Jedro

Ob ugotovitvi, da je dne 2. 9. 2011 nastalo motilno dejanje, in da je tožeča stranka vložila tožbo priporočeno po pošti 30. 9. 2011, so pravilni zaključki, da je tožba vložena v okviru 30-dnevnega roka iz 32. člena SPZ. Tudi za materialni rok iz 32. člena SPZ se uporabljajo določbe o nevštevanju poštnega teka (tj. časa, ko je vloga na pošti) v rok za vložitev tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v točki I izreka ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na ta način, da pripelje nazaj na naslov Š. ..., B. vratca z viseče vitrine, in sicer iz te vitrine dvakrat steklena, dimenzij 30 cm x 60 cm kot enojna vratca, sredinska dvojna steklena vratca dimenzij 75 cm x 70 cm, ena enojna steklena vratca dimenzij 30 cm x 60 cm z viseče vitrine, ki se nahaja na drug strani okna v jedilnem kotu ter vrata kuhinjskih elementov kuhinje znamke D.: enojna vratca elementa nad vgradno pečico dimenzij 60 cm x 83 cm, enojna vratca visečega elementa nad kuhinjskim pultom in zraven elementa nad vgradno pečico dimenzij 40 cm x 90 cm, vratca zgornjega elementa, ki visi nad delovnim pultom, kot enojna vratca, dimenzij 40 cm x 90 cm, dvojna vratca skupne dimenzije 90 cm x 90 cm, vratca na spodnjem kuhinjskem elementu dimenzij 25 cm x 65 cm, ki se nahaja ob štedilniku in med pomivalnim strojem, ter vratca, ki se nahajajo na elementu na drugi strani pomivalnega korita dimenzij 46 cm x 65 cm in kuhinjsko mizo za osem oseb ročne izdelave iz masivnega lesa v barvi češnje. Prav tako je toženi stranki prepovedalo v bodoče vsa dejanja, s katerimi bi motila posest tožeče stranke na stanovanjski opremi, ki se nahaja na naslovu Š. ..., B. (točka II izreka). V točki III je ugotovitveni del tožbe zavrglo in v točki IV toženi stranki naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 492,00 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožeča stranka tožbo zaradi domnevnega ravnanja toženca dne 2. 9. 2011 pri sodišču vložila šele dne 3. 10. 2011, kar pa je po izteku 30-dnevnega roka, katerega določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) kot obdobje, v katerem je tožbo zaradi motenja posesti potrebno vložiti. Tožeča stranka navaja, da je že dne 2. 9. 2011 vedela tako za posest motitveno ravnanje kakor tudi za motilca, zato bi morala tožbo vložiti v 30 dneh, česar pa ni storila, saj se je rok za vložitev tožbe iztekel že 2. 10. 2011, tožba pa je prišla na sodišče šele 3. 10. 2011. Gre za materialni rok, zaradi česar ga ni mogoče zaradi morebitnih prostih dni oziroma koncev tedna raztegniti na naslednji delovni dan, kot to velja za procesne roke. Določbe SPZ tudi nikjer ne določajo, da se tudi za materialne roke štejejo pravila vročanja prek priporočene poštne pošiljke oziroma, da se za čas vročitve šteje dan oddaje priporočene poštne pošiljke na pošto. Naziranje izpodbijane sodbe je v nasprotju z izoblikovano sodno prakso, hkrati pa temelji tudi na povsem napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker sodišče tožbe ni zavrglo, je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je odločalo o stvari, v kateri, glede na potečeni rok uveljavljanja pravnega varstva, ne bi smelo odločati. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi s tem, ko je v celoti ugodilo spremembi tožbenega zahtevka in to kljub temu, da se je tožena stranka tej spremembi upirala, ker tožeča stranka s spremenjenim zahtevkom zahteva vrnitev povsem drugih stvari, kot pa jih je prvotno zahtevala. Izpodbijani sklep o ugovoru tožene stranke ne pove ničesar, vendar pa je iz vsebine izreka očitno, da je sodišče spremembi tožbe v celoti ugodilo, vse pa neupoštevajoč določbe ZPP, ki se nanašajo na spremembo tožbe. Tudi glede samega domnevnega motenja posesti, ki naj bi se zgodilo po zatrjevanju tožnice 2. 9. 2011, izpodbijani sklep svojo odločitev v celoti opira na izpovedbo tožnice, priče S. T. in O. P. ter slik, ki jih je predložila tožnica, iz katerih pa ne izhaja, kdaj naj bi bile posnete. Iz predloženih dokazov izhaja samo stanje, ki je veljalo na dan 2. 9. 2011, ne pa tudi, da je to stanje bilo povzročeno s strani toženca ravno dne 2. 9. 2011. Tako iz samih slik izhaja le stanje, ki naj bi veljalo po domnevnem motenju posesti in katerega je tožnica seveda lahko pokazala pričama šele 2. 9. 2011. Tožnici ni v ničemer uspelo dokazati, da naj bi do motenja prišlo prav 2. 9. 2011. Priča T. S. samega posest motitvenega ravnanja dne 2. 9. 2011 ni opazila oziroma ga ni zaznala. Pa tudi trditev te priče, da je tožnica šele ob njeni prisotnosti naredila slike, jasno kaže na to, da je tožnica že pred tem vedela za okoliščine, vendar je s seznanitvijo drugih oseb počakala tako dolgo, da je še lahko vložila tožbo v predmetni zadevi. Iz izpovedbe tožnice in zaslišanih prič izhajajo tudi druge neskladnosti, ki jasno kažejo na to, da je ravno izpovedba tožnice tista, ki je neprepričljiva in ji zato sodišče ne bi smelo pokloniti verodostojnosti. Glede priče O. P. pa je povsem jasno, da je glede na čustveno navezanost na tožnico tudi v njegovem interesu, da se predmetni spor reši v korist tožnice. Toženec je povsem jasno izpovedal, da je dne 2. 9. 2011 bil na naslovu Š. ..., G. in da je tega dne odpeljal le stvari, ki jih je imel sin pravdnih strank na tem naslovu. Določene stvari pa naj bi toženec odpeljal že prej, pri čemer pa toženec ni mogel zagotovo zatrjevati, katerega dne je bilo to, potrdil je lahko le, da je to bilo konec meseca avgusta 2011. Zato so dejanske ugotovitve, da je izpovedba toženca neskladna, povsem neprepričljive in v popolnem nasprotju s samo izpovedbo toženca. Povsem očitno tudi je, da je tožeča stranka za dejansko odpeljane stvari vedela že pred datumom 2. 9. 2011, vendar pa je kot datum domnevnega motenja navedla šele 2. 9. 2011, da je lahko konec meseca septembra na sodišče s priporočeno poštno pošiljko posredovala tožbo, pri čemer pa je kot stvari, katere naj bi odpeljal, navedla stvari, ki jih toženec ni odpeljal. Prav neverjeten pa je tudi zaključek, da med pravdnima stranka ni šlo za nikakršno dogovarjanje o razdelitvi skupnega premoženja, temveč naj bi šlo le za enostransko izjavo volje toženca in samovoljno urejanje razmerij. Na podlagi katerih dokazov in ugotovitev izpodbijani sklep podaja takšen zaključek, toženi stranki ni znano. Sama elektronska sporočila in SMS sporočilo, katere je toženec posredoval tožnici, jasno kažejo na to, da je toženec s tožnico želel urediti še nerešena premoženjska vprašanja iz naslova razveze zakonske zveze. Seveda je tožnica v svoji izpovedbi zanikala kakršnokoli dogovarjanje s tožencem, vendar pa samo število sporočil jasno kaže na dogovarjanje med pravdnima strankama, saj toženec drugače ne bi odpeljal stvari, saj se je ravno zaradi zelo slabih odnosov bal sprožitve postopka. Gornji zaključek je zato povsem zgrešen in v popolnem nasprotju z dokazi. Sicer pa je obrazložitev sodišča v tej smeri zelo skopa in pavšalna, saj sodišče ne navede, zakaj naj bi šlo za dogovarjanje, ampak celo za enostranske poteze toženca in celo samovoljno urejanje razmerij s strani toženca, kar je za toženca celo žaljivo, saj nikoli ni ravnal samovoljno. Zahteval je tudi povrnitev stroškov vložene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je glede ugotovitve, da je do motilnega dejanja prišlo 2. 9. 2011 oprlo na izpovedbo zaslišanih strank in prič T. S. in O. P. ter na s strani tožnice predložene fotografije (na prilogi ...) in vsebino e-sporočil (na prilogi ....). Po presoji pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva, saj se je v točki 10 in 11 obrazložitve sklepa dokazno opredelilo do vsakega izmed navedenih dokazov in navedlo, zakaj mu verjame. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame, da so bile fotografije posnete ravno 2. 9. 2011. Po drugi strani pa toženec ni dokazal, da je do motenja dejansko prišlo že prej, v svoji izpovedbi glede datuma tudi ni bil skladen, zato mu sodišče utemeljeno ni poklonilo vere. Ne gre niti spregledati, da v odgovoru na tožbo ni zanikal, da se je 2. 9. 2011 nahajal v stanovanjski hiši. Tožena stranka v pritožbi izpodbija opravljeno dokazno oceno prvega sodišča, s čimer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. Pritožnik podaja svojo dokazno oceno, ko trdi, da je tožnica s predloženimi dokazi izkazala le stanje, ki je bilo na dan 2. 9. 2011, ne pa da je ravno tega dne prišlo do motenja posesti, da priča T. S. samega posest motitvenega dejanja ni videla, da so v izpovedbah tožnice in zaslišanih prič neskladnosti in da je priča O. P. partner tožnice, zaradi česar njegovega pričanja ni šteti za verodostojnega. Zgolj s podajanjem svoje dokazne ocene pritožnik ne more uspešno nasprotovati dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je prepričljiva, preverljivo obrazložena in opravljena v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Tudi zgolj dejstvo, da je O. P. tožničin partner ne more nuditi podlage za zaključek, da je njegovo pričanje neverodostojno. Priča je svojo izpovedbo glede datuma motilnega ravnanja oprla na podatek, da je bil takrat avto-moto šov, česar toženec tudi ni ovrgel. Sodišče prve stopnje je priči zato utemeljeno poklonilo vero.

Nadalje je tudi pravilna ugotovitev, da med pravdnima strankama ni bilo nikakršnega dogovora o razdelitvi skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje se je glede te ugotovitve oprlo na izpovedbo strank in vsebino e-sporočil (na prilogi ...), iz slednjih pa je razbralo, da je toženec tožnici le ponujal možnost, da odkupi kuhinjo ali pa mu jo prepusti in je zato prepričljiv zaključek sodišča, da med strankama ni bilo obojestranske volje in dogovora, kar utemeljuje dokazni zaključek sodišča prve stopnje v nadaljevanju, da je toženec ravnal samovoljno, ko je stvari odpeljal. Ob tem pa je še zgolj poudariti, da toženec tudi v pritožbi ne navaja, da sta se s tožnico dejansko dogovorila, ampak omenja zgolj dogovarjanje med njima, kar pa še ne pomeni, da je do dogovora tudi dejansko prišlo.

Ob ugotoviti, da je dne 2. 9. 2011 nastalo motilno dejanje, in da je tožnica vložila tožbo priporočeno po pošti 30. 9. 2011, pa so pravilni tudi zaključki sodišča, da je tožba vložena v okviru 30-dnevnega materialnega prekluzivnega roka iz 32. člena SPZ. Pritožba ima sicer prav, da SPZ nima določb o tem, da se tudi za materialne roke uporablja pravilo, da se kot čas izročitve vloge sodišču šteje dan oddaje priporočene pošiljke na pošto. To pravilo namreč določa v drugem odstavku 112. člen ZPP. Ta v devetem odstavku istega člena tudi določa, da to pravilo velja tudi za rok, v katerem se mora po posebnih predpisih vložiti tožba. V skladu z navedenim se torej tudi za materialni rok iz 32. člena SPZ uporabljajo določbe o nevštetju poštnega teka (tj. časa, ko je vloga na pošti) v rok za vložitev tožbe. Ali drugače povedano: tožba v sporih zaradi motenja posesti je vložena pravočasno, če je v zakonsko določenem roku (30 dni) poslana po pošti priporočeno ali brzojavno, saj se v tem primeru šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve tožbe sodišču. Končno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kljub nasprotovanju toženca ugodilo spremembi tožbe, o čemer pa se v izpodbijanem sklepu ni posebej izjasnilo. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 12 obrazložitve pravilno pojasnilo, da ni bistveno, iz kakšnega materiala točno so stvari ter kakšne so njene barvne nianse, ampak je dovolj, da stranki vesta, za katere stvari gre in da je toženec potrdil, da je odpeljal mizo na fotografiji (priloga na ...). S tem ko je tožnica dodatno opisala lastnosti odpeljane kuhinjske mize, ni spremenila tožbe v smislu drugega odstavku 184. člena ZPP, saj je predmet obravnavanja, torej kuhinjska miza, ostal isti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo pravno odločilni dejstvi, da v zvezi z razdelitvijo premičnin pravdnih strank, ki se tičejo tožbenega zahtevka, ni bilo dogovora strank in da je do motilnega dejanja prišlo 2. 9. 2011, in v zvezi s tem nadalje tudi pravilno zaključilo, da tožba ni bila vložena prepozno. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi v izpodbijanih delih (točka I, II in IV) sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti nastale pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).