Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek stroškov zniža na 1.312,65 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep toženke, Policije, št. ... z dne 26. 2. 2020, in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS, št. ... z dne 26. 3. 2020, nezakonita in se odpravita (I. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške tega postopka v znesku 2.440,13 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje toženka. Pritožuje se zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi tožnice, ki je ni potrdila nobena priča in tudi ne dokazni postopek. Pri tem je sodišče zanemarilo, da je tožnica komandirjevo ravnanje (da naj bi bil on tisti, ki je kričal in jo žalil), izpostavila šele v zaslišanju, ne pa tudi v vlogah. Poudarja, da je bila tožnica zaslišana kasneje kot priče in je tako poslušala izpovedbe vseh prič, zato je svojo izpovedbo lahko prilagodila ostalim izpovedbam. Sodišču očita, da je zanemarilo dejstvo, da tožnica zoper komandirja zaradi domnevnega neprimernega vedenja ni sprožila nobenega uradnega postopka. Meni, da bi moralo sodišče verjeti dosledni in prepričljivi izpovedbi komandirja. Če ne bi bilo res, da je tožnica nanj kričala, ga žalila in se nedostojno vedla, slednji o dogodku gotovo ne bi zapisal uradnega zaznamka in zoper tožnico ne bi sprožil disciplinskega postopka. Nadalje sodišču očita, da ni prepričljivo obrazložilo, zakaj ni verjelo dosledni izpovedbi komandirjevega pomočnika A.A.. V zvezi z izpovedbama prič B.B. in C.C. pa navaja, da dejstvo, da omenjeni priči tožničinega kričanja nista slišali, še ne pomeni, da do kričanja ni prišlo. Glede na nasprotujoče si izpovedbe prič o tem, ali se je slišalo tožničino kričanje iz komandirjeve pisarne, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko je zavrnilo izvedbo s strani obeh strank predlaganega dokaza z ogledom prostorov. Nadalje navaja, da sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da je izpodbijana sklepa toženke odpravilo. Takšne odločitve sodišče tudi ni obrazložilo, kar po mnenju toženke prav tako predstavlja kršitev določb postopka. Končno se pritožuje še zoper odločitev o stroških postopka. Opozarja, da je sodišče tožnici za tožbo napačno priznalo 700 točk namesto pravilnih 300 točk, kot je za neocenljive zadeve predvideno v Odvetniški tarifi. Posledično so (v določenem odstotku glede na izhodiščnih 700 točk) napačno odmerjeni tudi ostali stroški. Napačno pa so odmerjeni tudi stroški kilometrine tožničine pooblaščenke, ki ima sedež izven sedeža sodišča, zato do povračila stroškov kilometrine ni upravičena.

3. Tožnica je po svoji pooblaščenki na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, ki jih je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in kot nezakonita odpravilo izpodbijana sklepa toženke, s katerima je bila tožnica spoznana za odgovorno za lažjo disciplinsko kršitev po 2. točki prvega odstavka 123. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), za kar ji je bil izrečen disciplinski ukrep opomin. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da je toženka v disciplinskem postopku zmotno ugotovila dejansko stanje, saj je sledila predvsem komandirju D.D. in njegovemu pomočniku A.A., ki pa ju je sodišče prve stopnje ob njunem zaslišanju ocenilo kot neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je prepričala (drugačna) izpovedba tožnice ter prič B.B. in C.C..

7. V zvezi z izpodbijano dokazno oceno izpovedi tožnice in zaslišanih prič oziroma oceno njihove prepričljivosti in verodostojnosti pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki ob zaslišanju dobi neposredni vtis, ali zaslišani izpoveduje verodostojno ali ne. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo svojo dokazno oceno, tako glede izpovedi tožnice kot vseh zaslišanih prič, in pri tem natančno in obširno pojasnilo, zakaj verjame tožnici, da ni kričala na komandirja ali se kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla (kar ji v izpodbijanem sklepu o disciplinski odgovornosti očita toženka). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno in dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da v izvedenih dokazih ni podlage za zaključek, da je tožnica storila v izpodbijanem sklepu očitano disciplinsko kršitev. Na podlagi skladnih izpovedb tožnice ter prič B.B. in C.C., ki sta bila v času obravnavanega dogodka v pisarni, ki je blizu pisarne komandirja, je ugotovilo, da tožnica ni kričala na komandirja ali se do njega kako drugače nedostojno ali neprimerno vedla. Omenjeni priči nista ničesar slišali (večina zaslišanih je izpovedala, da stene nimajo dobre zvočne izolacije, zato se zlasti glasnejše govorjenje sliši tudi, če so vrata zaprta), tožnica je vse zanikala (v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo, zakaj je bila tožnica prepričljiva; v 10. točki pa, zakaj sta bili prepričljivi omenjeni priči), sodišče prve stopnje pa je obširno, natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ne more slediti drugačnima izpovedbama komandirja – priče D.D. in priče A.A. (v točkah 11 do 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot rečeno, gre za prepričljive in jasno obrazložene zaključke sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje.

9. Ne drži pritožbena navedba, da je tožnica komandirjevo ravnanje (da se je slednji neprimerno vedel) prvič omenila šele v svoji izpovedbi. Komandirjevo neprimerno ravnanje je namreč tožnica izpostavila že v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2020, pri čemer pa slednje niti ni odločilno, saj je predmet tega spora presoja zakonitosti izpodbijanih sklepov toženke, ki neprimerno vedenje očitajo tožnici (in ne komandirju). Pritožbeni navedbi, da tožnica zoper komandirja ni sprožila nobenega uradnega postopka, in da komandir ne bi sprožil disciplinskega postopka zoper tožnico, če tožnica nanj ne bi kričala, sami po sebi ne vzbujata dvoma v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje.

10. Tudi ne drži pritožbena navedba, da iz izpovedb prič B.B. in C.C. izhaja zgolj to, da tožnice nista slišala kričati (kar naj po mnenju pritožbe še ne bi pomenilo, da do tega ni prišlo). Iz njunih izpovedb - predvsem iz izpovedbe priče C.C. namreč jasno izhaja, da če bi tožnica res kričala na komandirja, bi to zagotovo slišala, tudi če bi bila vrata pisarne zaprta. Suverena izpovedba prič B.B. in C.C. je sodišče prve stopnje utemeljeno bolj prepričala od izpovedbe priče A.A., katerega odgovori na vprašanja o tem, ali in kaj od pogovora med tožnico in komandirjem je slišal, so bili negotovi in nasprotujoči (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej zaslišalo vse priče, šele zatem pa tožnico, ki se je tako pred svojim zaslišanjem seznanila z izpovedbami vseh zaslišanih prič. Kot to pravilno navaja že pritožba, ZPP ne določa vrstnega reda izvajanja dokazov oziroma zaslišanj. Poleg tega iz zapisnika o naroku glavne obravnave, na katerem je sodišče prve stopnje opravilo vsa zaslišanja, ne izhaja, da bi zakonita zastopnica toženke takšnemu načinu izvedbe dokazov nasprotovala, zato je z navedbami v tej smeri v pritožbi prepozna (286. b člen ZPP).

12. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog z ogledom prostorov, kjer je prišlo do obravnavanega dogodka in kjer so se takrat nahajale priče. Toženka je ta dokazni predlog podala le „po potrebi“, kar je nedopusten dokazni predlog. Procesna dejanja strank ne morejo biti pogojna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je ogled predlagala le tožnica. Toženka pa tekom postopka pred sodiščem prve stopnje tudi sicer ni navedla, kaj bi s takšnim pogojnim dokaznim predlogom dokazovala oziroma zaradi ugotovitve katerega odločilnega dejstva ali okoliščine bi bil ogled potreben (prvi odstavek 220. člena ZPP).

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica storila disciplinsko kršitev, je posledično pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tako ugotovilo, da sta izpodbijana sklepa toženke nezakonita, in ju zato kot taka odpravilo. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje te odločitve ni obrazložilo. Zakaj je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, je nenazadnje razbrati iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, izrecno pa je to navedeno v 6. točki njene obrazložitve.

14. V zvezi z izpodbijano odločitvijo o stroških postopka pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je tožnici kot potreben strošek priznalo strošek prevoza (kilometrine) tožničine pooblaščenke, ki ima sedež v Novem mestu, na naroke, ki so bili na zunanjem oddelku Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani - v Brežicah. Tako kraj sedeža tožničine pooblaščenke kot kraj razpravljajočega sodišča sta znotraj okrožja istega sodišča - Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (12. in 13. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), zato je sodišče prve stopnje tožnici kot potrebne stroške postopka utemeljeno priznalo potne stroške njene pooblaščenke (prim. sklep VDSS Pdp 264/2019 ter sodbo in sklep VDSS Pdp 14/2020, tč. 38 obrazložitve).

15. Pritožba pa pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov postopka tožnici za sestavo tožbe napačno priznalo 700 odvetniških točk in posledično (v določenem odstotku glede na izhodiščnih 700 točk) napačno odmerilo tudi ostale stroške postopka. Pritožba pravilno navaja, da gre v predmetnem sporu za neocenljivo zadevo o premoženjskih ali drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem iz tretje alineje 1. b točke tarifne številke 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), za katero je predpisana vrednost odvetniške storitve v višini 300 točk. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožnici za tožbo priznalo 300 točk, za pripravljalno vlogo 225 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 300 točk in še 300 točk skupaj za dva nadaljnja naroka (2 x po 150 točk), kar vse skupaj, upoštevaje še ostale s strani sodišča prve stopnje priznane in s pritožbo neizpodbijane stroške (posvet s stranko, odsotnost iz pisarne, trajanje naroka, sodna taksa) oziroma neutemeljeno izpodbijane stroške (stroški kilometrine pooblaščenke), 2 % od skupne vrednosti storitve za izdatke do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk ter 22 % DDV, znaša 1.312,65 EUR.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov postopka znižalo na 1.312,65 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

17. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Ker je toženka uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe (le glede dela izpodbijane odločitve o stroških postopka), je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).

19. Ker tožničin odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in ga tako ni mogoče oceniti kot strošek, ki bi bil potreben za ta spor, je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožnica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).