobiti pravic iz 149. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91).

Pravilno pa je bil s sodbama obeh sodišč zavrnjen tudi tožbeni zahtevek toženca, da se mora tožnica iz spornega stanovanja izseliti in mu ga izročiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (drugostopno sodišče pa je dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča potrdilo), da je razmerje iz podstanovalske pogodbe prenehalo dne 31.12.1991, upoštevaje toženčevo odpoved iz novembra 1991 pa tudi ni moglo biti podaljšano v smislu določila 45. člena SZ. Zato se tožnica od 1.1.1992 v spornem stanovanju nahaja nezakonito.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožničine zahtevke in sicer: na sklenitev kupoprodajne oz. podrejeno najemne pogodbe, ki ju je tožnica vložila zoper toženo stranko A, na ugotovitev imetništva stanovanjske pravice in ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med obema toženima strankama - A in B, oz. podrejeno na razveljavitev te pogodbe, ki jih je tožnica vložila zoper obe toženi stranki; ugodilo pa je zahtevku iz tožbe toženca B na izselitev oz. izročitev spornega stanovanja, vložene zoper tožnico. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sporno stanovanje na podlagi podstanovalske pogodbe, sklenjene med tožnico in tožencem B, ni bilo oddano v celoti. Tožnica se je samovoljno razširila tudi na prostore, ki niso bili predmet pogodbe. Zato ni pridobila statusa v smislu 149. člena Stanovanjskega zakona. Podstanovalska pogodba je bila sklenjena za določen čas do 31. 12. 1991, ni bila podaljšana, temveč je toženec B tožnici pogodbeno razmerje odpovedal in se zato od 1.1.1992 tožnica v spornem stanovanju nahaja nezakonito.

Tožničino pritožbo je drugostopno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano prvostopno odločbo. Poudarilo je, da je v sporni zadevi pomembna pogodbena volja strank podstanovalske pogodbe, iz katere izhaja, da je bilo tožnici oddan v podnajem le del stanovanja; njena samovoljna razširitev na celo stanovanje ne pomeni, da ji je bilo oddano v podnajem celotno stanovanje; zato nima pravice po 149. členu Stanovanjskega zakona.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo obeh sodb tako, da se tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da se sodbi razveljavita in vrne zadeva v novo obravnavanje. Povdarja, da je toženec B izgubil stanovanjsko pravico na spornem stanovanju, ker ga ni uporabljal več kot 6 mesecev in ker je stanovanje v celoti oddal v podnajem tožnici.

Tožničini razširitvi na celotno stanovanje toženec B namreč ni nasprotoval. Tudi niso podani razlogi iz 3. odst. 58. člena in 61. člena prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih, ki opravičujejo neuporabo stanovanja s strani imetnika stanovanjske pravice. Soglasje, ki ga je dal stanodajalec k podstanovalski pogodbi, ni veljavno, ker je bilo podano prepozno, nadalje ni bilo predvideno v aktih stanodajalca in tudi ni razvidno ali je podpisano s strani pooblaščene osebe stanodajalca. Ker je tožnica v stanovanju bivala več kot dve leti, je v smislu 50. člena prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih pridobila stanovanjsko pravico. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je drugostopno sodišče zagrešilo, ker ni obrazložilo odločitve v delu, s katerim je bil zavrnjen tudi tožničin zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe, sklenjene med toženima strankama. Kupoprodajna pogodba je nična, ker je bila sklenjena v nasprotju s Stanovanjskim zakonom.

Revizija je bila v skladu s 3. odst. 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnica vselila v sporno stanovanje na podlagi podstanovalske pogodbe, sklenjene s tožencem; pogodba je bila sklenjena le za del stanovanja, tožnica pa se je brez dovoljenja in vednosti toženca B razširila na celotno stanovanje. Glede na te ugotovitve je stališče drugostopnega sodišča, da tožnica ni mogla pridobiti pravic iz 149. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91; v nadaljevanju: SZ), pravilno. Cit. zakonsko določilo namreč kot pogoj za pridobitev enakih upravičenj, kot jih imajo po tem zakonu imetniki stanovanjske pravice na stanovanju, določa oddajo v podnajem celotnega stanovanja; le takšni podstanovalci lahko namesto imetnikov stanovanjske pravice pridobijo pravice po novem stanovanjskem zakonu. Obstoj takšnega podnajemnega razmerja med navedenima pravdnima strankama pa je glede na zgoraj navedene ugotovljene okoliščine izključen. Samovoljna kasnejša uporaba celotnega stanovanja s strani tožnice na vsebino podstanovalske pogodbe ni mogla vplivati, kot pravilno izhaja iz razlogov drugostopnega sodišča (26. in 71. člen ZOR). Zato že samo glede na navedene okoliščine ni podan dejanski stan, kot ga predvideva cit. zakonsko določilo in sodiščema ni bilo potrebno ugotavljati ali je z izključitvijo okoliščine iz 3. odst. 58. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, izpolnjen nadaljnji pogoj iz cit. določila SZ za izenačitev podstanovalčevega položaja s položajem imetnika stanovanjske pravice. Revidentkino sklicevanje na določila 50. in 61. člena prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih glede na navedene razloge tudi ne more biti pravno pomembno za to pravdo.

Tožnica torej ni mogla pridobiti enakega položaja kot imetniki stanovanjske pravice, tako tudi ne pravice do sklenitve kupoprodajne oz. najemne pogodbe v smislu določil SZ; njena zahtevka za sklenitev takšnih pogodb sta bila zato utemeljeno pravnomočno zavrnjena. Zato nadalje tudi ni upravičena izpodbijati veljavnosti kupoprodajne pogodbe sklenjene med toženima strankama in je pravilna tudi pravnomočna odločitev o tistem delu tožničine tožbe, ko uveljavlja zahtevek za ugotovitev imetništva stanovanjske pravice in s tem zahtevkom povezani nadaljnji zahtevek za ugotovitev ničnosti te pogodbe oz. podrejeno za njeno razveljavitev.

Ob materialnopravno pravilnem stališču v drugostopni sodbi, da je uspeh tožničinih zahtevkov odvisen od tega, ali je pridobila pravice kot gredo po SZ imetniku stanovanjske pravice, je neutemeljen revidentkin očitek, da drugostopna sodba nima razlogov glede zavrnitve tožničinega zahtevka na ugotovitev ničnosti navedene kupoprodajne pogodbe. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odst. 354. člena ZPP torej tudi ne more biti podana.

Pravilno pa je bilo s sodbama obeh sodišč odločeno tudi o tožbenemu zahtevku toženca B, da se mora tožnica iz spornega stanovanja izseliti in mu ga izročiti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (drugostopno sodišče pa je dejanske in pravne zaključke prvostopnega sodišča potrdilo), da je razmerje iz podstanovalske pogodbe prenehalo dne 31.12.1991, upoštevaje toženčevo odpoved iz novembra 1991 pa tudi ni moglo biti podaljšano v smislu določila 45. člena SZ. Zato se tožnica od 1.1.1992. v spornem stanovanju nahaja nezakonito.

Z izpodbijano sodbo je bilo torej pravilno uporabljeno materialno pravo. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).