Jedro

Majhna vrednost ukradenih stvari je zakonski znak kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obdolženec, zakonskega znaka kaznivega dejanja pa pri odmeri kazni ni mogoče še posebej upoštevati.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega J.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi J.P. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega J.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo štiri mesece zapora. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi plačati 108,00 EUR.

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga absolutno bistvene kršitve določil postopka in nepravilne odmere kazenske sankcije pritožil obdolženčev zagovornik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, obdolžencu pa povrne stroške pritožbenega postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka in za katero konkretno kršitev bi naj pri tem šlo, pritožnik v pritožbi ni pojasnil, saj ni navedel niti tega, za katero konkretno kršitev iz 371. člena (po kateri točki in odstavku) bi naj sploh šlo. Da bi prvostopno sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo.

5. Neutemeljena pa je tudi pritožba, ko graja obdolžencu na prvi stopnji izrečeno kazen. Po oceni pritožnika je obdolžencu izrečena kazen štiri mesece zapora neprimerno visoka. Pritožnik pri tem navaja, da iz obrazložitve sodbe ne razbere, ali je sodišče okoliščino, da je v obravnavani zadevi šlo za "malo" tatvino, upoštevalo kot olajševalno ali kot obteževalno okoliščino. Ker sodišče tega v sodbi ni posebej navedlo, je po oceni pritožnika navedeno štelo kot obteževalno okoliščino. Ker je bila vrednost ukradenih stvari majhna, pa navedeno ne more predstavljati za obdolženca obteževalne okoliščine.

6. S pritožnikom pa nikakor ne gre soglašati. Zakonske znake obdolžencu očitanega kaznivega dejanja namreč ni mogoče upoštevati pri odmeri kazni ne kot olajševalno in tudi ne kot obteževalno okoliščino. In prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi tega tudi ni storilo. Majhna vrednost ukradenih stvari je zakonski znak kaznivega dejanja, ki ga je izvršil obdolženec, zakonskega znaka kaznivega dejanja pa pri odmeri kazni ni mogoče še posebej upoštevati. Sodišče je obdolžencu pri odmeri kazni kot obteževalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da je pred storitvijo obravnavanih kaznivih dejanj bil velikokrat obsojen zaradi istovrstnih, pa tudi drugih premoženjskih kaznivih dejanj, a ga predhodne obsodbe od povratništva niso odvrnile. Olajševalnih okoliščin pa sodišče pri odmeri kazni obdolžencu ni našlo, kar je v točki 4 izpodbijane sodbe tudi posebej navedlo. Zato je pritožba obdolženčevega zagovornika v tej smeri neutemeljena.

7. Brez podlage pa so tudi pritožbene trditve v smeri, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo previsoko zaporno kazen. Po mnenju pritožbenega sodišča je namreč na prvi stopnji obdolžencu izrečena zaporna kazen povsem primerna in pravična. Prvostopno sodišče je pri odmeri kazni namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na odmero vrste in višine kazenske sankcije, to je zlasti težo in družbeno nevarnost obravnavanega dejanja, okoliščine v katerih je bilo dejanje storjeno in tudi osebnost obdolženca ter obdolžencu glede na njegov obsežen izpisek iz kazenske evidence izreklo prej premilo kot prestrogo kazen, vsekakor pa na prvi stopnji izrečene zaporne kazni ne gre spreminjati v korist obdolženca.

8. Glede na navedeno, in ker pritožba obdolženčevega zagovornika tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, člen 383/I ZKP, je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška pritožbenega postopka.