Jedro

Ob upoštevanju, da lahko preživljanec subjektivno vrednoti protidajatev preživljalca toliko ali več od izročenega premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika nista dokazala obstoja očitnega nesorazmerja med naklonjenim premoženjem in protidajatvijo prvega toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v v izpodbijanem delu (II., III., IV. in V. točka izreka) potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje ni predmet pritožbenega izpodbijanja. V II. točki izreka odločbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 9. 7. 1999, sklenjene v obliki notarskega zapisa, dodatka k navedeni pogodbi z dne 19. 7. 1999, sklenjenega v obliki notarskega zapisa, ter drugega dodatka k pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sklenjenega v obliki notarskega zapisa dne 12. 6. 2001. Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so zgoraj navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju in oba zgoraj navedena dodatka k pogodbi o dosmrtnem preživljanju dejansko darilna pogodba in je posledično nujni delež prvega in drugega tožnika prikrajšan, za vsakega v deležu 8/100. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju in oba dodatka k tej pogodbi nimajo pravnega učinka proti tožnikoma v deležu 8/100 (145.000,00 EUR/1.800.000,00 EUR) za vsakega tožnika na premoženju, ki zajema premičnine (kmetijske stroje in orodje ter živino), nepremičnine in še posebej nepremičnine iz denacionalizacije, kupnino za prodane parcele, terjatev po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 2666/2000 z dne 18. 1. 2001, vrednostne papirje in denarna sredstva na računih, in se vse navedeno, torej za vsakega tožnika 8/100 navedenega premoženja, vrne v zapuščino po pokojnem V. G. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev, da se iz zapuščine izloči delež ¼ premoženja za prvega tožnika in ¼ premoženja za drugega tožnika, ki ustrezata njunemu prispevku k vlaganju dela in sredstev pri povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja.

2. V III. točki izreka odločbe je sodišče prve stopnje zavrnilo podredne tožbene zahtevke (glede na zahtevke iz II./3 točke izreka sodbe), da zgoraj navedena pogodba o dosmrtnem preživljanju in oba dodatka k navedeni pogodbi nimajo pravnega učinka proti tožnikoma glede konkretno navedenega premičnega in nepremičnega premoženja, ki je predmet teh pravnih podlag, v deležu, ki je potreben za dopolnitev nujnega dednega deleža prvega in drugega tožnika, in sicer za vsakega 8/100, in da je prvi toženec dolžan denarno protivrednost v znesku 145.000,00 EUR za drugega tožnika in v znesku 145.000,00 EUR za prvega tožnika, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh od prejema sodbe, vrniti v zapuščino po pokojnem V. G. Zavrnilo je tudi podredni toženi zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnikoma izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na konkretno navedenih nepremičninah, v korist vsakega tožnika do 8/100, v roku 15 dni, sicer ga bo nadomestila sodba, in da jima je dolžan izročiti vse navedeno premično premoženje in denarna sredstva, in sicer vsakemu tožniku v deležu 8/100, vse v roku 15 dni (III. točka izreka).

3. V IV. točki izreka odločbe je sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, da darilna pogodba, ki jo je zapustnik sklenil s peto toženko dne 13. 7. 1999, darilna pogodba, ki jo je sklenil s tretjo toženko dne 13. 12. 1988, in darilna pogodba, ki jo je sklenil s četrtim tožencem dne 14. 3. 1988, nimajo pravnega učinka proti prvemu tožniku in drugemu tožniku, za vsakega do polovice glede nepremičnin, ki so predmet teh darilnih pogodb, in se te nepremičnine vrnejo v zapuščino po pokojnem V. G., podredno pa, da darilne pogodbe nimajo pravnega učinka proti prvemu tožniku in drugemu tožniku, za vsakega do polovice, glede nepremičnin, ki so predmet teh darilnih pogodb, in da so toženci (obdarjenci) dolžni denarno protivrednost v znesku, ki ustreza vrednosti polovice posamezne nepremičnine za prvega tožnika in polovice posamezne nepremičnine za drugega tožnika, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vrniti v zapuščino po pokojnem V. G. 4. V V. točki izreka odločbe je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna tožencem v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 6.084,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila.

5. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi, podredno pa predlagata, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Nasprotujeta ugotovitvam glede vprašanja vrednosti ob podpisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ugotovitvam glede realne možnosti, da bo preživljalec lahko izvajal obveznosti, ugotovitvam glede dejanskega izvrševanja obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju in ugotovitvam glede resničnega namena strank pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje je pristransko ocenjevalo izpovedi pravdnih strank in prič ter pogodbeni zapis, da gre za enake vrednosti in da ne gre za daritev. Neutemeljeno ni izvedlo predlaganih dokazov, temveč se je sklicevalo le na navedbe tožnikov, pri čemer ni upoštevalo vseh navedb. Razlogi o vrednosti in resničnemu namenu so protispisni. Podano je nasprotje v razlogih sodbe, saj sodišče prve stopnje najprej pojasni, da je treba ugotoviti vrednost na dan sklenitve pogodbe, nato pa vrednosti na dan sklenitve pogodbe ne upošteva. Zato je bilo sodišče prve stopnje pristransko in so bile z izpodbijano sodbo prekršene tudi ustavne pravice tožnikov iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Konkretna pogodba o dosmrtnem preživljanju v trenutku sklenitve (ki je pomemben) ni imela kavze, saj na strani preživljalca ni bilo nobenega tveganja glede na to, da je premoženje po pogodbi o dosmrtnem preživljanju večkratno presegalo tisto, kar je bilo opredeljeno kot njegova obveznost. Ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju na strani preživljalca ni bilo pogojev, da bi dogovorjene obveznosti tudi izvajal, saj ni imel svojih zaslužkov in virov premoženja, iz katerih bi pokrival stroške preživljanja, in je bilo jasno, da bo preživljance, samega sebe in družino preživljal iz očetovega premoženja. Podana je bila situacija, ko je bilo ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju očitno, da obveznosti ne bo oziroma bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne. Pri tem ni pomembno, koliko obveznosti je kasneje izvrševal. Stališče sodišča, da celo ob odsotnosti aleatornosti ne gre za ničnost, ker je važna subjektivna ocena vrednosti s strani preživljalcev, za obravnavani primer ni uporabljivo. Subjektivno vrednotenje ne izključi možnosti in obveze objektivne presoje vrednosti. V zvezi z vrednostjo premoženja v času sklenitve pogodbe in v zvezi z vrednostjo obveznosti sodišče prve stopnje napačno ne izvede dokazov, zato ostane dejansko stanje neugotovljeno in sodbe ni mogoče preizkusiti. Kot vrednost premoženja bi moralo upoštevati 1.500.000,00 EUR oziroma skupno 1.800.000,00 EUR. Če se vrednost ugotavlja na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, bi bilo treba upoštevati tudi vrednost kasneje prodanih parcel. Do vrednosti premičnin in terjatve iz pravde A. se sodišče ne opredeli. Ocenjena vrednost obveznosti znaša po njunih navedbah največ 300.000,00 EUR, vendar pa bi bilo treba od te vrednosti odšteti vse tisto, kar ni bilo zagotovljeno iz premoženja in zaslužka prvega toženca, temveč iz dohodkov kmetije, ki so bili last očeta. Poleg tega bi moralo upoštevati, da se je bivanje zagotavljalo v očetovi hiši. Pri presoji resničnega namena strank je ob primerjanju vrednosti obveznosti in vrednosti pridobljene koristi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, kaj je preživljalec dejansko izvajal. Nekritično je sledilo izpovedi tožencev (da je prvi toženec delal več, kot je dobil, da je šele on ustvaril kmetijo, da je bila prej kmetija slaba, da je moral oče hoditi v službo, da je bila pokojnina prenizka za pokrivanje potreb, da je že pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju preživljalec plačeval vse stroške), saj niso podprte s konkretnimi številkami. Sodišče prve stopnje ni izvedlo pravočasno predlaganih dokazov za ugotovitev, kaj in koliko je prvi toženec zaslužil, o njegovem premoženju in o dohodkih kmetije pred in po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. O tem, ali sta starša potrebovala preživljanje, si ugotovitve sodišča prve stopnje (17. in 26. točka obrazložitve) nasprotujejo. Da ga ob sklenitvi pogodbe nista potrebovala, izhaja tudi iz izpovedi tožencev. Potrebnost preživljanja zadnja leta v bolezni pa je zakonska obveza potomcev. O tem, da gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju in ne za darilno pogodbo, sodišče prve stopnje zaključi na podlagi pogodbenega zapisa, da gre za enake vrednosti, ki pa kvečjemu dokazuje nasprotno, saj ni utemeljen s konkretnimi navedbami o vrednosti. Ob upoštevanju ugotovitve, da se je oče po konfliktu odločil skleniti pogodbo s prvim tožencem, je izkazan namen, da se ju izključi iz dedovanja. To dokazuje tudi izpoved prvega toženca, iz katere izhaja, da je bil potek dogodkov tak, da je bila najprej izročilna pogodba, ker ta ni bila podpisana, so odvetniki svetovali oporoko, a ker je ta premajhno varstvo, je sledila pogodba o dosmrtnem preživljanju in določitev zaščitene kmetije. Če sodišče razume konflikt kot podlago za očetovo odločitev, je treba upoštevati, da je prišlo le do konflikta z drugim tožnikom, ki pa ni ustvarjal podlage za razdedinjenje, obid zakona s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa ni dopusten. Ker v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni mogoče določiti bodočega premoženja, bi moralo sodišče v skladu z materialnim pravom tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj v delu denacionaliziranega premoženja, vrednostnih papirjev in terjatve iz pravde. Podredni zahtevek, glede katerega sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve navede, da ni utemeljen, ker zapuščinski postopek ni končan, je bil podan zaradi sklicevanja tožencev na sodbo I Cp 453/05. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrglo tožbo glede vrnitve daril. Napačni so prav vsi argumenti, s katerimi sodišče utemelji takšno odločitev. Sodišče bi moralo vsebinsko odločati, če je ugotovilo veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tožnika sta v zapuščinskem postopku uveljavljala prikrajšanje nujnega deleža, napotitveni sklep pa ne vsebuje darilnih pogodb, ker so bile stranke napotene na pravdo že pred ugotovitvijo, da so bile sklenjene darilne pogodbe. Poleg tega sta tožnika v zapuščinskem postopku dne 26. 11. 2012 predlagala izdajo napotitvenega sklepa, ki pa vse do danes ni bil izdan. Stališče, da zakonski rok za uveljavljanje nujnega deleža ne zavezuje, je materialnopravno napačno. Ne drži, da ni podana negotovost, saj sporna oblika vračanja in zahtevano znižanje vrednosti darila zaradi plačanih prispevkov (pripravljalna vloga z dne 9. 3. 2015) predstavljajo podlago za pravdo. Neutemeljeno je sklicevanje na Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), saj darila niso zaščitena kmetija. Pri tem sodišče prve stopnje nekritično in celo v nasprotju s tem, kar je izpovedal prvi toženec, sledi tožencem. Tožnika sta pojasnila, da še ne moreta oblikovati dokončnega zahtevka, saj zaenkrat še ni mogoče opredeliti, koliko in od katerega darila terjata, kasneje pa zahtevka ni več mogoče poviševati. Oporoka ne vpliva na izračune nujnih deležev, saj v primeru, če pogodba o dosmrtnem preživljanju velja, v zapuščini ni nobenega premoženja in se kot obračunska vrednost upošteva dana darila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj vsebuje jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo. Prav tako ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede odločitve o zavrnitvi tožbenih zahtevkov

8. V primeru, da sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določil o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev, prav tako ne pride v poštev naknadno obračunavanje.(1) Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni izvajalo dokazov o konkretni vrednosti (dejansko) izvršenih obveznosti prvega toženca ter konkretni vrednosti (dejansko) prejetega premoženja.

9. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je aleatorna pogodba, kar pomeni, da korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe nista določljiva. Pri aleatornih pogodbah je tveganje del pogodbene podlage. Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, saj je trenutek smrti, razen v izjemnih primerih, vselej negotov. Te pogodbe zato ni mogoče brez pridržkov presojati po načelu enake vrednosti dajatev in ni odločilna matematično izračunana enakomernost izročenega premoženja in vrednost prevzetih obveznosti, temveč je treba upoštevati tudi subjektivno vrednotenje dajatev in nasprotnih dajatev s strani pogodbenih strank in izhajati iz volje in namena pogodbenih strank ob sklepanju pogodbe.

10. Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilno pogodbo. Poleg tega lahko ničnost pogodbe nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo resničnega namena strank je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.(2) V tem smislu je pomembno, ali je bilo ob sklenitvi pogodbe očitno, da teh obveznosti sploh ne bo oziroma da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne.(3)

11. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 7. 1999 izhaja, da se je prvi toženec kot preživljalec zavezal preživljancema V. G. in I. G., da bo do njune smrti skrbel zanju, ju preživljal, skrbel za vzdrževanje njune stanovanjske hiše, ju oskrboval s primerno obleko in obutvijo, po potrebi jima oskrbel tudi zdravniško in zdravstveno oskrbo oziroma nastanitev. Zavezal se jima je tudi, da bo gospodaril in upravljal s celotnim premoženjem, ki je predmet pogodbe tako, da bo ves čas skrbno gospodaril in kmetoval, enako, kot to počne ob sklenitvi pogodbe, skrbel za razvoj kmetije in obdeloval zemljo, da bo zaščitena pred preraščanjem. Poleg tega se je prvi toženec zavezal, da bo preživljancema oskrbel pogreb, postavil spomenik ter uredil grob, ki ga bo redno vzdrževal, prevzel pa je tudi obveze v zvezi s peto toženko.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so jo sklenili V. G. in I. G. (oče in mati tožnikov ter prvega toženca, tretje toženke, četrtega toženca in pete toženke) kot preživljanca in prvi toženec kot preživljalec predstavlja odplačno pogodbo. Da kavza pogodbe ni bila darilna, ni zaključilo le na podlagi pogodbenega zapisa, da je predvidena vrednost zaveze enaka in da daritev po tej pogodbi ni, temveč tudi na podlagi dejstva, da se je preživljalec v pogodbi zavezal k nasprotni dajatvi ter glede na voljo in resnični namen pogodbenih strank. Ni mogoče slediti pritožbi, da že zgoraj navedeni pogodbeni zapis kaže na to, da je dejansko šlo za darilno pogodbo, saj je nenazadnje lahko tudi odraz subjektivnega vrednotenja prevzetih obveznosti. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika nista uspela dokazati, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju fiktivna in da sta imeli pogodbeni stranki v resnici darilni namen. Z opozarjanjem na posamezne okoliščine oziroma tek dogodkov, iz katerih po mnenju pritožbe izhaja darilni namen, pritožba ne vzbuja dvoma v njegovo pravilnost. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni pristranska, je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. Izpovedi prvega toženca utemeljeno ni dalo takšnega pomena, kot ji ga daje pritožba (ki navaja, da izkazuje darilni namen). Sodišče prve stopnje je natančno analiziralo izvedene dokaze (izpovedi pravdnih strank in prič ter listinske dokaze), nato pa s prepričljivimi argumenti sledilo skladnim izpovedim tožencev in na njihovi podlagi zaključilo, da je oče rekel, da ne more več delati, da mora dati nekomu kmetijo, da bo šla naprej in da bo njega preživljal, pri čemer se je pač odločil za prvega toženca. Šlo je torej za odločitev očeta, ki je bila glede na tedanje okoliščine (z obema tožnikoma je bil v sporu - v to ugotovitev pritožbeno sodišče nima pomisleka, s prvim tožencem pa ne) in ob upoštevanju namena, s katerim je sklenil pogodbo, razumljiva. Okoliščina, da se je po konfliktu oče odločil skleniti pogodbo o dosmrtnem preživljanju s prvim tožencem, še ne izkazuje namena, da se tožnika izključi iz dedovanja. Sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju z otrokom, s katerim ni v sporu, je razumljiva, saj je pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju relevantna tudi zaupnost oziroma osebnostnost razmerja.(4) Da namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bil izigrati tožnika kot nujna dediča, pa kaže tudi okoliščina, da je oče sprva dve parceli celo obdržal, da bi jih kasneje dal tožnikoma. Strinjati se je mogoče tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnika nista izkazala, da je prvi toženec na očeta vplival tako, da navedenih parcel kasneje ni prepisal na tožnika, temveč jih je prodal. Kavza pogodbe o dosmrtnem preživljanju je bila torej tudi v resnici takšna, kot iz nje izhaja, in sicer odplačna.

13. Kot eno od okoliščin, ki kažejo na resničen namen strank, je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi, ali so obveznosti v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne. Za očitno nesorazmerje, zaradi katerega v pogodbi prevlada darilni namen, bi šlo, če je bilo ob sklenitvi pogodbe očitno, da obveznosti ne bo oziroma da bodo v primerjavi s pridobljeno koristjo neznatne. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da v obravnavanem primeru ni šlo za takšen primer. Ob upoštevanju, da lahko preživljanec subjektivno vrednoti protidajatev preživljalca toliko ali več od izročenega premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnika nista dokazala obstoja očitnega nesorazmerja med naklonjenim premoženjem in protidajatvijo prvega toženca. Pritožba neutemeljeno meni, da v obravnavanem primeru subjektivno vrednotenje ni upoštevno (primerjaj 10. točko obrazložitve predmetne odločbe). Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju zgoraj navedenega pravilno izhajalo iz trditev tožnikov o vrednosti premoženja in vrednosti prevzetih obveznosti, ki začrtujejo okvir dokazovanja in pravilno upoštevalo, da je pomembno tudi subjektivno vrednotenje preživljalčeve protidajatve. Pri tem je zaključilo, da zatrjevani znesek obveznosti 430.000,00 EUR že na prvi pogled ne predstavlja neznatne vrednosti glede na vrednost prejetega premoženja 834.000,00 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost premoženja ob sklepanju pogodbe, zato kasneje prodanih parcel ne bi smelo odšteti. Neutemeljeno pa meni, da bi moralo od zneska zatrjevanih toženčevih obveznosti odšteti še druge koristi (npr. bivanje prvega toženca na kmetiji ...) oziroma vse, kar ni bilo zagotovljeno iz lastnega premoženja in dohodka prvega toženca (tako bi po mnenju pritožbe lahko upoštevalo le tiste vire preživljanja, ki niso bili v ničemer povezani s premoženjem preživljanca). Tudi če bi moralo kot zatrjevano obveznost prvega toženca upoštevati znesek 300.000,00 EUR, kot zatrjevano vrednost premoženja pa 1.500.000,00 EUR ali celo 1.800.000,00 EUR (tožnika sta namreč spreminjala svoje navedbe o vrednosti izročenega premoženja in prevzete obveznosti prvega toženca, obenem pa vsega premoženja nista vrednostno opredelila – tega premoženja sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo opredeljevati po višini in ga upoštevati), ni mogoče šteti, da je bila obveznost prvega toženca po objektivnem vrednotenju neznatna. Tudi nasprotna ugotovitev (da je bila neznatna), ne bi zadoščala za zaključek, da je bil resničen namen daritev, saj je treba upoštevati, da je lahko preživljanec vrednotil vrednost protidajatve enako ali celo višje od vrednosti izročenega premoženja. Dokazov, ki bi omogočili matematični izračun izročenega premoženja in prevzetih obveznosti, konkretno dokazov z izvedenci (ki jih izpostavlja pritožba) po povedanem utemeljeno ni izvajalo, saj že njune trditve, ki začrtujejo okvir dokazovanja, ne omogočajo zaključka, za katerega se zavzemata tožnika. Da je obstajalo ob sklenitvi pogodbe očitno nesorazmerje med naklonjenim premoženjem in protidajatvijo prvega toženca ob sklenitvi pogodbe, ni mogoče sklepati že na podlagi okoliščine, da prvi toženec ob njeni sklenitvi ni imel lastnega premoženja oziroma dohodkov, iz katerih bi pokrival stroške preživljanja. Ni mogoče sprejeti pritožbene teze, da je bilo že ob sklenitvi jasno, da se bo preživljanje pravzaprav zagotavljalo iz dohodkov kmetije, torej iz premoženja preživljanca (in bodo torej obveznosti prvega toženca neznatne). Takšno stališče ne upošteva, da brez obdelovanja oziroma delovnega prispevka, h kateremu se je prvi toženec tudi zavezal, kmetija kot taka ne zagotavlja dohodkov in posledično ne omogoča preživljanja. Bistveno je zgolj to, ali je bil prvi toženec delovno sposoben in ne tudi, ali je ob sklenitvi pogodbe o preživljanju imel (lastne) dohodke in premoženje ter v kakšni višini. Tega sodišče prve stopnje zato pravilno ni ugotavljalo. Ni mogoče zanemariti dejstva, da se prvi toženec ni zavezal le k skrbi za preživljanca, temveč tudi k skrbi oziroma gospodarjenju z njunim premoženjem oziroma h kmetovanju. Glede na takšno vsebino prevzete obveznosti pa nikakor ni mogoče trditi, da je bila ta v primerjavi s prevzetim premoženjem neznatna. Sicer pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi izpoved tretje toženke, da šlo za veliko odgovornost. 14. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da sta preživljanca (glede na njune dohodke) potrebovala preživljanje. Na podlagi listinskih dokazov je namreč ugotovilo, da je pokojnina V. G. znašala le 389,00 EUR, I. G. pa sploh ni imela pokojnine. Ta ugotovitev ni v nasprotju z ugotovitvijo, da starša ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju še nista potrebovala oskrbe, ki temelji na tem, da tedaj še nista bila obnemogla in bolna. Sicer pa se na to okoliščino tožnika ne moreta uspešno sklicevati zaradi aleatornosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Okoliščina, kako donosna je bila kmetija pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, zaradi specifične narave kmetije (ki brez vloženega dela ne ustvarja dohodkov) in ob upoštevanju razlogov, zaradi kateri je oče sklenil pogodbo o dosmrtnem preživljanju (rekel je, da ne more več delati in da mora dati kmetijo nekomu, da bo šla naprej in da bo njega preživljal) po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti velike teže za presojo potrebnosti preživljanja. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da nima pomisleka v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da v času podpisa pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi kmetija ni bila tako donosna, da bi omogočala preživljanje, oziroma je zaključilo, da je bil od nje majhen donos. O tem se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izpovedi prvega toženca in tretje toženke, ki jima je utemeljeno sledilo. Prepričljivosti njune izpovedi ne zmanjšuje dejstvo, da konkretnih številk nista navajala. Na zgoraj naveden zaključek napotuje tudi pravilno ovrednotena okoliščina, da je oče delal tudi kot varnostnik in da je tudi tožnik ob začetku kmetovanja moral sam delati še razna dela. Izpovedi prvega tožnika in izpovedi drugega tožnika, da je bil donos kmetije 5.000,00 EUR, po njuni celoviti presoji utemeljeno ni sledilo, saj je ugotovilo, da ju druge okoliščine, o katerih sta izpovedovala, ne potrjujejo. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvedlo predlaganih dokazov, po presoji pritožbenega sodišča ni dovolj konkretiziran, zato njegove utemeljenosti ni presojalo.

15. Na to, da je bil resnični namen sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju v tem, da si preživljanca v zameno za izročitev premoženja zagotovita, da bo prvi toženec skrbel zanju in za njuno premoženje (zlasti v smislu zagotovitve kmetovanja), in ne neodplačna prepustitev premoženja, nenazadnje kaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (indično dejstvo), da so se vse obveznosti po pogodbi o preživljanju tudi izpolnjevale. Dokazna ocena, vsebovana v 25. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, je obširna, celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje. Dodatno pojasnjuje le, da tako ni zaključilo ne le na podlagi izpovedi prvega toženca, tretje toženke, četrtega toženca in pete toženke, temveč tudi na podlagi izpovedi priče J. G. Kot že pojasnjeno, višina izpolnjenih obveznosti ni pomembna.

16. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju vsaj toliko, kolikor se ta nanaša na bodoče premoženje, niso utemeljene, saj tega tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nista konkretizirano uveljavljala.

17. Pritožbeno sodišče sprejema pojasnila sodišča prve stopnje iz 27. točke obrazložitve izpodbijane odločbe kot pravilna in jim nima ničesar dodati.

Glede odločitve o zavrženju tožbe (IV. točka izreka)

18. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na vračanje daril tretje toženke, četrtega toženca in pete toženke. Tožnika ne izkazujeta pravnega interesa. Zapuščinsko sodišče ju v tem delu ni napotilo na pravdo. Redna pot za uveljavljanje dedne pravice je zapuščinski postopek, pravdni postopek pa zgolj izjemoma. Med pravdnim postopkom toženci niso ugovarjali, da daril niso dobili ali da jih ne bi bili dolžni vračati, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da pravda ni potrebna. Ugovarjali so le obliki vrnitve (namesto v naravi z izplačilom) ter se sklicevali na upravičenost dediča zaščitene kmetije do zmanjšanja nujnega deleža, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da je treba načenjati pravdo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je vrednost darila sporna, ker toženci uveljavljajo znižanje vrednosti darila zaradi plačanih prispevkov, pritožbeno sodišče po vpogledu v pripravljalno vlogo z dne 9. 3. 2015 ugotavlja, da to ne drži. Iz navedene vloge ne izhaja, da bi na ta račun zahtevali znižanje vrednosti danih daril. Pravilno je pojasnilo tudi, da njunega pravnega interesa ne vzpostavlja že sam obstoj zakonskega roka za uveljavljanje prikrajšanja nujnega deleža, saj sta se tožnika pred zastaranjem zavarovala že z vlogo, ki sta jo podana v zapuščinskem postopku in s katero sta uveljavila svoj zahtevek.

19. Ker je tožba v tem delu pravilno zavrnjena že iz zgoraj navedenega razloga, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na navedbe, s katerimi pritožba oporeka dodatnim argumentom sodišča prve stopnje.

20. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (II., III., IV. in V. točka izreka) potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

21. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnika sama krijeta svoje pritožbene stroške. (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): VS RS II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (2): VS RS sodba II Ips 1239/2008 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (3): VS RS sodba II Ips 179/2012 z dne 30. 10. 2014. Op. št. (4): VS RS sklep II Ips 84/2013 z dne 20. 8. 2015.