Jedro

Izpodbijana uredba je zakonita, saj je bila izdana v skladu z določbami 140. člena Zakona o vodah (ZV-1) in 165. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Koncesija se dodeli proti plačilu. Pri določitvi plačila pa se med drugimi kriteriji, v skladu s 4. točko 2. odstavka 123 člena ZV-1, upošteva tudi kriterij ekonomske ugodnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z Uredbo o koncesiji za odvzem podzemne vode iz vodnih virov P.U. V-3, V-4, V-6 in V-8 za stekleničenje in proizvodnjo pijač (v nadaljevanju: uredba o koncesiji), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, tožeči stranki kot koncesionarju med drugim določila plačilo za navedeno koncesijo.

Tožeča stranka je zoper navedeni predpis tožene stranke vložila tožbo na podlagi določbe 4. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). V tožbi je navedla, da je uredba o koncesiji nezakonita, ker v 7. členu določa plačilo za koncesijo za posamezno koledarsko leto, pri čemer v 3. odstavku navedenega člena to določa s formulo, ki predstavlja seštevek dveh elementov: čistega letnega prihodka iz prodaje pijač, ki je izkazan v izkazu poslovnega izida proizvajalca (P čisti - prihodek) x faktorjem 0,01 + višine koncesije (V koncesije), izračunane po posebej določeni formuli na osnovi vodnega povračila (P vodno povračilo) glede na vrsto pijače. S tožbo izpodbija le tisti del uredbe o koncesiji, ki povečuje plačilo v odvisnosti od obsega čistega letnega prihodka proizvajalca (P čisti - prihodek) (četudi le v obsegu x 0,01). V vsem ostalem delu se strinja z navedeno uredbo o koncesiji in samo po sebi njeni elementi niso sporni ali nezakoniti. Po mnenju tožeče stranke gre v spornem primeru (P čisti - prihodek) za prikrito obdavčenje prometa, oziroma kar za nekakšen "prometni davek", ki ga je brez zakonske in ustavne podlage sprejela tožena stranka z navedeno uredbo. Za izkoriščanje podzemne vode že plačuje vodno povračilo v odvisnosti od zajete (načrpane) oziroma porabljene vode, kar zanjo ni bilo in ni sporno tudi v bodoče. Brez kakršnihkoli zakonskih kriterijev pa je Vlada v končni obračun koncesijskega plačila (Vplačilo) dodala še element obdavčitve celotnega prometa proizvajalca in ga dodala (prištela) višini plačila koncesije. Vlada je ob tem ravnala nezakonito in je s tem nezakonita tudi sama uredba. Toliko bolj, ker je Vlada ob tem ravnala diskriminatorno in v nasprotju z načelom enake uporabe zakona za vse subjekte in v skladu enakosti pred zakonom. V mesecu novembru 2004 (11.11.2004) je Vlada na podlagi povsem enakih predpisov že izdala šest podobnih uredb o koncesijah za odvzem podzemnih vod iz vodnih virov v šestih primerih (vse objavljene v Uradnem listu RS, št. 125/2004), kjer pa je določeno izključno le plačilo za koncesijo, brez kakršnegakoli dodatnega "prometnega davka", kar že samo po sebi kaže na diskriminatoren, nezakonit in neustaven pristop Vlade v zvezi s sporno uredbo. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano uredbo o koncesiji odpravi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v temu upravnem sporu na tožbo pa ni odgovoril. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano uredbo o koncesiji je Vlada RS izdala na podlagi 140. člena Zakona o vodah (Uradni list RS, št. 67/02 - ZV-1) in 165. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/04, ZVO-1). Po določbah 165. člena ZVO-1 je podlaga za podelitev koncesije na naravni dobrini koncesijski akt, ki je predpis vlade ali predpis občine. V tem primeru gre za uredbo vlade, s katero je bila skladno z določbo 140. člena ZV-1 tožeči stranki podeljena koncesija brez javnega razpisa za odvzem podzemne vode iz vodnih virov za stekleničenje in proizvodnjo pijač. Gre torej za predpis, ki ureja posamično razmerje med Vlado RS in tožečo stranko P.U. O zakonitosti takega akta po 4. odstavku 1. člena, v zvezi s 4. točko 1. odstavka z 10. člena ZUS v upravnem sporu na prvi stopnji odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Kot izhaja iz vsebine tožbe tožeča stranka izpodbija uredbo v delu, ki se nanaša na določitev plačila za koncesijo, oziroma tisti del uredbe, ki veže plačilo za koncesijo na obseg čistega letnega prihodka od proizvodnje pijač, kar naj bi bilo po mnenju tožeče stranke nezakonito. Po določbah 123. člena ZV-1 se koncesija podeli proti plačilu (plačilu za vodno pravico). Pri določitvi plačila za vodno pravico se upošteva med drugimi kriteriji tudi kriterij, določen v 4.točki 2. odstavka 123. člena ZV-1, to je kriterij ekonomske ugodnosti, ki jih bo imetnik vodne pravice dosegel s posebno rabo vode. Navedeni kriterij pa je vlada pravilno upoštevala pri določitvi plačila za obravnavano koncesijo iz 7. člena uredbe. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da naj bi šlo pri tem za dodatno obdavčenje oziroma za nekakšen "prometni davek". Kot že navedeno gre za kriterij, ki ga je po izrecni določbi 123. člena ZV-1 treba upoštevati pri določitvi plačila za vodno pravico, ne pa za "prometni davek".

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor tožeče stranke, da je Vlada RS z izdajo izpodbijane uredbe ravnala diskriminatorno in v nasprotju z načelom enake uporabe zakona za vse subjekte. Pri tem se sklicuje na šest uredb Vlade RS o koncesijah za odvzem podzemnih vod, vse objavljene v Uradnem listu RS, št. 125/2004, v katerih ni upoštevan dodatni kriterij čistega prihodka proizvajalca od prodaje pijač. Vseh šest uredb, ki jih tožeča stranka citira v tožbi je namreč že prenehalo veljati. Vlada je za podelitev vseh šestih koncesij izdala nove uredbe, objavljene v Uradnem listu RS, št. 46 z dne 9.5. 2005 in št. 47. z dne 13. 5. 2005. Kot izhaja iz vseh navedenih uredb je v njihovem 7. členu uporabljen povsem enak kriterij pri določitvi plačila za podeljeno koncesijo kot pri uredbi, ki je predmet tega upravnega spora, to je kriterij čistega letnega prihodka od prodaje namizne vode.

Po navedenem je izpodbijana uredba o koncesiji, ki jo je izdala tožena stranka zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.