Jedro

Kadar so toženci po materialnem pravu v takšni skupnosti, da so lahko le enotna pravdna stranka, združitev pravd proti tem tožencem ne pomeni združitve zahtevkov in subjektivne spremembe na pasivni strani (192/2 in 313. čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Po dovolitvi spremembe tožbe v vlogi z de 7.5.1990 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so tožniki I.L., zapustnik J.L., toženka M.L. in toženec J.C. solastniki nepremičnin pri z.k. telesu II vl. št. 977, oziroma imetniki pravice uporabe, pri z.k. telesu I in sicer I.L. do 50/1000, zapustnik do 453/1000, toženka M.L. do 453/1000 in toženec J.C. do 44/1000, kar so toženci dolžni priznati ter izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, po kateri se bodo pri vl. št. 977 pri z.k. telesu I vknjižili novi deleži pravice uporabe pri z.k. telesu II pa novi solastninski deleži na ime tožencev in zapustnika. Pritožbi tožencev M.L. ter mld. I. in M.L. je sodišče druge stopnje ugodilo ter odločilo, da se razveljavi sklep prvega sodišča o spremembi tožbe in da se nato sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrneta oba tožbena zahtevka, torej tožbeni zahtevek tožnika proti tožencema M.L. in J.C. ter tožbeni zahtevek tožnika proti tožencema mladoletni I.L. in mladoletnemu M.L., zatopanima po materi M.L. Postavilo se je na stališče, da združitev pravd po 313. členu ZPP ne pomeni tudi združitve zahtevkov. Zaradi nujnega sosporništva na strani toženih strank v nobeni od obeh pravd ni podana pasivna legitimacija.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP in predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni z zavrnitvijo pritožbe toženih strank in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je združilo tožbena zahtevka v obeh tožbah v enotno obravnavanje. Sodna praksa je redno upoštevala vodenje pravdnega postopka v podobnih primerih tako, kot je ravnalo sodišče prve stopnje. Sicer pa je sodišče druge stopnje v odločbi, s katero je med postopkom razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, o zadevi zavzelo drugačno stališče od tega, na katerega se je postavilo v izpodbijani sodbi. Zato se postavi vprašanje smotrnosti dopolnjenega postopka po prvotni odločbi drugostopnega sodišča. Tožene stranke na revizijo niso odgovorile, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženci M.L., mld. I.L. in mld. Ma.L. so kot dediči po pokojnem J.L. v razmerju do njegove zapuščine pravno v takšni medsebojni zvezi, da lahko na aktivni ali pasivni strani v pravdi nastopajo samo vsi skupaj. To pomeni, da morajo biti tudi skupaj toženi. Kakor posamezni dedič nima pravice razpolaganja, tako tudi sam v pravdi ne more biti tožen. Pasivno legitimirana stranka so torej le vsi dediči skupaj. Pri tem pa ima toženi J.C. položaj enotnega sospornika po procesnem pravu (201. člen ZPP) - učinek pravdnega dejanja ostalih sospornikov se razteza tudi nanj. O tem v pravdi niti ni spora. Obe nižji sodišči in pravdne stranke takšen položaj tožencev upoštevajo.

Vendar pa revizija (ki izpodbijane sodne odločbe posebej ne napada v delu, s katerim ni dovolila subjektivne spremembe tožbe v vlogi 7.5.1990) sodbi sodišča druge stopnje očita napačno uporabo določb ZPP glede združitve pravd (313. člen ZPP). Po revizijskem stališču bi sicer dve samostojni tožbi proti posameznim osebam, ki so nujni (enotni) sosporniki bilo mogoče združiti v enotno obravnavanje iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje (očitno brez pomisleka o subjektivni spremembi tožbe, za katero je sicer potrebno dovoljenje - 2. odstavek 192. člena ZPP). Ti razlogi pa so (po povzetku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) v tem, da je z vložitvijo nove tožbe - da bi bili zajeti vsi nujni sosporniki - tožeča stranka popravila prvotno napako, ker ni tožila vseh. Šlo naj bi torej za odpravo procesne napake, ne pa za združitev pravd. Vendar pa je takšno združevanje zahtevkov v očitnem nasprotju z določbo 313. člena ZPP. Združitev obeh pravd v enotno obravnavanje ima namreč svojo podlago le v določbi 313. člena ZPP. Zakon o pravdnem postopku v okviru procesnega vodstva ne pozna odločanja zaradi popravljanja takih strankinih procesnih napak - razen, če bi med drugim nasprotna stranka dovolila subjektivno spremembo glede pasivne legitimacije napačno vložene tožbe (kar pa se v tem primeru ni zgodilo). Združitev pravd pa nima za posledico združitve zahtevkov. Združene pravde obdržijo svojo samostojnost, ker so predvsem razlogi smotrnosti odločilni za združevanje. Sodišče druge stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je procesno situacijo presojalo s stališča dveh samostojnih zahtevkov, ki sta sicer združena v enotno obravnavanje. Posledica takšnega pravilnega procesnega pristopa pa je nadaljnje sklepanje, da je glede na naravo pravnega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način proti vsem tožencem in sicer tako po tožbi z dne 10.4.1989, kot po tožbi z dne 21.9.1989. Procesno ravnanje tožeče stranke je med pravdo ob ravnanju tožene stranke, ki je strogo upoštevala določila zakona o pravdnem postopku, bilo toliko napačno, da ga sodišče prve stopnje glede na obseg pristojnosti, ki jih ima v procesnem vodstvu, ni moglo popravljati. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je oba zahtevka v sicer združeni pravdi zavrnilo z obrazložitvijo, da so toženci po materialnem pravu v takšni skupnosti, da so lahko le enotna pravdna stranka. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije v obeh tožbah je zato odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov pravilna.

Ker niso bili podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).