Jedro

Tožnica od tožene stranke vtožuje odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu in diskriminatornega ravnanja. Sodišče prve stopnje je za določena ravnanja tožene stranke pravilno ugotovilo, da so bila protipravna (nevabljenje na kolegije, neprimerne besede rektorja,...), za druga pa ne (prenehanje delovnega razmerja,...), pri čemer je tožnici priznalo tudi primerno odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki tako, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 13.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je od 13. 3. 2017 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo: da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni izplačati tožnici odškodnino po 8. členu ZDR-1 v višini 13.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8 dnevnega roka od prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila, pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (še za 12.000,00 EUR) je zavrnilo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni izplačati tožnici odškodnino po prvem odstavku 179. člena OZ v višini 2.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od dne 6. 11. 2015 dalje do plačila, vse pod izvršbo, višji zahtevek (še za 3.000,00 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka); da se tožba zavrže v delu, ko tožnica zahteva nezakonitost in odpravo Poročila o delu komisije in mnenja Komisije za obravnavanje spolnega in drugega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu ali v zvezi z delom z dne 24. 7. 2015 in sklep št. ... z dne 7. 8. 2015 (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper prvi odstavek I. točke, prvi odstavek II. točke in točko IV izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnice, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožnici naloži v plačilo stroške postopka, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Tožena stranka izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o domnevnih dejanjih šikaniranja oziroma trpinčenja oziroma nadlegovanja v zaporedju, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo sodišče prve stopnje. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka je med postopkom izkazala, da njeno ravnanje ni bilo graje vredno ali očitno negativno in žaljivo in ne izpolnjuje elementov trpinčenja na delovnem mestu in s tem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti. Ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje usmerjeno proti tožnici na delovnem mestu, kot to določa četrti odstavek 7. člena ZDR-1 (oziroma prej 6. a člen ZDR). Zato je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine neutemeljen. Ravnanje rektorja ni bilo protipravno oziroma v nasprotju z določilom 47. člena ZDR-1. Tožnica je začela zatrjevati šikaniranje in nadlegovanje neposredno pred rektorskimi volitvami, ki so se izvedle v oktobru 2015 in so že tekla volilna opravila ter ob tem, ko se je iztekel (redni) mandat tožnice kot direktorice članice tožene stranke B. s koncem junija 2015. Tožnica je bila predstavnica prejšnjega vodstva in s tem postopkom je skušala očrniti sedanje vodstvo. Zatrjevanje in izpovedovanje tožnice o domnevni diskriminaciji in trpinčenju predstavlja subjektivno doživljanje tožnice, ki pa ne ustreza pravilnemu dejanskemu stanju. Tožnica je zgolj ena izmed 724 zaposlenih na univerzi. V skladu s 4. členom ZDR-1 je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in nadzorom delodajalca. Tožnica si očitno lasti pristojnosti, ki ji ne gredo, vsakršno ravnanje oziroma opustitev pa dojema kot trpinčenje oziroma celo spolno nadlegovanje. Sodišče ugotavlja, da so določene kršitve s strani tožnice zatrjevane za obdobje pred veljavnostjo novega ZDR-1, ki je pričel veljati 12. 4. 2013. Kljub temu pa je sodišče tožnici priznalo odškodnino po 8. členu ZDR-1 (primerjaj sklep SRS VIII Dor 82/2015 z dne 11. 11. 2015). Gre za zmotno uporabo materialnega prava, podana je tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče zmotno zaključuje, da je rektor govoril v povišanem tonu in kričal na tožnico dne 23. 12. 2012 o njenih poteh v Ljubljano, pri čemer povišan ton direktorja ne more predstavljati trpinčenja delodajalca, saj je le-ta opozarjal na kršitve delavca. Rektor se navedenega pogovora z dne 23. 1. 2012 niti ni spomnil. Sodišče navaja, da do celotnega izplačila stroškov po potnem nalogu v oktobru 2012 ni prišlo zaradi odločitve rektorja, pri čemer je bil potni nalog podpisan. Delavec je dolžan vestno opravljati delo in se je dolžan vzdrževati ravnanj, ki škodujejo delodajalcu, splošno znano dejstvo pa je, da je nočitev cenejša (posebej, ko je vključena v kotizacijo, kot je bil konkretni primer).

Sodišče zmotno zaključuje, da naj bi bila tožnica žaljena in napadena vpričo vseh članov na seji upravnega odbora (predvsem od prorektorja C.C.), in sicer na seji 22. 10. 2012 in na seji 28. 3. 2013. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršilo 7. člen ZPP v zvezi s šestim odstavkom 6. člena ZDR. Tožnica je bila javni funkcionar (glavni tajnik univerze), tako da so njena dejanja lahko predmet kritične presoje.

Sodišče nepravilno zaključuje, da tožnica od maja 2015 dalje ni bila vabljena na kolegije dekanov, kar naj bi bilo v nasprotju z notranjimi pravili tožene stranke, razlog zakaj pa naj bi bila odločitev rektorja v letu 2014, in v letu 2015 huda malomarnost za to zadolženih pri toženi stranki. Navedeno dejanje ne predstavlja neenakega obravnavanja tožnice.

Sodišče navaja, da rektor tožnico v 4 letih dela na delovnem mestu direktor članice nikoli ni ocenil, kar naj bi bilo v nasprotju s predpisi, hkrati pa navaja, da direktor ni nikogar drugega ocenil. Ne gre za trpinčenje tožnice v smislu določila četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, ni šlo za akt trpinčenja, usmerjen proti tožnici. Glede dogodka in besed, ki jih je rektor izrekel tožnici 17. 6. 2015 na razgovoru, sodišče zmotno zaključuje, da naj bi šlo za verbalno spolno nadlegovanje, ker je šlo za govorjenje o tožnici kot ženski v okoliščinah, ko sta bila na sestanku z rektorjem sama.

Dejstvo je, da se tožnica in rektor tožene stranke že dolgo časa poznata (še iz časov, ko je bil sedanji rektor dekan UD. E., tožnica pa glavni tajnik univerze). Ob nekem dogodku je tožnica, ko sta bila sama, pristopila k njemu in mu rekla: "Si predstavljaš ti, kako bi se tresla postelja, če bi midva ?", tega pa tožnica niti ni zanikala. Tožena stranka je bila večkrat predmet neresničnih in žaljivih anonimk, za katere se je domnevalo, da jih piše tožnica, glede na to, da je vložil rektor zoper dr. F.F. oziroma tožnico kot napeljevalko kazensko ovadbo zaradi suma goljufije na škodo sredstev EU. Tožnica je želela dne 17. 6. 2015 sestanek z rektorjem na samem in je to tudi terjala pri vodji kabineta rektorja G.G. Rektor se s tožnico ni nikoli pogovarjal na drugačen način, kot se je s komerkoli drugim od zaposlenih. Glede na način komunikacije tožnice z rektorjem, glede na njuno dolgoletno predhodno poznanstvo ter dobro poznan način komunikacije v univerzitetnih krogih, tožnico vsebina pogovora z rektorjem dne 17. 6. 2015 ni mogla prizadeti oziroma poseči v njeno dostojanstvo. Tožnica je sama zahtevala razgovor na 4 oči z rektorjem, pri čemer tožnica ni mogla izsiliti podaljšanja mandata direktorice članice B. za 100 % delovno obveznost oziroma vplivati na rektorja, da spremeni odločitev o zmanjšanju procenta delovne obveznosti.

Sodišče zmotno zaključuje, da naj bi tožena stranka ravnala nedopustno, ker se naj bi tožnica na razgovoru pred komisijo v zvezi z obravnavo njene zahteve za odpravo kršitev po 200. členu ZDR-1 z dne 2. 7. 2015 počutila kot storilka, kar naj bi bilo v nasprotju z namenom in duhom lastnih navodil, kako ravnati v postopku z žrtvijo oziroma zaščititi žrtev. Rektor se je izločil iz vodenja postopka odločanja o zahtevi za odpravo kršitev pravic tožnice ter pooblastil z pooblastilom št. ... z dne 13. 7. 2015 prorektorja prof. dr. C.C. Komisija je sprejela mnenje, da se postopek zaključi, ker je ugotovila, da nekatera očitana dejanja problematizirajo vodstvena dejanja rektorja in rektorske ekipe UD. (in torej predstavljajo samo tožničino nestrinjanje z vodenjem univerze s strani rektorja, nimajo pa narave akta šikane). Na podlagi določbe drugega odstavka 28. člena Statuta univerze je komisija sprejela sklep, da se postopek, voden na podlagi prijave ustavi, saj je bil ugotovljeno, da očitana dejanja rektorja ne kažejo znakov spolnega ali drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Komisija je bila nepristransko sestavljena, tožnica pa tudi ni predlagala izločitev posameznih članov ob priliki podajanje izjave. Ravnanje komisije tožene stranke je bilo v celoti zakonito.

Sodišče šteje, da tožnici na rektorskih volitvah v oktobru 2015 tožena stranka ni omogočila volilne pravice. Zakon o visokem šolstvu v 23. členu določa, da rektorja volijo vsi visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so na univerzi zaposleni. Volitve rektorja natančneje določa Pravilnik. Tožnica je v času volitev svoje delo opravljala zgolj na podlagi avtorske pogodbe z dne 20. 10. 2015. Priča H.H., predsednik volilne komisije je verodostojna priča. Ni bil izpolnjen pogoj, da bi se tožnica uvrstila v volilni imenik, za kar so neutemeljeni zaključki sodišča o posegu v volilno pravico tožnice. Tožnica je tudi pred Upravnim sodiščem RS vložila tožbo, pri čemer je sodišče zaradi litispendence v tem delu tožbo zavrglo. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložilo, da je tožena stranka tožnico posredno diskriminirala, ko ji ni omogočila volilne pravice v primeru dekana I., v nadaljevanju pa sodišče obrazloži, da ji je bilo omogočeno voliti dekana na Fakulteti J. (J.). Sodišče ni zatrjevalo osebne okoliščine, zaradi katere bi bila diskriminirana, kar je bistveni znak diskriminacije po 6. členu ZDR-1 in torej o diskriminaciji ne more biti govora (primerjaj sodbo VDSS opr. št. Pdp 1626/2014 z dne 11. 6. 2015).

Sodišče zmotno navaja, da je bila tožnica v zadnjem mesecu pred prenehanjem delovnega razmerja odrezana od vseh informacij (obveščanje o bodočem statusu in možnih odločitvah delodajalca) in ko nihče od odgovornih ni z njo komuniciral in ko je tožnica protipravno opravila primopredajo sodelavcem in ne novemu direktorju. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za direktorico članice, pri čemer ji je prenehala pogodba o zaposlitvi z imenovanjem drugega direktorja in tožnici je bilo ponujeno ustrezno prosto delovno delovno mesto, če to obstaja.

Sodišče navaja, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje po sklepu z dne 23. 12. 2015, ker bi ji morala tožena stranka v skladu s 77. členom ZDR-1 izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi ali skleniti sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po poteku imenovanja. Tožena stranka je zoper odločitev višjega sodišča, v delu, v katerem je potrdilo nepravilno odločitev sodišča prve stopnje, vložila revizijo (sodba Višjega sodišča opr. št. Pdp 737/2016 z dne 9. 3. 2017). Zmotno je stališče drugostopnega sodišča iz postopka opr. št. P 9/2016 in predmetnega postopka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Tožena stranka je navajala, da naj sodišče v zvezi z zakonitostjo prenehanja delovnega razmerja vpogleda v trditveno podlago in dokaze iz postopka opr. št. Pd 9/2016. Sodišče navaja, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno, ker naj bi bila tožnici zgolj formalno, ne pa dejansko omogočena pravica do vpogleda v dokumentacijo glede izbire novega direktorja B. Ni šlo za nikakršno diskriminacijo ali akt namernega trpinčenja tožnice, ampak zgolj za organizacijski problem pri toženi stranki, glede na to, da so bili tedaj božični in novoletni prazniki.

Sodišče zmotno navaja, da nenamerna napaka, ko so pri toženi stranki spremenili po prenehanju delovnega razmerja tožnice geslo elektronske pošte in spremenili odzivnik, pomeni akt trpinčenja. Ugotovitev informacijskega pooblaščenca je bila, da je šlo zgolj za nenamerno napako in da je tožena stranka takoj po opozorilu nepravilnosti odpravila in zato IP postopka zoper toženo stranko ni uvedla. Med univerzo in članicami univerze ni hierarhičnega odnosa. UD. B. ima status zavoda, kot to izrecno izhaja iz 1. člena Pravil o organizaciji in delovanju univerze. D. so pravna oseba. Direktor je tudi strokovni vodja članice in opravlja naloge na temelju zakona, odloka o ustanovitve univerze, statuta UD. in pooblastil rektorja, ki jih ta prenese na direktorja.

Sodišče zmotno navaja, da je tožnica zaradi dogajanj v službi trpela posledice na svojem zdravju. O vzročni zvezi in posledicah na zdravju bi lahko kvečjemu podal mnenje izvedenec medicinske stroke, vsekakor pa vzročna zveza ni podana, saj je morebitne posledice mogoče pripisati degenerativnim spremembam zaradi starosti tožnice. Sodišče je tožnici odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR zaradi domnevnega posega v čast in dobro ime, kar naj bi bilo storjeno z objavo izjave K.K. na spletni strani univerze dne 6. 8. 2015, s tem, da naj bi tožnica krivo prijavila rektorja zato, da bi si ponovno zagotovila delovno mesto direktorice B. Če gre za javne osebe, so meje kritike širše. V pravno varovane meje svobode izražanja so zajete tudi izjave, ki niso všečne in vznemirjajo, so žaljive, šokantne, ostre, provokativne, ipd. Spletna stran tožene stranke ni medij. Priča K.K. je tudi izpovedal, da je bila zadeva v javnost posredovana zgolj iz razloga, ker so odgovarjali na izjave oziroma objave v javnosti. Tožnica je zatrjevala, da ni podala lažne izjave, v isti sapi pa je navajala, da je od 29. 7. 2015 do 20. 9. 2015 bila v bolniškem staležu (zaradi domnevnih in neizkazanih težav v službi, kot je to nepravilno zaključilo sodišče). Tudi prisojena višina pod točko I in II je pretirana in neskladna v obstoječi sodni praksi. V tem delu ni razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa je storilo tudi bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Osebna odmera odškodnine (s preventivno in kaznovalno funkcijo) za trpinčenje (kot je določena v 8. členu ZDR-1) je predvidena šele v ZDR-1 (primerjaj sklep VSRS VIII Dor 82/2015 z dne 11. 11. 2015, VDSS sodba in sklep Pdp 1466/2014 z dne 16. 4. 2015).

Ker je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti izpodbijano sodbo je potrebno tudi spremeniti oziroma razveljaviti odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka ni uspela s pretežnim delom svojega zahtevka, zato bi morala nositi stroške postopka v celoti. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper točko I izreka v delu, v kolikor je bil višji zahtevek (še za 12.000,00 EUR) tožnice zavrnjen in zoper točko II izreka sodbe v delu, v kolikor je bil višji zahtevek (še za 3.000,00 EUR) tožnice zavrnjen, ter zoper sklep o stroških - to je IV. točka izreka. Tožnica meni, da je v opisanih dejanjih pod točkami 14., 15., 17., 18., 19., 22., 26., 29. obrazložitve podan element protipravnosti oziroma namen trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Rektor je sam s svojo izjavo v nasprotju, ker je izjavil, da novega razpisa za DM direktorja B. ni objavil pravočasno - to je 6 mesecev pred iztekom mandata, "ker je ocenil, da bi moral razpis za direktorja rektor, ki bo izvoljen na volitvah v 2015, zato se niso odločili za razpis že v začetku leta" 2015, nato pa je prvi razpis objavil 17. 6. 2015 - torej bistveno pred volitvami 2015, ki so bile novembra 2015. Utemeljenega razloga, zakaj razpis ni bil objavljen pravočasno tožena stranka ni izkazala, čeprav je dokazno breme o tem bilo na njej. Glede na navedeno je šteti, da je bil namen opustitve pravočasne objave razpisa trpinčenje tožnice. Nezagotovitev nadomeščanja tajnice, s čemer se je tožnici (zaposleni na DM direktor B.) povečal obseg dela do te mere, da je morala konstantno opravljati delo preko polnega delovnega časa - pri tem, da delodajalec ne poskrbi, da se v takih okoliščinah nadurno delo ustrezno odredi (kljub večkratnemu opozorilu tožnice - tudi pisno), potem pa nadurnega dela ne plača, ker ga ni odredil, zagotovo predstavlja protipravno ravnanje delodajalca in je odraz šikaniranja tožnice na delovnem mestu.

Tožnica ni zatrjevala šikaniranja v zvezi z možnostjo zaposlitve na delovnem mestu z bistveno nižjim plačnim razredom, temveč v zvezi s tem, ker je rektor reševanje bodoče zaposlitve tožnice predal svoji tajnici. To je bilo za tožnico žaljivo, ker je upravičeno pričakovala, da se bo z možnostjo njene bodoče zaposlitve ukvarjal rektor ali kadrovska službe univerze, ne pa tajnica.

Ko delodajalec trikrat v nekaj mesecih spremeni razpis za isto delovno mesto in ko gre ravno za delovno mesto, na katerem je zaposlen delavec, ki je jasno izkazal, da je bil sicer trpinčen na delovnem mestu, bi bilo takšne spremembe potrebno šteti, da je šlo za ravnanje delodajalca, storjeno z namenom trpinčenja tožnice. Delodajalec je razširil pogoje za zasedbo delovnega mesta (mimo določb sistemizacije oziroma v nasprotju s pogoji iz opisa delovnega mesta), da so tudi ostali kandidati kar naenkrat izpolnjevali pogoje.

Tožnica je prepričana, da je bil L.L. kot član Sveta zavoda najprej deležen groženj v zvezi s podajanjem mnenja Sveta zavoda o novem direktorju B. UD., nato pa še razrešen in zamenjan, ker o odločanju o novem direktorju ni želel "slepo glasovati".

Tožnica dodaja, da je v postopku Pd 9/2016 tudi pravnomočno odločeno, da je tožnici delovno razmerje dne 23. 12. 2015 nezakonito prenehalo (sodba in sklep VDSS opr. št. Pdp 737/2016 z dne 9. 3. 2017).

Odločitev o tem, kdo bo predaval na članicah v pristojnosti članice - fakultet, je sicer samostojna, vendar je tožnica trdila in dokazala, da je izvajala pedagoški proces (vse od leta 2009), le-tega pa ni izvajala le zato, ker je zoper toženo stranko sprožila predmetni spor in spor zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Izključitev tožnice iz študijskega procesa zaradi tega, ker je sprožila sodni spor zoper toženo stranko, pa je nedopustno ravnanje - trpinčenje. Intenzivnost protipravnih ravnanj tožene stranke v odnosu do tožnice je takšna, da je bila ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do odškodnine v višini 25.000,00 EUR.

Tožnica je prepričana, da je njen zahtevek za plačilo 25.000,00 EUR odškodnine na podlagi 8. člena ZDR-1 realen in utemeljen. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo se mora namreč upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. ZDR-1 precej drugače kot dosedanji zakon ureja vprašanje odškodninske odgovornosti delodajalca v obravnavanih primerih. Potrebno je upoštevati tudi preventivno in kaznovalno funkcijo odškodnine. Večino protipravnih ravnanj, ki jih ugotavlja sodišče, je storil rektor oziroma njegovi podrejeni po njegovem navodilu. Delodajalec bi moral tožnico zaščititi pred nedopustnim trpinčenjem in spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu, državna univerza pa je etično zrcalo družbe. Prav tako je rektor z lažmi poiskušal prikriti svoje ravnanje. Trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu je vedno več - javnomnenjske raziskave ugotavljajo, da je v obdobju od 2011 do 2016 porast za kar 30 %. Tako je odškodnina z vidika preventivne funkcije - odvračanja od ponovnih kršitev primerna. Podpora predstojnikov članic univerze je posledica strahu pred bodočim ukrepanjem rektorja proti njim osebno oziroma proti njihovi članici. Da je odškodnina prenizka, da bi dosegla preventivni in ukazovalni očitek nenazadnje izhaja tudi že iz dejstva, da 217. člen ZDR-1, ki predpisuje globo za delodajalca, ki krši prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ali trpinčenja na delovnem mestu, v višini od 3.000,00 EUR do 20.000,00 EUR, za odgovorno osebo pa od 450,00 EUR do 2.000,00 EUR. Tožnica bi morala biti deležna zaščite s strani delodajalca, dobila pa je vrsto povračilnih ukrepov. Ponižana je bila kot ženska, prizadeto je bilo dostojanstvo nje kot ženske. Trpinčenje pa je trajalo tudi dolgo časovno obdobje, to je od 23. 1. 2012 do 23. 12. 2015 - torej skoraj 3 leta z izredno intenzivnostjo. Glede teka zamudnih obresti je sodišče zmotno odločilo in bi jih moralo prisoditi od vložitve tožbe dalje.

Sodišče je prisodilo tožnici odškodnino po prvem odstavku 178. člena OZ v višini 2.000,00 EUR, kar je prenizko. Odločitev sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka ni pravilna, tožnica je po temelju uspela 100 %. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da tožničino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Tožnica podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena (glede teka zamudnih obresti), pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo glede teka zamudnih obresti.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi kršilo 8. člen ZPP v zvezi z uporabo pravila o dokaznem bremenu glede izplačevanja plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja v gotovini oziroma na roke. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 13/2008 z dne 16. 11. 2009, enako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007). V skladu z načelom proste presoje dokazov o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju. Pritožba nadalje neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. člena ZPP.

9. Prav tako ni podana v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče upoštevalo samo tožničine navedbe oziroma sledilo le njej, kar naj bi pomenilo kršitev 22. člena (enako varstvo pravic) Ustave Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 s spremembami) in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in svoboščin (EKČP). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh dokazov, jih ustrezno dokazno ocenilo ter razsodilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširne dokaze s vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledalo listine iz prilog C, zaslišalo tožnico, rektorja tožene stranke in priče C.C., K.K., M.M., N.N., O.O., P.P., R.R., L.L., G.G., H.H., S.S., Š.Š. in T.T. ter zaslišalo tudi lečečo zdravnico tožnice U.U. Ob navedenem sodišče ni izvedlo dokaza s poslušanjem posnetka pogovora tožnice in rektorja z dne 17. 6. 2015, ker tožnica ni imela soglasja za snemanje pogovora. Sodišče je tudi obrazložilo, zakaj ni zaslišalo vrste predlaganih prič, prav tako je pojasnilo, zakaj ni opravilo poizvedb pri Okrožnem sodišču v Kopru glede zahteve za preiskavo zoper tožnico, izjave priče V.V., izpoved Z.Z. in Ž.Ž. ter ostalih dejstev v zvezi z nesklenitvijo pogodbe s tožnico in ni zaslišalo a.a. v zvezi z nepodaljšanjem pogodb civilnega prava s tožnico v študijskem letu 2016/2017. K pritožbi tožnice

11. Tožnica podaja pritožbo zoper zavrnilni del odločitve sodišča, in sicer za zavrnjen del tožbenega zahtevka, za plačilo 12.000,00 EUR iz naslova odškodnine po 8. členu ZDR-1, zoper zavrnjen del tožbenega zahtevka v višini 3.000,00 EUR za plačilo odškodnine po prvem odstavku 179. člena OZ ter glede odločitve o stroških postopka. Glede obrazložitve sodišča v 14. točki o tem, da je sodišče izvedlo dokaze in prečitalo listine, zaslišalo tožnico ter rektorja. Po določilih 25. člena Pravil organizacije in delovanja UD. B. se postopek za imenovanje direktorja začne 6 mesecev pred iztekom mandata, v primeru, da rektor ne izoblikuje predloga za novega direktorja, pa dosedanji direktor opravlja funkcijo do imenovanja novega. Res je, da je bil prvi razpis za direktorja UD. B. objavljen šele 17. 6. 2015, vendar navedeno ravnanje tožene stranke ni protipravno, prav tako pa so tožnici kot stari direktorici mandat podaljšali, tako da navedeno tudi ne more predstavljati šikaniranja tožnice, tako da se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje.

12. Glede nezagotovitve nadomeščanja tajnika, s čemer se je tožnici, zaposleni na delovnem mestu direktor, povečal obseg dela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v aprilu 2015 objavila interno povpraševanje po zaposlitvi za določen čas za 20 ur tedensko na delovnem mestu tajnik članice, pri čemer je šlo najprej za 4 ure dela, nato pa za 8, ob tem pa tožena stranka ni angažirala novega delavca za nadomeščanja, vendar razporeditev dela na ostale zaposlene delavce ne pomeni protipravnosti odločitve delodajalca. V kolikor pa je tožnica dejansko opravljala nadurno delo pa bi seveda lahko to uveljavljala tako pri toženi stranki kot v sodnem postopku, to pa ne predstavlja šikaniranja oziroma mobingiranja tožnice. Tožnica tudi izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da ni bila šikanirana iz razloga, ker je ocenjevala, da bi moral rektor reševanje njene bodoče zaposlitve reševati sam, ne ga predati tajnici. Navedena pričakovanja tožnice so povsem neutemeljena in nikakor mi mogoče zahtevati od delodajalca - rektorja, da bi nastalo problematiko reševal osebno rektor ali kadrovska služba, pač pa tajnica. Tako so tožničina pričakovanja oziroma občutek razvrednotenja neutemeljena. Dejstvo, da je bilo tožnici pojasnjeno, da lahko tožnico uvrstijo v nižji plačni razred, ne pa v enakega kot ga je imela kot direktorica, ni protipravno ravnanje tožene stranke, pač pa pojasnilo tožene stranke glede nove zaposlitve tožnice.

13. Prav tako ni mogoče šteti, da je bila tožnica mobingirana iz razloga, ker je delodajalec spremenil razpis za isto delovno mesto. Tožnica je bila namreč le ena od prijavljenih kandidatov in nikakor ne priviligirana v razmerju do drugih kandidatov, takšno ravnanje delodajalca pa zagotovo ne pomeni osebnega trpinčenja tožnice. Tudi v kolikor je delodajalec ugotovil, da delo direktorja lahko opravlja v krajšem delovnem času 20 ur na teden (50 %) to ni protipravno, nenazadnje pa je bila z novim direktorjem tudi sklenjena pogodba o zaposlitvi za 50 % delovnega časa. Tožnica pa v kolikor je menila, da je tožena stranka nepravilno vodila postopek izbire direktorja, pa bi lahko to tudi uveljavljala v sodnem postopku, pri čemer razpis za direktorja nedvomno ni bil diskriminatoren do tožnice. Pogoji za zasedbo delovnega mesta so veljali za vse prijavljene kandidate. Tudi navajanja tožnice, da je prepričana, da je bil L.L. kot član Sveta zavoda deležen groženj v zvezi s podajanjem mnenja Sveta zavoda o novem direktorju, to pa četudi bi bilo podano, ne pomeni, da je bilo dejanje usmerjeno zoper tožnico osebno. Kot že navedeno pa bi tožnica lahko uveljavljala svoje pravice pred sodiščem. Tako menjava člana Sveta zavoda ne pomeni trpinčenja tožnice, saj niso bila usmerjena zoper njo.

14. Brezpredmetne so tudi pritožbene navedbe tožnice o tem, da ji je delovno razmerje dne 23. 12. 2015 prenehalo nezakonito. Tožnica je v zvezi s tem vodila spor, o katerem je pritožbeno sodišče že odločalo, torej je zadeva pravnomočno razrešena. Nedvomno pa tudi v primeru, če je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito, to ne pomeni šikaniranja tožnice, pač pa nezakonito prenehanje delovnega razmerja, ki je predmet drugega spora - Pdp 737/2016 z dne 9. 3. 2017. 15. Tožnica je podala tudi pritožbo glede teka zamudnih obresti, pri čemer meni, da bi sodišče moralo ob pravilni uporabi materialnega prava odločiti o teku zamudnih obresti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba tožnice delno utemeljena, tožnici namreč pripadajo zakonske zamudne obresti glede na uveljavljan tožbeni zahtevek, in sicer je tožnica v 2. pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2015 postavila tožbeni zahtevek, kjer je v 1. točki za izplačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1 zahtevala plačilo v višini 25.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo, v 3. točki pa plačilo odškodnine po 1. odstavku 179. člena OZ v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve zahtevka do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Pojasniti je, da sodišče o zakonskih zamudnih obrestih ne more odločati preko tožbenega zahtevka, saj je nanj vezano ne glede na materialno pravo, kar uveljavlja tožnica v pritožbi.

K pritožbi tožene stranke

16. Pritožba tožene stranke navaja, da je zatrjevanje tožnice o domnevni diskriminaciji njeno subjektivno doživljanje, pri čemer že pritožba sama navede, da je sodišče prve stopnje "za skoraj polovico" dejanj že samo ugotovilo, da ne predstavljajo protipravnega ravnanja. Nedvomno sodišče za ta dejanja ni štelo, da je šlo za diskriminacijo ali trpinčenje in tudi teh dejanj ni upoštevalo pri odmeri odškodnine. Tako tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in navaja, da je podana ker je sodišče prisodilo odškodnino po 8. členu ZDR-1, pri čemer ne bi smelo prisoditi odškodnine za kršitve, storjene pred 12. 4. 2013 (torej pred uveljavitvijo novega ZDR-1). Navedeno sicer drži, vendar navedeno ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ker bi izrek nasprotoval obrazložitvi. Za vsa ravnanja storjena pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/2013 - ZDR-1) velja, da prisojena odškodnina iz tega naslova nima preventivne in kaznovalne funkcije, saj sodišče pri višini odškodnine upošteva kriterij "da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev" šele za kršitve storjene v času od 12. 4. 2013 dalje, saj prejšnji ZDR tega določila ni vseboval. Vendar iz obrazložitve ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje za kršitve storjene pred 12. 4. 2013 tožnici priznalo odškodnino tudi upoštevaje ta kriterij.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba glede kričanja rektorja na seji UO UD. 28. 3. 2013, ko je rektor tožnico žalil in verbalno napadal, s čemer jo je prizadel in ponižal. Nesprejemljivo je stališče pritožbe, da bi morala tožnica priložiti pravnomočne kazenske sodbe o razžalitvi oziroma obdolžitvi, saj delovno sodišče ne rešuje kazenskih zadev, pač pa je v predmetni zadevi sodišče odločalo na podlagi delovnopravne zakonodaje in ocenjevalo, ali je bila tožnica trpinčena, diskriminirana oziroma spolno nadlegovana na delovnem mestu, pri čemer kot že navedeno je sodišče izvedlo obširne dokaze in sprejelo dokazno oceno na podlagi določila 8. člena ZPP, ki sicer določa, da sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka, katera dejstva štejejo za dokazana, pri čemer pa je sodišče tudi ustrezno upoštevalo 7. člen ZPP, ki ureja razpravno načelo ter tudi 5. člen ZPP, ki ureja načelo kontradiktornosti, pri čemer je sodišče toženi stranki in tudi tožnici dalo možnost, da se izjavijo o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tako tudi v tem delu ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ureja načelo kontradiktornosti.

18. Glede vabljenja na kolegije, ko je tožnica trdila, da od 14. 5. 2014 dalje ni bila več vabljena na kolegije dekanov, je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica do maja 2014 vabljena na kolegije dekanov, čeprav po tedaj veljavnem statutu direktor članice B. ni bila članica kolegija, šlo pa je za dotedanjo utečeno prakso. Iz izvedenih dokazov pa izhaja, da je tožnica v tem obdobju na seji kolegija dekanov rektorju predočila ovadbo univerze zoper njo, za katero je rektor trdil, da jo ni podala tožena stranka. Pojasnila je, da to doživlja kot mobing, kasneje pa po nalogu rektorja ni bila več vabljena na kolegije. Po spremembi statuta, ko je bil direktor članice B. član kolegija pa naj bi šlo za napako, pri čemer pa je jasno, da bi tožena stranka morala od veljavnosti statuta dalje tožnico vabiti. Nedvomno je tožena stranka odgovorna za ravnanje svojih delavcev, torej glede na to, da tožnica ni bila vabljena ob vseh dogajanjih med njo in toženo stranko, je bila neenakopravno obravnavana.

19. V zvezi s trditvami, da rektor v štirih letih tožnice ni ocenil, je sodišče zaslišalo tako tožnico kot rektorja. Delovna uspešnost javnega uslužbenca se ocenjuje glede na določila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), pri čemer je le-ta odvisna od rezultatov dela, samostojnosti, ustvarjalnosti in natančnosti pri opravljanju dela, zanesljivosti pri opravljanju dela, kvalitete ter glede na druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, tudi glede na to, da je B. del sredstev pridobival na trgu. Delovna uspešnost se izkazuje z letno oceno tudi glede na to, da tožnica ne bi napredovala, ker je bila uvrščena v skupino B, glede na pogodbo o zaposlitvi pa je bil sistem urejen v četrtem odstavku 1. člena Pravilnika o napredovanju v plačne razrede na Univerzi D. Navedeno je bilo nedvomno v nasprotju s predpisi in navajanja rektorja, da ni nikogar ocenjeval, po oceni pritožbenega sodišča ne morejo biti upoštevna.

20. Pritožba izpostavlja tudi dejanje z dne 17. 6. 2015, ko je rektor na razgovoru tožnici izrekel besede, ki jih pritožbeno sodišče ne povzema, saj izhajajo iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljajo verbalno spolno nadlegovanje in ki jih sodišče prve stopnje citira pod točko 16 obrazložitve. Ne glede na to, da se tožnica in rektor tožene stranke že dolgo časa poznata (še iz časov, ko je bil sedanji rektor dekan UD. E., tožnica pa glavni tajnik univerze), pa pritožbeno sodišče, enako kot sodišče prve stopnje, zaključuje, da je šlo za neprimerne besede na delovnem mestu, pri čemer je bil odnos rektorja nedvomno poniževalen in neprimeren, pri čemer je očitno rektor tudi grozil oziroma pogojeval ureditev njenega delovnopravnega statusa z njenim ravnanjem v času volilne kampanje za novega rektorja. Ob navedenem sodišče ni poslušalo zvočnega posnetka, ker je bil le-ta pridobljen nezakonito, je pa ugotovilo dejansko stanje glede na izvedene dokaze in pravilno ocenilo, da je tožnica določena ravnanja rektorja doživela kot spolno nadlegovanje, kar pa nedvomno ni dopustno. Tožnica je izpovedala, kako je po krajšem razgovoru pri tajnici odšla v avto, se začela tresti, jokati, nato je klicala partnerja, sina in zaupno osebo P.P. in nekaj prijateljev. Ne glede na to, če je tožnica sama želela razgovarjati z rektorjem in to ni odredil rektor, to še ne pomeni, da bi bila ravnanja, ki jih je sodišče ugotovilo po izvedenih dokazih, primerna. Tako tudi pritožbena navajanja, da je tožena stranka domnevala, da je tožnica avtorica ali soavtorica žaljivih anonimk, ne opravičuje ravnanja oziroma neprimernih besed rektorja.

21. Glede tožničine zahteve za odpravo kršitev po 200. členu ZDR-1 z dne 2. 7. 2016, je sodišče zaslišalo tožnico, rektorja, ter priči C.C. ter P.P. Rektor je na komisiji le prebral svojo vnaprej pripravljeno izjavo in jo izročil članom komisije, kljub ugovoru tožnice, je bil postopek dne 7. 8. 2015 ustavljen. Tožnica je izpovedala, da se je čutila pred komisijo obravnavana kot kriminalec, da so jo obravnavali kot storilko in ne kot žrtev. Navedli so, da je ne bodo poslušali, ker so prebrali njene izjave, pri čemer je tožnica pričela sama izpovedovati, razvidno pa je bilo, da komisija ne želi ugotoviti dejanskega stanja. Tožnica je imela pravico, da osebno izpoveduje na komisiji in nepravilna so bila ravnanja komisije, da bi njeno izjavo le prečitali. Priča P.P. je izpovedala podobno kot tožnica, tožnico pa so spraševali le, zakaj je snemala izjavo rektorja. Tako je priča doživljala obravnavo na komisiji kot "iskanje lova na čarovnice". Tožnica se je dejansko na razgovoru počutila kot storilka, priča P.P. je dogodek opisala kot "lov na čarovnice", to pa je bilo nedvomno v nasprotju z obravnavanjem v postopku, ker je tožnica uveljavljala, da dejanja zoper njo predstavljajo trpinčenje. Glede na izvedene dokaze pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožena stranka je odgovorna za ravnanja svojih organov - komisije.

22. Pritožbeni ugovor tožene stranke glede volitev pri toženi stranki ni utemeljen. Sodišče je raziskovalo trditve tožnice v zvezi s tem, da oktobra 2015 ni bila uvrščena v volilni imenik za volitve rektorja, čemur se je tožnica uprla in o čemer je odločala tudi volilna komisija, ki je njeno zahtevo zavrnila. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožničina zahteva za uvrstitev v volilni imenik zavrnjena, češ da ni zaposlena kot visokošolski učitelj, sodelavec oziroma raziskovalec. Zaslišani rektor je sicer izpovedal, da je bila ta odločitev stvar volilne komisije in da s tem ni imel nič, nedvomno pa gre za organe tožene stranke, torej je sodišče pravilno presojalo, ali je šlo za dejanje, ki bi imelo znake trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je volilna komisija med postopkom spreminjala oziroma dopolnjevala svoja navodila, pri čemer je sodišče ugotovilo, da so bila navodila izdana v nasprotju z ZViS, Pravilnikom o volitvah rektorja in v nasprotju s podpisanim zapisnikom z dne 14. 10. 2015. Tožnica je bila namreč 28. 5. 2013 izvoljena v naziv višje predavateljice za področje prava, torej je ustrezala pojmu visokošolski učitelj po 52. členu ZViS, četudi je svoje delo predavateljice opravljala le po avtorski pogodbi, poleg tega pa je bila še 100 % zaposlitve direktorica B. Tako je pritožbeni ugovor tožene stranke v tem delu neutemeljen, saj je tožnica imela pravico voliti in bi ji tožena stranka navedeno pravico tudi morala zagotoviti ne glede na to ali je to zahtevala ali ne. Tožena stranka je tožnico tako obravnavala neenakopravno glede na druge volilne upravičence.

23. Tako je sodišče prve stopnje za določena ravnanja tožene stranke pravilno ugotovilo, da so bila protipravna, za druga pa ne, pri čemer pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je sodišče tožnici priznalo tudi primerno odškodnino, kar je obrazloženo v delu glede odmerjene odškodnine, glede katere sta obe stranki vložili pritožbo.

Glede višine odškodnine (pritožba tožnice in tožene stranke)

24. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 8. členu ureja odškodninsko odgovornost delodajalca in določa, da v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega pravila. Kot nepremoženjska škoda, ki je nastala delavcu, se štejejo tako pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavcev oziroma diskriminatornega ravnanja delodajalca oziroma zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu z 47. členom ZDR-1, ki ga je utrpel delavec. Pri odmeri višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se mora upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel kandidat oziroma delavec in da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev. ZDR-1 v 47. členu ureja varovanje dostojanstva delavca pri delu in določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev. V ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. Kot je pravilno obrazložilo sodišče tožena stranka v postopku glede na to, da je bilo na njej dokazno breme, ni uspela dokazati, da ni krivdno odgovorna oziroma ni ravnala malomarno, zato je podana njena krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, kot to določa 131. člen Obligacijskega zakonika.

25. Tožnica je na podlagi 8. člena ZDR-1 in 179. člena OZ uveljavljala odškodnino v višini 30.000,00 EUR kot pravično odškodnino za pretrpljene duševne bolečine, sodišče pa ji je prisodilo skupaj 15.000,00 EUR (13.000,00 EUR in 2.000,00 EUR), kar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na dokazno oceno sodišča prve stopnje primerna in pravična odškodnina. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališči sodišča prve stopnje v posameznih zatrjevanih situacijah tožnice. Sodišče je upoštevalo, da je pri tožnici v letu 2014 nastopila stresna situacija s tesnobo in nespečnostjo in v letu 2015 z depresivnostjo, ki se je v letu 2016 kljub daljšemu zdravljenju nadaljevala in ni izzvenela. Sodišče prve stopnje je pri tem tudi upoštevalo, da ima prisojena odškodnina preventivno in kaznovalno funkcijo in ne predstavlja zgolj zadoščenja oškodovancu, saj 8. člen ZDR-1 z veljavnostjo od 12. 4. 2013 dalje določa, da mora prisojena odškodnina tudi odvračati delodajalca od ponovnih kršitev. Sodišče je ob tem pravilno upoštevalo, da ima tožena stranka 700 zaposlenih, nenazadnje pa gre tudi za eno od univerz v Sloveniji. Kot že navedeno je sicer delno utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da kaznovalno funkcijo odškodnine določa šele novi ZDR-1, ki se uporablja od 12. 4. 2013 dalje, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je sodišče obravnavalo manjši del kršitev pred 12. 4. 2013. Velika večina dejanj pa je bila storjena v času veljavnosti novega ZDR-1, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina iz 8. člena ZDR-1 primerna, pa tudi sicer sodišče navede, da je upoštevalo pomen tožničinega zdravja in dostojanstva in sicer za škodo, ki je nastopila v letu 2014 in 2015. 26. Glede na pritožbene navedbe tožnice o prenizki odškodnini glede na kaznovalno funkcijo določila iz 8. člena ZDR-1 pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnici ni bila prisojena prenizka odškodnina glede na določilo 217. člena ZDR-1, ki sicer določa, da se z globo od 3.000,00 EUR do 20.000,00 EUR kaznuje delodajalec - pravna oseba, če: krši prepoved spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu (7. člen).

Poudariti je potrebno, da je 217. člen ZDR-1 umeščen v poglavje Inšpekcijsko nadzorstvo, torej bi lahko le inšpektor za delo toženi stranki izrekel navedeno kazen, sodišče pa ne izreka kazni, pač pa je v konkretnem primeru odločalo o odškodnini za nepremoženjsko škodo, ki tožnici pripada po splošnih pravilih civilnega prava ter ima poleg navedenega tudi preventivni kot kaznovalni namen iz 8. člena ZDR-1. 27. Sodišče je v predmetni zadevi odločalo tudi o plačilo odškodnine po prvem odstavku 179. člena OZ in tožnici priznalo 2.000,00 EUR, pri čemer je višji tožbeni zahtevek v višini 3.000,00 EUR zavrnilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena odškodnina zaradi posega v čast in dobro ime primerna, saj je bilo v medijih oziroma v javnosti izpostavljeno, da naj bi bila tožnica kriva za prijavo rektorja, zato da bi si ponovno zagotovila delovno mesto direktorice. Res je, da je K.K., ki je bil zadolžen za komuniciranje, dobival vprašanja, vendar je bilo iz odgovorov jasno, da se besedilo nanaša na tožnico, in sicer "sedanja direktorica krivo prijavila". Tožnici je bila tako kršena pravica do ugleda, kot jo določa Ustava RS. Res je sicer, da za javne osebnosti velja višji prag tolerance kritike njihovega dela, vendar pa je bil v tožničinem primeru ta prag prekoračen glede na določila 35. in 39. člena Ustave RS, pri čemer je tožnica mogla v razgovorih pojasnjevati, da ne laže, da ni dala krive ovadbe, kar jo je seveda prizadelo.

28. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore obeh strank ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni.

29. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, in sicer tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožnica je uspela s 15.000,00 EUR, vtoževala pa je 30.000,00 EUR, tako da je uspeh 50 %. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

30. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožničin uspeh v pritožbenem postopku pa je neznaten. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.