Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi zahtevku na odstranitev ograje. Ker je bila žična ograja v času zaključka glavne obravnave sodišča prve stopnje že odstranjena, pa četudi na podlagi sklepa o začasni odredbi v drugem sodnem postopku (ki poteka o vprašanju služnostne pravice tožeče stranke), je to razlog, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo takšen zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točkah VI. in VII. izreka spremeni tako, da se ti točki sedaj glasita: „ VI. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke.

VII. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka.“

II. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 78,83 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. izreka odločilo, da se ugovor litispendence zavrne, v točki II. izreka pa je dopustilo spremembo tožbe z dne 7.11.2018. Nadalje je odločilo, da se zavrže tožba v delu, kolikor je bila razširjena s spremembo tožbe z dne 7.11.2018, in sicer glede odstranitve žične ograje, ki se nahaja na nepremičnini ID znak: parcela ... 89/3, v obsegu, potrebnem za obračanje motornih vozil in delovnih strojev na nepremičnini ID znak: parcela ... 89/3 ter v delu, ki se nanaša na opustitev vsakršnega drugega oviranja, ki onemogoča obračanje motornih vozil in delovnih strojev na nepremičnini ID znak: parcela ... 89/3 (točka III. izreka). V točki IV. izreka je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ko je tožeča stranka zahtevala, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni odstraniti kovinsko žično ograjo, ki se nahaja na nepremičnini ID znak: parcela ... 89/3, v obsegu, potrebnem za vožnjo z motornimi vozili, najmanj pa v širini 3 metrov in v dolžini celotne trase od glavne ceste pa do nepremičnin ID znak: parcela ... 88/4 in ID znak: parcela ... 88/5. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna na nepremičnini ID znak: parcela ... 89/3, v obsegu, potrebnem za vožnjo z motornimi vozili, najmanj pa v širini 3 metrov in v dolžini celotne trase od glavne ceste pa do nepremičnin ID znak: parcela ... 88/4 in ID znak: parcela ... 88/5, opustiti vsakršno drugo oviranje, ki onemogoča dostop tožnikov do njihove nepremičnine na naslovu R. 3, stoječe na nepremičnini ID znak: parcela ... 88/4 in ID znak: parcela ... 88/5 (točka V. izreka). V preostalem delu, in sicer v delu, v katerem se prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke, je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) zavrglo (točka VI. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati stroške v znesku 250,18 EUR (točka VII. izreka).

2. Zoper ta sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa (točka IV. izreka), zoper odločitev o delnem zavrženju tožbe (točki III. in VI. izreka) in zoper odločitev o stroških postopka (točka VII. izreka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da pri vlogi z dne 7.11.2018 ni šlo za spremembo tožbe, temveč le za konkretizacijo zahtevka. Spremenjeno so tožniki zahtevali le obračanje na dvorišču, na katerem so že prvotno zahtevali dostop oziroma dovoz. Posledično sodišče ne bi smelo šteti, da je 30-dnevni subjektivni rok za vložitev tožbe na motenje posesti pretekel. Sodišče bi moralo ugoditi tudi zahtevku na odstranitev ograje. Zahtevek je bil zavrnjen, ker je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa izdana začasna odredba v drugi zadevi in ki se nanaša na enak obseg odstranitve sporne ograje. Zoper začasno odredbo je tožena stranka v tistem postopku ugovarjala, o ugovoru sodišče še ni odločilo. V primeru, da bi bila začasna odredba odpravljena, bi tožniki za uveljavitev svojih dokazanih pravic imeli na voljo sklep v tej zadevi in bi odstranitev lahko dosegli na podlagi tega sklepa. Ugoditev le v prepovednem delu (točka V. izreka) ne zadošča za jasnost sklepa in bo povzročala težave pri njegovi izvršljivosti. Brez ugoditve zahtevku na odstranitev sklep nima smisla in se ne ve točno, na kaj se nanaša. Ugoditi bi bilo treba odstranitvenemu zahtevku ali pa iz njega izluščiti njegov ugotovitveni del ter ugotoviti motenje. Tožniki so vsebinsko, to je po temelju, v celoti uspeli z zahtevki. V celoti so izkazali posest na relevantnem delu, zato stroškovna odločitev ni poštena. Uspeh v pravdi je napačno ocenjen na 70:30 v korist toženke. Pravdni stroški bi v celoti morali biti naloženi v plačilo toženi stranki.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev pod točkami I., V. in VII. izpodbijanega sklepa. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo ugovor litispendence. Tožbeni zahtevek pod točko 2 v zadevi P 28/2018 (zahtevek na odstranitev ograje) je namreč identičen z zahtevkom iz točke 1 v zadevi P 29/2018. Ker je bila najprej vložena tožba na ugotovitev služnostne pravice poti (P 28/2018), bi moralo sodišče prve stopnje motenjsko tožbo oziroma prvi del zahtevka iz te tožbe pod točko 1 zavreči. Sodišče je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je toženi stranki naložilo, „da je dolžna na nepremičnini parc. št. 89/3 v obsegu, potrebnem za vožnjo z motornimi vozili, najmanj pa v širini treh metrov in v dolžini celotne trase od glavne ceste do nepremičnin parc. št. 88/4 in 88/5, „ opustiti vsakršno drugo oviranje, ki onemogoča dostop tožnikov do njihove nepremičnine. Zahtevek namreč ni vseboval obsega (širine treh metrov) in za kakšne potrebe (vožnje z motornimi vozili) se opustitev uveljavlja, temveč le opustitev vsakršnega drugega oviranja. Takšen zahtevek bi sodišče moralo zavreči (podrejeno zavrniti), ker ni sklepčen in izvršljiv. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Res so tožniki od leta 2010 hodili in vozili z osebnim avtom in traktorjem po skrajnem južnem delu te parcele, vendar jim sodišče ne bi smelo nuditi posestnega varstva, saj so zlorabili toženkino zaupanje. Za zlorabo zaupanja gre, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli ravnanja, ki pomenijo izvajanje posesti na tej nepremičnini, vendar kot znak prijaznosti in ne z namenom, da bi se pridobila pravica do posesti (služnosti). Vendar pa jim služnostne pravice ni priznavala. Zlorabo zaupanja pomeni tudi širitev in dograditev hiše na način, da so si tožniki onemogočili dostop do hiše po svojem zemljišču. Adaptacijo so izvedli brez gradbenega dovoljenja. Glede trditve, da je že prejšnja lastnica F. T. nasprotovala vožnjam in ni dala soglasja za pot, ki se potrebuje za izdajo gradbenega dovoljenja, je tožena stranka predlagala zaslišanje priče S. Z. Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, ne da bi zavrnitev ustrezno obrazložilo. Tožeča stranka je v tožbenih navedbah zatrjevala, da je preko nepremičnine tožene stranke izvajala posest na način, da je po njej vozila z osebnim avtomobilom in traktorjem, v samem zahtevku pa je uveljavljala posestno varstvo za vse vrste motornih vozil. Sodišče ne bi smelo ugoditi tako postavljenemu zahtevku, saj je v nasprotju s tožbenimi trditvami. Prav tako z izvedenimi dokazi ni bil izkazan obseg oziroma širina zemljišča, po katerem naj bi se izvajale zatrjevane vožnje. Vsekakor pa za vožnje z osebnim avtom in traktorjem ni potrebna (niti se v taki širini ni vozilo) širina kar treh metrov. Ker je dokazno breme glede obsega in načina izvrševanja posesti na tožeči stranki, slednja pa tega ni dokazala, bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti.

5. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi in predlagali zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ugovor litispendence, ki ga je v postopku podala tožena stranka, ni utemeljen. Pravilno je ugotovilo (točka 7 obrazložitve sklepa), da v predmetni zadevi tožeča stranka zahteva varstvo posesti, v pravdi pod opr. št. P 28/2018 pa zahteva ugotovitev obstoja služnostne pravice in varstvo le te in da zato objektivna istovetnost zahtevkov ni podana. Gre namreč za zahtevka, ki imata različno dejansko in pravno podlago. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da gre pri vlogi tožeče stranke z dne 7.11.2018 vsebinsko za spremembo tožbe. Napačno je stališče tožeče stranke v pritožbi, da gre zgolj za konkretizacijo zahtevka. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje v točki 9 obrazložitve sklepa. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe v tem delu zaradi njene prepoznosti, kar je s pravilnimi razlogi obrazloženo v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

9. Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot to zatrjuje tožena stranka (357. člen ZPP). Tožbeni zahtevek tožeče stranke je namreč v točki 1 vseboval tako širino poti kot tudi za kakšne potrebe se opustitev uveljavlja, saj je treba gledati tožbeni zahtevek kot smiselno celoto. Tožbeni zahtevek tudi ni v nasprotju s tožbenimi trditvami, saj je tožeča stranka na strani 4 tožbe v zvezi z izvrševanjem posesti trdila, da je šlo večinoma za hojo in vožnjo z vsemi vozili, le v oklepaju je nato navedla osebna vozila in traktor.

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala soposest dvorišča med hišama na naslovu R. 3 in 4 in to v obsegu, kot to zatrjuje v tožbi. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila posest pridobljena z zlorabo zaupanja. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka v zvezi s tem trdila, da gre za zlorabo zaupanja v primeru, če lastnik služeče nepremičnine včasih dovoli ravnanja, ki pomenijo izvajanje posesti na tej nepremičnini, vendar kot znak prijaznosti in ne z namenom, da bi se pridobila pravica do posesti (služnosti). V sporu glede motenja posesti se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika (1. odst. 33. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ2 in 426. člen ZPP). Zato trditve tožene stranke o služnostni pravici niso bistvenega pomena za odločitev v tem sporu. Da bi šlo za prekarij, torej posest, dovoljeno do preklica, pa tožena stranka ni trdila, saj ni navedla, kdaj in komu naj bi dovolila izvajanje posesti in za kakšno obdobje.

11. Ali ima tožeča stranka gradbeno dovoljenje za izgradnjo svoje hiše, v predmetnem postopku ni relevantno dejstvo. Prav tako ne zatrjevano dejstvo, da tožeča stranka ni dobila gradbenega dovoljenja za hišo zato, ker F. T. tožeči stranki ni dala soglasja za pot. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje priče S. Z., ki naj bi o tem izpovedala. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

12. Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi zahtevku na odstranitev ograje. Ker je bila žična ograja v času zaključka glavne obravnave sodišča prve stopnje že odstranjena, pa četudi na podlagi sklepa o začasni odredbi v drugem sodnem postopku (ki poteka o vprašanju služnostne pravice tožeče stranke), je to razlog, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo takšen zahtevek. Toženi stranki namreč ni mogoče naložiti odstranitve ograje, ki je ni več. Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da o ugovoru zoper začasno odredbo v drugem postopku še ni bilo odločeno in da tožena stranka ograjo lahko zopet postavi. Če bo tožena stranka ograjo zopet postavila, bo tožeča stranka lahko dosegla njeno odstranitev na podlagi pravnomočnega sklepa v tej zadevi (zaradi motenja posesti). Sklep kot celota je izvršljiv. Tožba na motenje posesti je dajatvena tožba, zato se pritožba tožeče stranke neutemeljeno zavzema za to, da bi sodišče kljub zavrnitvi dajatvenega dela zahtevka na odstranitev ograje moralo v izreku samo oblikovati ugotovitev motenja posesti.

13. Po določbi 34. člena SPZ z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi sodišče prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi tudi delu zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se toženi stranki prepoveduje v bodoče s takimi ali podobnimi motilnimi dejanji posegati v posest tožeče stranke. Le tako bo tožeča stranka imela varstvo v primeru ponovnega takega ali podobnega motenja posesti. Takšna prepoved iz točke V. izreka namreč dovolj jasno ne izhaja, saj je uporabljena beseda „opustiti“, iz česar nujno ne izhaja, da se nanaša na morebitno bodoče motenje posesti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki VI. izreka spremenilo tako, da je v tem delu ugodilo zahtevku tožeče stranke na prepoved bodočih takih ali podobnih motilnih dejanj (3. točka 365. člena ZPP).

14. Tožeča stranka delno utemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče uspeh obeh strank (upoštevajoč tudi delno spremembo sklepa sodišča prve stopnje na pritožbeni stopnji) ocenjuje na približno polovičen, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki VII. izreka na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji (2. odst. 154. člena ZPP in 2. odst. 165. člena ZPP). Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da je v postopku uspela v celoti. Potem, ko je bila žična ograja odstranjena, bi tožeča stranka morala delno umakniti tožbo. Le v takšnem primeru bi bil njen uspeh v postopku večji od polovičnega. Del tožbe je namreč še vedno ostal tudi zavržen. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, prav tako pa v celoti pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku ocenjuje na 20%. Tožeči stranki je priznalo sledeče stroške: za sestavo pritožbe 375 točk, za materialne izdatke 7,5 točk, 22% DDV 38,62 EUR, za takso za pritožbo 180,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 394,18 EUR. Glede na uspeh je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 78,83 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Stroški obeh strank za odgovora na pritožbo niso bili potrebni, saj niso prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča (1. odst. 155. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato do povrnitve stroškov za pritožbo ni upravičena (1. odst. 154. člena ZPP in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami