Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 704/2012

ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.704.2012 Upravni oddelek

mednarodna zaščita omejitev gibanja prosilca za azil samovoljna zapustitev azilnega doma razlogi za vsebinsko obnovo tožbe ugotavljanje istovetnosti ustavno dopusten cilj omejitve svobode
Upravno sodišče
18. maj 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik na dan razpisa glavne obravnave samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar je postala izredno dvomljiva tudi njegova istovetnost, ki jo je navajal v prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 5. 2012. Tožnik je namreč v prošnji ob prisotnosti pooblaščenke izjavil, da je v predhodnem azilnem postopku pobegnil, ker je bil nepremišljen in še mladoleten, zdaj pa tega ne bo več nikoli naredil in bo počakal na odločitev, povedal pa je tudi, da bo poskusil pridobiti dokumente, s katerimi bo izkazoval istovetnost. Ker je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo na določilo 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je pravilna pravna podlaga za omejitev osebne svobode, le da ni naredila popolne in pravilne subsumcije dejstev na zakonski dejanski stan, je sodišče v navedenem delu obrazložitev omejitve osebne svobode popravilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena, ter v povezavi s 3. točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) v zadevi priznanja mednarodne zaščite – omejitve gibanja, odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj ... 10. 1993 v kraju Blida, omeji gibanje na območje Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 4. 5. 2012 do 13.00 ure do dne 4. 8. 2012 do 13.00 ure. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 23. 3. 2011 na policijski postaji Ilirska Bistrica prvič izrazil namero, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Po postopku je bil pripeljan v Azilni dom v Ljubljani, kjer je istega dne takrat kot mladoletnik brez spremstva staršev podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in bil nastanjen v nastavitvene prostore Azilnega doma. Nato je prosilec dne 25. 2. 2011 samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni od datuma zapustitve vanj ni vrnil, zaradi česar je bil izdan sklep o ustavitvi postopka, kateri je dne 15. 3. 2011 postal pravnomočen. Dne 4. 5. 2012 je prosilec potem, ko je bil dne 3. 5. 2012 po Uredbi Sveta št. 343/2003 vrnjen iz Avstrije, vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Dne 4. 5. 2012 mu je bil ustno na zapisnik naznanjen ukrep omejitve gibanja na območje Azilnega doma zaradi ugotavljanja istovetnosti. Prosilec ob podaji prve kot tudi ponovne prošnje za mednarodno zaščito in tudi do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011 ZTuj-2 (57/2011 popr.) lahko izkazal svojo istovetnost. Navedel je, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Pristojni organ na podlagi spisovne dokumentacije ugotavlja, da se je prosilec v treh različnih državah predstavljal s tremi različnimi osebnimi podatki. Tako se je pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji predstavljal za osebo A.A., roj ... 10. 1993, državljan Alžirije. Po samovoljni zapustitvi Azilnega doma je zaprosil za mednarodno zaščito v Švici dne 13. 10. 2011 pod imenom B.B., roj ... 10. 1990, državljan Tunizije. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tudi Švico pred predajo na podlagi Uredbe Sveta št. 343/2003 samovoljno zapustil in odšel v Avstrijo, kjer je prav tako zaprosil za mednarodno zaščito dne 9. 4. 2012 ter se predstavljal pod imenom C.C., roj. ... 10. 1990, državljan Sirije. Pri podaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito dne 4. 5. 2012 je prosilec na vprašanja uradne osebe, ali ima pri sebi kakšen osebni dokument, ali jih je kdaj imel in ali bi kakšen tak dokument lahko dostavil, navedel, da je leta 2009, ko je potoval preko Turčije, imel pri sebi svoj potni list in osebno izkaznico, vendar so mu te neznanci ukradli. Te njegove navedbe niso v skladu z odgovorom na isto vprašanje pri podaji prve prošnje, saj je takrat na policijski postaji v Ilirski Bistrici navajal, da je svoj potni list po tem, ko je legalno prispel z letalom iz Alžirije v Francijo, poslal nazaj domov. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je uradni osebi navedel, da je svoj potni list takrat izgubil v Italiji in da bi težko kakorkoli pridobil kakšen svoj osebni dokument. Na vprašanje uradne osebe pri podaji ponovne prošnje, ali lahko sedaj prosilec priloži osebne dokumente, je prosilec odgovoril, da lahko pridobi fotokopijo svojega potnega lista in osebne izkaznice, saj ima fotokopije tako pri sestri, katera živi v Franciji, kot pri sestri, katera živi v Italiji. Iz vsega navedenega izhaja, da prosilec ves čas svoje poti, oziroma po njegovi izjavi od Francije, kamor je prispel legalno, potuje ilegalno sam in s pomočjo ilegalnih sprovajalcev, iz česar izhaja, da si v tem času ni poskušal urediti kakšnega svojega osebnega dokumenta. Prav tako uradne organe zavaja s posredovanjem svojih različnih osebnih podatkov, čeprav ima po njegovih navedbah fotokopije svojih osebnih dokumentov, s katerimi bi svojo istovetnost lahko dokazoval. Poleg tega pa je pri podaji prve prošnje uradni osebi pojasnil, da je po tem, ko naj bi mu veljavnost potnega lista potekla, le tega poslal bratrancu v Alžirijo, kateri je v njegovem imenu potni list na ministrstvu podaljšal in mu ga poslal nazaj, le tega pa je v Italiji izgubil. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, poleg tega pa je kar dvakrat spremenil svoje osebne podatke, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tudi Upravno sodišče RS je v sodbi opr. št. U 1308/2008-14 z dne 11. 6. 2008 glede izreka omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti zapisalo, da po presoji sodišča niti ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov, in da brez osebnega dokumenta, na katerem bi bila njegova fotografija, ni mogoče preveriti njegove istovetnosti, zaradi česar je izpolnjen pogoj iz prve alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ. To odločitev pa je s sodbo I Up 352/2008 z dne 16. 7. 2008 potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS. Prav tako pa je Upravno sodišče RS v sodbi I U 350/2011-17 z dne 28. 2. 2011 zapisalo, da če je tožnik brez osebnega dokumenta, na katerem bi bila njegova fotografija, to zadostuje za izpolnitev pogoja iz prve alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ. Organ odločitev opira na določilo prve alinee prvega odstavka 51. člena. ZMZ v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave (prva alinea) ali na zato namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva. Glede na celovito preučitev okoliščin primera je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na območje Azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, saj bo že z omejitvijo na območje Azilnega doma mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se mu ne bo ugotovilo njegove identitete.

V tožbi tožnik pravi, da se pri utemeljevanju odločitve tožena stranka sklicuje tudi na sodbe I U 1308/2008-14, I Up 352/2008 in I U 350/2011-7, iz katerih naj bi izhajalo, da je pravzaprav že samo pomanjkanje osebnih dokumentov dovolj za izpolnitev pogoja iz prve alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožnik se z omejitvijo gibanja ne strinja in poudarja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 65/2011 pojasnilo, da je v zvezi z razlogom za omejitev gibanja na podlagi prve alinee prvega odstavka 51. člena ZMZ pravilno stališče sodišča prve stopnje (v tem primeru je šlo za sodbo I U 1958/2012), ki ga je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v drugih primerih (I Up 30/2010, I Up 35/2010, I Up 46/2010), da za omejitev gibanja iz tega razloga ne zadostuje zgolj dejstvo, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumenta o izkazovanju istovetnosti po Zakonu o tujcih, temveč je treba tudi v takem primeru dvom v njegovo zatrjevano istovetnost utemeljiti z razumnimi razlogi. Glede tega, zakaj nima dokumentov, je prosilec v prošnji pojasnil, da so mu bili leta 2009 ukradeni v Turčiji, najverjetneje s strani ilegalnega sprovajalca. Še najboljši približek temu, kar tožena stranka zahteva, so tako kopije dokumentov, ki so shranjene pri sestrah, za katere se je prosilec že zavezal, da jih bo čim prej pridobil. S tem je prosilec ustrezno pojasnil, zakaj je brez dokumentov in kaj je najboljše, kar lahko trenutno v zvezi s tem stori. Glede njegovega dosedanjega ravnanja (zapustitev Slovenije po podaji prošnje leta 2011 in spreminjanja podatkov o identiteti) pa je prosilec pojasnil, da je bila to posledica mladostniške nepremišljenosti in strahu pred deportacijo. S takim ravnanjem je želel izboljšati svoje možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, ki jo nujno potrebuje zaradi preganjanja v njegovi matični državi. Žal pa se kot mladoletnik še ni zavedal, da lahko s takim ravnanjem doseže ravno nasprotno. Prosilec je zdaj odločen počakati na odločitev o njegovi prošnji ter bo poizkusil pridobiti kopije njegovih dokumentov, zato da pripomore k čimprejšnji rešitvi njegovega primera. Predlaga, da sodišče predmetni sklep tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je bistvena okoliščina nastopila 45 minut pred začetkom glavne obravnave, ko je sodišče po faksu od tožene stranke prejelo obvestilo, da tožena stranka ne more zagotoviti prisotnosti tožnika na glavni obravnavi, ker je bilo pri jutranji kontroli ugotovljeno, da je tožnik pobegnil iz območja Azilnega doma in se vanj do jutra ni vrnil. Glavna obravnava, ki je bila razpisana zaradi zaslišanja tožnika, je bil preklicana in o tem so bili vsi obveščeni. Tudi pooblaščenec ni prišel na preklicano glavno obravnavo, poleg tega pa mu je sodišče preko PIC po faksu poslalo v vednost obvestilo tožene stranke z dne 18. 5. 2012 z možnostjo, da nanj odgovori po faksu isti dan do 14.00. Sodišče je o tožbi odločalo po vsebini iz naslednjih razlogov.

Sodišče mora po ZMZ (5. odstavek 51. člena ZMZ) o tožbi odločiti v treh delovnih dneh, kar pomeni, da je sodišče imelo zakonsko obveznost, da o tožbi odloči v petek dne 18. 5. 2012. Zakonska domneva o umiku tožbe zoper akt o omejitvi gibanja oziroma osebne svobode ni določena. Domneva umika prošnje za mednarodno zaščito, kar ima za posledico prenehanje statusa prosilca za mednarodno zaščito in s tem nujne okoliščine za izdajo upravnega akta po 51. členu ZMZ, pa je izrecno določena v 50. členu ZMZ in sicer tako, da se prošnja šteje za umaknjeno, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom. Po določilu 3. točke 3. člena ZMZ je pristojni organ za izdajo sklepa o ustavitvi postopka Ministrstvo za notranje zadeve in ne sodišče. Sodišče tudi ni prejelo morebitnega umika tožbe s strani tožnikovega pooblaščenca ali spremembe tožbe na morebitno ugotovitev nezakonitosti akta, za kar bi sicer tožnik lahko imel pravni interes na podlagi določila 5. odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP), ki daje pravno podlago za pravni interes tožnika za vztrajanje na tožbi tudi v primeru, če tožnika ni več na ozemlju Republike Slovenije;( 1)

poleg tega pa tudi po praksi Ustavnega sodišča učinkovito varstvo pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave „zahteva, da ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več aktualen.“

(2)

Tudi v primeru, če bi bilo tožniki vrnjen v Slovenijo med ali po izdaji te sodne odločbe, bi izpodbijani akt zanj spet začel dejansko učinkovati, če pred tem ne bi bil izdan upravni akt o ustavitvi postopka. Zato je sodišče tožbo vzelo v obravnavo po vsebini.

Prvo vprašanje, ki se zastavlja v tovrstnih primerih, je, ali izpodbijani akt, ki omejuje tožnika na območje Azilnega doma, pomeni poseg v tožnikovo svobodo gibanja( 3)

ali poseg v osebno svobodo.( 4)

Že v sodbi v zadevi U 2554/05 z dne 29. 11. 2004 je Upravno sodišče navedlo, da je pri odgovoru na to vprašanje na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v vsakem posamičnem primeru treba upoštevati konkretne okoliščine posega, kot so narava, trajanje, učinki, izvajanje ukrepa.( 5)

Teh okoliščin sodišče prek zaslišanja tožnika ni moglo konkretneje ugotavljati, vendar ni nobenega dvoma, da izpodbijani ukrep pomeni manjši poseg v pravico tožnika, kot je omejitev znotraj objekta Azilnega doma ali drugega objekta ministrstva. Kljub temu pa je treba glede na primerljivo prakso ESČP šteti, da tudi izpodbijani akt, ki je na dan preklicane obravnave na tožnika učinkoval 13 dni, pomeni poseg v osebno svobodo in ne zgolj v svobodo gibanja. Relevantnost pravice do svobode gibanja se po praksi ESČP namreč pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje( 6)

, na področje določenega dela države( 7)

, na kraj (mesto) prebivanja( 8)

, na ozemlje ene države( 9).

V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja( 10)

in enako velja tudi za primer, ko je bil pritožnik omejen na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.( 11)

Zato tudi izpodbijani akt pomeni poseg v v osebno svobodo.

Nadalje je za presojo zakonitosti izpodbijanega akta pomembno vprašanje, kaj je namen zaslišanja na glavni obravnavi v zadevah omejitve gibanja oziroma kako daleč gre lahko sodišče v presoji zakonitosti izpodbijanega akta, če ne sodi na glavni obravnavi. Po stališču Vrhovnega sodišča namen tožnikovega zaslišanja na glavni obravnavi „ni samo preveriti (in po potrebi dopolniti) tožnikove izjave, na katerih temelji odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja, ampak po potrebi tudi izvedba drugih dokazov, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev.“( 12)

Iz tega stališča je mogoče v povezavi z določilom 2. odstavka 20. člena ZUS-1 izpeljati sklep, da je sodišče prve stopnje vezano na dejstva, ki jih je tožena stranka ugotavljala v upravnem postopku in s katerimi je utemeljila izpodbijani akt in na morebitna druga dejstva, ki se izkažejo na glavni obravnavi v povezavi s postavljeno pravno podlago za omejitev osebne svobode v izpodbijanem akte, ne pa da Upravno sodišče morebiti ugotavlja in izvaja dokaze v zvezi z drugimi možnimi pravnimi podlagami, na katerih bi bila (tudi) možna omejitev osebne svobode tožnika. Takšna razlaga namena in obsega sodne presoje izhaja tudi iz kasnejše sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 51/2011 z dne 27. 1. 2011, kjer je tožena stranka sicer ugotovila določeno dejstvo v povezavi s pravno podlago za omejitev gibanja (1. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ), na katero je oprla odločitev, vendar tega dejstva ni povezala s pravno podlago iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ in je sodišče prve stopnje na podlagi izvajanja dokazov na glavni obravnavi ukrep omejitve gibanja povezalo tudi z dejstvom, ki ga je samo preverjalo na glavni obravnavi. Taka omejenost sodne presoje Upravnega sodišča je posledica tudi dejstva, da po stališču Vrhovnega sodišča v tovrstnih zadevah Upravno sodišče presoja zakonitost akta „po dejanskem in pravnem stanju zadeve v času odločanja upravnega organa prve stopnje.“ Če torej morebiti tožnik v postopku pred sodiščem na glavni obravnavi predloži nov dokaz o istovetnosti, ga mora tožena stranka v nadaljnji obravnavi prošnje za mednarodno zaščito in na podlagi 3. odstavka 51. člena ZMZ oceniti po uradni dolžnosti tudi z vidika, ali je še podan razlog za omejitev gibanja.( 13)

Naslednje ključno vprašanje za razrešitev tega spora je, kako stroga mora biti sodna presoja v zadevah omejitve osebne svobode. Z vidika MKVČP in ustave je pomembno, da je ukrep omejitve osebne svobode v skladu z nacionalno zakonodajo

(14)

in po stališču Ustavnega sodišča v odločbi Up-1116/09-22 mora biti pri presoji zakonitosti takšnega akta uporabljen t.i. strogi test sorazmernosti, kar vključuje sodno preverjanje obstoja „ustavno dopustnega razloga za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo“ (test legitimnosti).

(15)

Stroga presoja se torej začne na vprašanju, ali je podan ustavno in zakonsko dopusten razlog za omejitev osebne svobode. Določilo 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ pravi, da se prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tožena stranka se v izpodbijanem aktu nepravilno sklicuje na upravno-sodno prakso, da je že zgolj dejstvo, da prosilec nima dokumenta s sliko dovolj za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ. Sodba Upravnega sodišča

(16)

in sodba Vrhovnega sodišča,

(17)

na kateri se sklicuje tožena stranka, sta iz starejšega obdobja. Stališče iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 350/2011-17 z dne 28. 2. 2011 pa ne more spremeniti ustaljene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča, da za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-1 (75. člen). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Pri tem je pravno pomembno, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument (s katerim bi lahko izkazal svojo identiteto v smislu predhodno navedene določbe ZTuj-1) dejansko izdan.“

(18)

Dvom pa lahko po praksi Vrhovnega sodišča povzroči „neprepričljivo pojasnjevanje spreminjanja okoliščin o datumu /.../ rojstva“

(19)

, neprepričljivost navedbe, da ni vedel, da je iz Slovenije prišel v Italijo.20 Da stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 350/2011, po katerem za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ zadošča, da prosilec nima osebnega dokumenta s sliko, ne more biti pomembno v upravno-sodni praksi, kaže sodna presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, kjer je Vrhovno sodišče očitno dopolnilo obrazložitev s tem, da je navedlo, da se „pri tem prosilcu upravičeno pojavi dvom v njegovo sedaj zatrjevano istovetnost zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah potoval po Evropi in bil v Sloveniji več mesecev (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito)“ /.../.“

(21)

To pomeni, da je tožena stranka očitno nepravilno uporabila določbo 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, ker se napačno sklicuje na upravno-sodno prakso v zvezi z navedenim določilom, ob tem da tožena stranka ni izrecno navedla, da dvomi v tožnikovo istovetnost in tudi ni z razumnimi razlogi obrazložila dvoma v istovetnost tožnika niti ni navedla, da bo potrebno ugotavljati istovetnost tožnika z določenimi drugimi dokaznimi sredstvi. Z vidika testa legitimnosti, ki ga podarja Ustavno sodišče v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, namreč zakonita podlaga za omejitev osebne svobode ni samo dejstvo, da se je tožnik trikrat drugače predstavil in tudi ne nevarnost, da bo tožnik pobegnil, ker begosumnosti zakonodajalec ni postavil kot podlago za omejitev osebne svobode, ampak mora tožena stranka utemeljiti dvom v tožnikovo istovetnost in da je omejitev osebne svobode potrebna zaradi tega, ker bo tožena stranka z določenimi drugimi sredstvi ugotavljala tožnikovo istovetnost. Po stališču Vrhovnega sodišča je istovetnost mogoče izkazovati tudi na drug način, kot na podlagi listin iz 75. člena ZTuj-1, vendar je treba v takem primeru pojasniti, zakaj se navedbam prosilca, ki nima ustreznih osebnih dokumentov, o njegovi istovetnosti, ne verjame.

(22)

„V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost /.../, je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti“ /.../.

(23)

Sodišče ugotavlja, da navedene pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega akta na podlagi zgoraj opisane upravno-sodne in ustavno-sodne prakse lahko odpravi sodišče na podlagi novega dejstva, ki med strankama ni sporno. Med strankama namreč očitno ni sporno, da je tožnik na dan razpisa glavne obravnave samovoljno zapustil Azilni dom, zaradi česar pa je po oceni sodišča postala izredno dvomljiva tudi njegova istovetnost, ki jo je navajal v prošnji za mednarodno zaščito z dne 4. 5. 2012. Tožnik je namreč v prošnji za mednarodno zaščito, ob prisotnosti pooblaščenke, izjavil, da je v predhodnem azilnem postopku pobegnil, ker je bil nepremišljen in še mladoleten, zdaj pa tega ne bo več nikoli naredil in bo počakal na odločitev, povedal pa je tudi, da bo poskusil pridobiti dokumente, s katerimi bo izkazoval istovetnost. Ker je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo na določilo 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je pravilna pravna podlaga za omejitev osebne svobode, le da ni naredila popolne in pravilne subsumcije dejstev na zakonski dejanski stan, je sodišče v navedenem delu obrazložitev omejitve osebne svobode popravilo.

Presoja izpodbijanega akta z vidika načela sorazmernosti pa pokaže naslednje.

Legitimen cilj za omejitev osebne svobode je predpisan z zakonom (1. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ). Z izpodbijanim ukrepom bi bilo možno doseči navedeni cilj, saj je tožnik obljubil, da bo predložil fotokopije dokumentov, s katerimi bo dokazoval istovetnost (test primernosti). Ukrep je bil nujen, čeprav je bil glede na pretekla ravnanja tožnika v Sloveniji, Avstriji in Švici očitno premalo premišljen, saj se je tožena stranka v veliki večini drugih dosedanjih primerov odločala za omejitev osebne svobode v zaprtih oddelkih, četudi je šlo za primere, kjer prosilci niso kazali znakov begosumnosti (test nujnosti). Izpodbijani akt pa očitno tudi ni prekršil sorazmernosti v ožjem pomenu besede, med varstvom pravic splošne javnosti do varnosti in pravice do čim bolj učinkovitega dostopa do azilnega postopka za bolj verodostojne prosilce za azil. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia