Jedro

Na podlagi 56. čl. ZDR-1 se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi, v kateri je določeno, da se sklepa za določen čas „zaradi usposabljanja“, kar je sicer lahko razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z 8. alinejo 1. odst. 54. čl. ZDR-1. Toženka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je naveden v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi. Tožnik ni bil deležen usposabljanja, poleg tega glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje ter za delo, ki ga je pri toženki opravljal, usposabljanje ni bilo potrebno. Zato je prišlo do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas in tožniku delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, in sicer tako, da se razveljavi III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi preostali izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka za čas od 18. 2. 2016 dalje.

IV. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pri toženki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da mu je delovno razmerje 13. 5. 2014 nezakonito prenehalo (I. tč. izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 13. 5. 2015, temveč je trajalo do 17. 2. 2016. Toženki je naložilo, da tožniku za to obdobje obračuna in izplača neto plače, ki bi jih prejel v skladu s pogodbo o zaposlitvi s pp (II. tč. izreka). Toženki je naložilo, da tožniku na podlagi 118. čl. ZDR-1 obračuna denarno povračilo v znesku 1.257,00 EUR bruto, odvede davke in prispevke in mu izplača neto znesek s pp (III. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (IV. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v II. in III. točki izreka se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). V pritožbi izrecno navaja, da se ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča, da mu je delovno razmerje prenehalo oz. trajalo do 17. 2. 2016. Prvostopno sodišče je torej odločilo, da mu delovno razmerje preneha na podlagi sodbe sodišča, kar pomeni, da ni sledilo reintegracijskemu zahtevku.

3. Zoper navedeno sodbo se v celoti pravočasno pritožuje toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je prvostopno sodišče napačno ugotovilo, da toženka ni upoštevala absolutne časovne omejitve sklepanja pogodb o zaposlitvi (dalje: PZ) za določen čas, predpisane v čl. 55/2 Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Dejanski stan iz tega določila je izpolnjen le, če delodajalec sklene eno ali več zaporednih PZ za določen čas za isto delo in za polni delovni čas, katerih neprekinjen čas trajanja je daljši kot dve leti. V obravnavani zadevi pa ni bilo sporno, da je bil tožnik pri toženki zaposlen zgolj za polovični delovni čas. Zato na dan 13. 5. 2015 ob upoštevanju zaposlitev tožnika in A.A. dejanski stan iz čl. 55/2 ZDR-1 ni bil izpolnjen. Posledično je bila PZ za določen čas veljavno sklenjena in je potrebno tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Prvostopno sodišče je tudi napačno določilo tožniku trajanje delovnega razmerja do 17. 2. 2016. Toženka sicer ne nasprotuje odločitvi po čl. 118/1 ZDR-1, vendar po tem določilu lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To pa ni bilo 17. 2. 2016 (to je zgolj datum izdelave pisne sodbe), ampak 11. 11. 2015, ko je bila obravnava zaključena in sta se stranki le odpovedali obravnavi dokaza, pridobljenega po tem naroku. Prvostopno sodišče pri določitvi tožnikovih pravic do prenehanja delovnega razmerja tudi ni upoštevalo, da je tožnik določene pravice za primer brezposelnosti nedvomno že uveljavljal. Končno je prvostopno sodišče v nasprotju s sodno prakso določilo tožniku previsoko višino denarnega povračila iz 118. čl. ZDR-1. Prisojeni znesek predstavlja namreč 3 tožnikove bruto plače, kar je bistveno previsoko, saj je bil tožnik pri toženki zaposlen le eno leto. Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

4. Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Deloma pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

6. Utemeljena je sicer pritožbena navedba toženke, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri uporabi določila čl. 55/2 ZDR-1. V zvezi s tem je nepravilno stališče tožnika (ki mu je prvostopno sodišče pritrdilo), da dvoletna omejitev sklepanja PZ za določen čas na istih delih ne velja zgolj za enega delavca, temveč za vse, ki so pri delodajalcu zaposleni na istih delih. Pa tudi, če bi se navedeno določilo lahko tako tolmačilo, ima prav toženka, da je trajanje zaposlitve pri vseh tako zaposlenih mogoče šteti le ob enakih pogojih. Tožnik je bil pri toženki zaposlen le za polovični delovni čas, njegov sodelavec A.A. pa za polni delovni čas. Zato njuna skupna zaposlitev ni trajala več kot dve leti. Poleg tega sta bila tožnik in A.A. oba zaposlena v obdobju od 14. 5. 2014 do 13. 5. 2015, kar bi kvečjemu znašalo natanko dve leti, ne pa več. Tudi iz tega slednjega razloga ni šlo za prekoračitev omejitve trajanja zaposlitev skladno s čl. 55/2 ZDR-1. 7. Ne glede na zgoraj navedeno pa je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo, da je bila s tožnikom PZ za določen čas sklenjena nezakonito. Na podlagi 56. čl. ZDR-1 se šteje, da je delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, če je PZ za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo. Stranki sta 13. 5. 2014 sklenili PZ, v kateri je v 2. čl. določeno, da se sklepa za določen čas „zaradi usposabljanja“, kar je sicer lahko razlog za sklepanje PZ za določen čas skladno z 8. alinejo 1. odst. 54. čl. ZDR-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ter prič B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F. pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da je obstajal zakoniti razlog za sklepanje PZ za določen čas, ki je naveden v sklenjeni PZ. Pravilna je ugotovitev, da tožnik sploh ni bil deležen nobenega usposabljanja, poleg tega pa glede na tožnikovo izobrazbo in delovne izkušnje ter za delo, ki ga je pri toženki opravljal, usposabljanje sploh ni bilo potrebno. Glede na takšno ugotovitev je pravilen tudi zaključek, da je prišlo do transformacije v delovno razmerje za nedoločen čas in da tožniku delovno razmerje 13. 5. 2015 ni zakonito prenehalo.

8. Navedbe toženke, da prvostopno sodišče pri določitvi tožnikovih pravic za čas trajanja delovnega razmerja ni upoštevalo, da je tožnik določene pravice za primer brezposelnosti (denarno nadomestilo) nedvomno uveljavljal že na Zavodu za zaposlovanje, kar pomeni neupravičeno obogatitev tožnika v višini prejetih denarnih nadomestil, je potrebno šteti kot pritožbeno novoto. Skladno s čl. 337/1 ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz čl. 286/4 ZPP. Tožnik je že v tožbi zahteval obračun in izplačilo pripadajočih plač za ves čas od 14. 5. 2015 dalje, toženka pa vse do konca glavne obravnave ni nikjer ne trdila, še manj dokazovala, da je tožnik po navedenem datumu eventuelno uveljavljal pravice iz naslova brezposelnosti. Toženka tudi ni izkazala, da teh pritožbenih navedb brez svoje krivde ni mogla navesti in uveljavljati že pred prvostopnim sodiščem. Zato so te navedbe prepozne in posledično neupoštevne.

9. Neutemeljena je tudi pritožba toženke glede datuma 17. 2. 2016, do katerega je prvostopno sodišče tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja. Kot izhaja iz zapisnika, sestavljenega na naroku 11. 11. 2015, je bilo sklenjeno, da bo odločitev sprejeta na seji senata, po prejemu dodatnih dokazov. Le-te je toženka poslala sodišču z vlogo z dne 25. 11. 2015 in o njih se je tožnik izjavil v vlogi z dne 1. 12. 2015. Seja senata, na kateri je bila sprejeta odločitev, pa je potekala 17. 2. 2016, kar izhaja iz zapisnika o seji senata iz tega dne. Zato prvostopno sodišče pri priznanju delovne dobe in pravic iz delovnega razmerja ni prekoračilo obravnavanega datuma. Glede na pravilno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožniku delovno razmerje zaradi transformacije dne 13. 5. 2014 nezakonito prenehalo, je pravilna tudi odločitev v II. tč. izreka, da mu je delovno razmerje trajalo (vsaj) do 17. 2. 2016. Posledično je pritožba toženke v tem delu neutemeljena.

10. Tožnik je v pritožbi konkretno navedel, v čem je odločitev prvostopnega sodišča nepravilna, kar pomeni, da se ne strinja z zavrnitvijo tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na čas po datumu sodne razveze, torej za čas po 17. 2. 2016. Vendar prvostopno sodišče o tem delu zahtevka sploh ni odločilo. Izrek izpodbijane sodbe v tem delu zahtevka nima zavrnilnega dela.

11. Ker prvostopno sodišče o tožnikovem zahtevku za čas po 17. 2. 2016 ni odločilo, je nepravilna odločitev v III. tč. izreka izpodbijane sodbe. Pritožba toženke glede prisojenega denarnega povračila je zato utemeljena ne le glede same višine zneska, temveč tudi po samem temelju. Tožniku bi namreč povračilo pripadalo šele, če bi bil zahtevek za reintegracijo zavrnjen. Prvostopno sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in o povračilu vsaj preuranjeno odločilo.

12. Materialnopravno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (IV. tč. izreka), ki temelji na določilu 5. odst. 41. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), po katerem v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

13. Po določbi 325. člena ZPP lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču naj sodbo dopolni. Vlogo, ki je vložena v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, ki jo je tožnik naslovil kot pritožbo, je v skladu z določbo zakona potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu, ki jasno izraža nestrinjanje z odločitvijo, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, torej za izdajo sodbe o utemeljenosti tožbenega zahtevka za čas po tem, ko je sodišče prve stopnje pogodbo o zaposlitvi razvezalo.

14. Ker je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa vsaj preuranjeno odločeno, ker o določenih zahtevkih sploh še ni bilo odločeno, zaradi česar pritožbeno sodišče samo ni moglo odpraviti omenjene pomanjkljivosti, je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (čl. 355 ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (čl. 353 ZPP).

15. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju z dopolnilno odločbo najprej odloči o tožnikovem zahtevku, kot izhaja iz III. tč. izreka, nato pa ponovno odloči tudi o eventuelno pripadajočem denarnem povračilu.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na čl. 165/3 ZPP.