Jedro

Razlastitev je pojmovno vezana na odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini z namenom zasledovanja javne koristi, pri čemer pa v obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka nima v lasti nepremičnin, ki so predmet razlastitve, zato skladno z drugim odstavkom 195. člena ZUreP-2 ni razlastitveni zavezanec. Posledično tožeča stranka tudi ne more biti razlastitveni zavezanec v smislu določbe četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2, na podlagi katere je utemeljevala svoj zahtevek.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom Mestni občini Ljubljana povrniti stroške postopka v višini 1.313,36 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Upravna enota Ljubljana je z odločbo št. 352-277/2020-7 z dne 21. 12. 2020 zavrnila zahtevo tožeče stranke za razlastitev drugih stvarnih pravic - hipotek pri nepremičninah parc. št. 1420/1, 1420/2, 1420/33, 1420/54, 1420/76, 1420/113, 1420/114, 1420/115, 1420/116, 1420/118 in 1420/119, vse k. o. ..., v korist Mestne občine Ljubljana (I. točka izreka). Odločila je tudi, da bo upravni organ o stroških postopka, priglašenih s strani pooblaščencev strank, odločal s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka po pooblaščencu dne 18. 11. 2020 vložila predlog razlastitvenega zavezanca za uvedbo razlastitvenega postopka po določilih četrtega odstavka 199. člena, 193. in 209. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-2).

3. Po pregledu vloge je upravni organ ugotovil, da je tožeča stranka pridobila terjatev in zastavno (hipotekarno) pravico v stečajnem postopku nad družbo A., d.o.o. Skladno s sklepom o prodaji Okrožnega sodišča v Novi Gorici St ... z dne 3. 3. 2020 je tožeča stranka pridobila terjatev do družbe B., d.d. - v stečaju v višini 718.012,58 EUR s pripadki, zavarovano z ločitveno pravico - hipoteko prvega vrstnega reda pri vseh navedenih nepremičninah, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana. Vse predmetne nepremičnine so v naravi javne poti oziroma javne ceste v smislu določil Zakona o cestah (v nadaljevanju: ZCes-1).

4. Upravni organ je ugotovil, da tožeča stranka nima v lasti navedenih nepremičnin, zato ni razlastitveni zavezanec, ki ob pogojih in v skladu s četrtim odstavkom 199. člena ZUreP-2 lahko vloži zahtevo za razlastitev. Poleg tega ZUreP-2 imetniku druge stvarne pravice, se pravi tudi hipotekarnemu upniku, ne daje podlage za vložitev zahteve za razlastitev (ugasnitev pravice). Imetnik druge stvarne in obligacijske pravice je v razlastitvenem postopku oziroma postopku po 210. in 211. členu ZUreP-2 stranka v postopku samo v primeru, če predlagatelj razlastitve posebej zahteva ugasnitev pravice. V kolikor druge stvarne in obligacijske pravice z odločbo upravnega organa ugasnejo, je imetnik druge stvarne in obligacijske pravice v skladu z 209. členom ZUreP-2 upravičen do odškodnine oziroma nadomestila, o čemer upravni organ odloči samo, če se stranke o tem sporazumejo.

5. Po mnenju upravnega organa niso sprejemljive navedbe tožeče stranke v zvezi z odrekanjem pravne varnosti v predmetnem postopku, saj lahko hipotekarni upnik v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (v nadaljevanju: SPZ) zahteva poplačilo svoje terjatve s prodajo nepremičnin, pri katerih ima vknjiženo hipoteko, o čemer pa odločajo drugi pristojni organi.

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za okolje in prostor (sedaj Ministrstvo za naravne vire in prostor) z odločbo št. 35020-4/2021-2550-2 z dne 26. 4. 2021 skupaj z zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka kot neutemeljeno zavrnilo.

7. Drugostopenjski organ v obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da tožeča stranka nesporno ni lastnica predmetnih nepremičnin, zato v skladu z drugim odstavkom 195. člena ZUreP-2 ne more imeti položaja razlastitvenega zavezanca, kar pomeni, da na podlagi četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2 ne more vložiti zahteve za razlastitev kot razlastitveni zavezanec in z njo zahtevati razlastitve drugih pravic - ugasnitve hipotek. Dodatno pa še pojasnjuje, da predlog za ugasnitev drugih stvarnih in obligacijskih pravic skladno z 209. členom ZUreP-2 ne more biti uveljavljan samostojno, temveč je lahko zgolj akcesoren predlogu za razlastitev lastninske pravice. V skladu z ZUreP-2 torej ni mogoče izdajati samostojnih odločb o ugasnitvi drugih pravic.

8. Drugostopenjski organ tudi meni, da bi bilo treba predlog za razlastitev celo zavreči, saj za njegovo vsebinsko obravnavo v skladu z ZUreP-2 ni bilo podlage, ker se glede na ugotovitev, da ni bil vložen s strani osebe, ki je razlastitveni zavezanec, razlastitveni postopek sploh ni začel (prvi odstavek 199. člena ZUreP-2). Po ustaljeni upravno-sodni praksi pa se v primerih, ko bi organ moral odločiti o vlogi stranke formalno, a o njej odloči vsebinsko, takšna odločitev organa vzdrži v veljavi, ker ima zavrnitev zahteve enak učinek, kot če bi bila zahteva zavrnjena.

9. Drugostopenjski organ je prav tako zavrnil navedbe tožeče stranke glede kršitve načela kontradiktornosti iz razloga, ker prvostopenjski organ tožeči stranki ni poslal vloge Mestne občine Ljubljana, saj iz dopisa prvostopenjskega organa z dne 30. 11. 2020 jasno izhaja, da je organ k odgovoru na dopis oziroma k podaji izjave povabil zgolj tožečo stranko, Mestni občini Ljubljana pa je bila vloga poslana le v vednost. Čeprav je Mestna občina Ljubljana sicer podala odgovor, pa le-ta na odločitev iz izpodbijane odločbe ni vplival, saj je odločitev v izpodbijani odločbi enaka in obrazložena z enakimi argumenti, kot so navedeni že v dopisu z dne 30. 11. 2020. Pojasnil pa je še, da je že po Ustavi RS pri razlastitvi interes, da se nepremičnina razlasti, mogoče zasledovati zgolj kot javno korist in ne doseganje zasebnega interesa, zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe o kršitvah ustavnih pravic tožeče stranke.

10. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo iz razloga bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Navaja, da se ji z odrekanjem pravne varnosti izvotli njena stvarna pravica, ki jo ima skladno z določili SPZ, saj ji ostane le gola pravica, katere skladno s stališčem tožene stranke sploh ne more realizirati, temveč lahko zgolj čaka, da njena pravica zaradi poteka časa ugasne. Dejansko je bistveni del hipoteke poplačilna pravica, ki daje hipotekarnemu upniku pooblastilo, da hipoteko realizira, kar se z ozirom na naravo nepremičnin upniku in stranki, označeni kot razlastitveni zavezanec v edinem primernem postopku, po stališču prvostopenjskega organa onemogoča. Glede navedb o možnosti poplačila svoje terjatve s prodajo nepremičnin opozarja na določbo 32. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), ki določa, kaj je lahko in kaj ne more biti predmet izvršbe za poplačilo denarne terjatve, pri čemer se nepremičnine, ne glede na izostalo kategorizacijo, v celoti uporabljajo kot poti in ceste, kar so pričakovani ugovori razlastitvenega upravičenca Mestne občine Ljubljana v primeru kakršnegakoli postopka.

11. Tožeča stranka se sklicuje na 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic) in poudarja, da pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS vključuje vse stvarne pravice po SPZ, vključno s pravico do poplačila iz hipoteke. Poplačilo se dejansko realizira s prodajo zastavljenih nepremičnin, glede na naravo slednjih pa prihaja v poštev le odškodnina po ZUreP-2, ki se lahko realizira le s sporazumom strank preko predmetnega upravnega postopka, upoštevaje določila 207. člena ZUreP-2 oziroma v primeru neuspešnega sporazumevanja v nepravdnem postopku z določitvijo odškodnine. Meni, da je vsaka drugačna razlaga ali odtujitev njenih zakonskih pravic direktno v nasprotju tudi z 244. in 245. členom ZUreP-2, saj gre de facto za nepremičnine, ki so namenjene uporabi vseh, le statusno je potrebno to urediti.

12. Tožeča stranka še navaja, da gre v predmetni zadevi za zakonsko praznino, zato je prepričana, da je treba izhajati iz zakonodajalčeve zasnove in ob upoštevanju pravnih pravil in načel, kot jih je oblikoval zakonodajalec in kot izhajajo iz Ustave RS, analogno uporabiti zakonska določila o razlastitvi, vključno z določbo 19. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS št. 92/05, v nadaljevanju: ZJC-B), ter izvesti postopek razlastitve druge stvarne pravice - hipoteke ali s sporazumom strank ali na podlagi v primeru neuspešnega poravnavanja v sledečem nepravdnem postopku.

13. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se ugodi njeni zahtevi za razlastitev drugih stvarnih pravic, podrejeno pa predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne toženi stranki oziroma prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

15. V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) je sodišče vročilo tožbo v odgovor stranki z interesom Mestni občini Ljubljana, ki se smiselno sklicuje na navedbe upravnega organa in predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov. Meni, da je stališče upravnih organov, kot izhaja iz izpodbijanih aktov, materialnopravno in dejansko pravilno. Nadalje poudarja, da tudi če bi iz kateregakoli razloga šteli, da je v ZUreP-2 podana podlaga za odločanje o ugasnitvi predmetne hipoteke, bi upravni organ lahko (če ne pride do sporazuma, kar v konkretnem primeru ne more priti) odločil le, da hipoteka ugasne. Šele v naknadnem sodnem postopku za določitev odškodnine, ki je načeloma nepravdni postopek, pa bi moralo sodišče presojati, ali je tožeča stranka sploh upravičena do odškodnine in v kakšni višini. V takšnem primeru bi primarno ugovarjala, da tožeča stranka sploh ne more biti upravičena do nikakršne odškodnine, ker hipoteka nima nikakršnih učinkov, podredno pa, da je odškodnina po višini enaka 0, ker gre za nepremičnine izven prometa, ki jih ni mogoče prodati. V nobenem primeru pa o višini odškodnine ne bi mogel odločati upravni organ v predmetnem postopku, kot je neutemeljeno predlagala tožeča stranka v svoji zahtevi.

16. Stranka z interesom nadalje izpostavlja, da je tožeča stranka ob navedbah, da predmetnih nepremičnin ni mogoče prodati, ker v naravi predstavljajo javno dobro, prezrla, da to, v kolikor to drži, obenem sočasno nujno tudi pomeni, da tožeča stranka sploh ni mogla z nakupom terjatve pravnoposlovno veljavno pridobiti hipoteke na teh nepremičninah, ne glede na vknjižbo v zemljiški knjigi, ki nima nikakršnih pravnih učinkov. Po nepremičninah, po katerih potekajo javne ceste, namreč hipoteke v skladu z drugim odstavkom 39. člena ZCes-1 in 3. členom ZCes -1 sploh ne morejo obstajati. Kljub temu da je stečajni dolžnik tožeči stranki izstavil zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo spremembe imetnika hipoteke, na podlagi katerega se je tožeča stranka uspela vknjižiti kot imetnik hipoteke v zemljiški knjigi, navedeno v ničemer ne vpliva na to, da hipoteke dejansko ni veljavno pridobila oziroma je takšna vknjižba materialnopravno napačna in brez pravnih učinkov. Tega sta se nedvomno vseskozi dobro zavedala tudi stečajni upravitelj prodajalca in tožeča stranka, saj je slednja za terjatev, ki naj bi znašala z obrestmi čez milijon EUR in je zavarovana s hipotekami na večjem številu nepremičnin, ki v naravi predstavljajo ceste, plačala zgolj 5.022,00 EUR kupnine. Če bi prodajalec ocenjeval, da je terjatev dejansko mogoče poplačati iz hipotek, bi seveda v skladu s pravili prodaje v stečaju le-to moral in mogel bistveno bolje unovčiti.

17. Stranka z interesom pojasnjuje, da sta v teku še dva pravdna postopka, vezana na drug stečaj, v katerih je tožeča stranka prav tako za zanemarljiv znesek odkupila terjatev nekega stečajnega upnika samo zato, da je dobila položaj upnice v stečaju, nato pa je kot upnica podala soglasje za prevzem nepremičnin, ki jih ni bilo mogoče unovčiti - kategoriziranih cest. S tem se je vknjižila kot lastnica, takoj za tem pa je nanjo naslovila zahtevek za uporabo zaradi uporabnine teh cest. Tožeča stranka se očitno ukvarja s tem, da spremlja stečaje in ugotavlja, kje so v stečajnih masah ceste ali druga javna infrastruktura, nato pa poskuša te nepremičnine zelo poceni pridobiti in nato uveljavljati zahtevek do občin. Meni, da gre za evidentno zlorabo stečajnih postopkov, zato upravni organi in naslovno sodišče takšnemu "poslovnemu modelu" ne smejo nakloniti pravnega varstva, saj bi to nasprotovalo vsem temeljnim pravnim načelom, kot npr. načelu vestnosti in poštenja, načelu prepovedi zlorabe pravic, pa tudi v načelu pravne države iz 2. člena Ustave RS.

18. Stranka z interesom še pripominja, da predlog oziroma zahteva tožeče stranke sploh ni vsebovala vseh sestavin, ki so predpisane v četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2, in na katere jo je upravni organ pravilno opozoril v svojem dopisu z dne 30. 11. 2020. Predlog namreč ni vseboval seznama nepremičnin, ustreznega opisa dejanskega stanja (le-ta je bil povsem pavšalen) in tudi ne izvlečka iz ustreznega upravnega akta. Ker je bil torej predlog formalno nepopoln in tožeča stranka pomanjkljivosti v danem roku ni odpravila, bi moral biti predlog oziroma zahteva tudi iz tega razloga zavržena.

19. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 8. 9. 2021 poudarja, da je njen poslovni model izključno njena stvar, pri čemer se sklicuje na svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave RS). Navaja, da je glede na naravo nepremičnin edini primeren način prenehanje hipoteke z izplačilom vrednosti obremenjene nepremičnine do višine hipoteke oziroma v primeru, da je hipoteka višja, kot je vrednost nepremičnine, do višine vrednosti nepremičnine. Meni, da je zadeva primerljiva s potekom javnih cest po zemljiščih v privatni lastnini, ko mora biti plačana denarna odškodnina za odvzem lastninske pravice. Prereka navedbe tožeče stranke, da je pridobila lastninsko pravico že leta 1993, prav tako pa tudi navedbe, da je vrednost nepremičnine enaka 0. 20. Stranka z interesom je v pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2024 navedla, da sta bila v vmesnem času v njeno korist pravnomočno zaključena oba postopka, ki ju omenja v odgovoru na tožbo. V zvezi z nepremičninami, ki so predmet tega postopka, pa je tožeča stranka vložila tudi predlog za izvršbo, na podlagi katerega je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi opr. št. 3033 I 3202/2020 z dne 25. 9. 2023, proti kateremu je vložila ugovor, o katerem še ni bilo odločeno. Dodatno še pojasnjuje, da je ob lastninjenju družbene lastnine pogosto prihajalo do situacij, ko zemljiškoknjižno stanje ni bilo pravilno, ne glede na to pa je že leta 1993 po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na cestah, kar je sedaj potrdilo tudi civilno sodišče. Prav tako je Višje sodišče v Ljubljani v sodbi II Cp 52/2022 z dne 6. 10. 2022 pojasnilo, da je sleherno razpolaganje z javnim dobrom absolutno nično in brez vsakršnih pravnih posledic (35. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

21. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 19. 2. 2024 vztraja pri dotedanjih navedbah in še izpostavlja, da je stranka z interesom tista, ki je nelegitimno in neskrbno ravnala, s tem ko lastninske pravice sploh ni želela vpisati v zemljiško knjigo, očitno v pričakovanju, da bodo pravice tretjih prej zastarale, česar pa sodišče ne sme dopustiti. Sklicuje se tudi na sodbo Upravnega sodišča I U 350/2018 z dne 8. 10. 2019. 22. Sodišče je skladno s prvim odstavkom 51. člena ZUS-1 in določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v postopku upravnega spora uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, v zadevi odločilo po opravljeni javni glavni obravnavi.

23. O trditvah strank je sodišče na glavni obravnavi izvedlo dokaz z vpogledom v izpodbijano odločbo z dne 21. 12. 2020 (A3), v drugostopenjsko odločbo z dne 26. 4. 2021 (A2), v pritožbo z dne 5. 1. 2021 (A4), v prodajno pogodbo z dne 11. 5. 2020 z overjenim podpisom prodajalca, v sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe št. St ... z dne 24. 6. 2020 in v sklep Okrajnega sodišča Radovljica št. Dn 127242/2020 z dne 26. 9. 2022 (vse A5) ter v redne zemljiškoknjižne izpiske za parc. št. 1420/1; 1420/2; 1420/33; 1420/54; 1420/76; 1420/113; 1420/114; 1420/115; 1420/116; 1420/118 in 1420/119 vse k.o. ... (A6 do A16), v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 52/2022 z dne 6. 10. 2022 (C 2), v sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II DoR 525/2022 z dne 7. 6. 2023 (C3), v sodbo na podlagi odpovedi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 1264/2017 z dne 19. 9. 2023 (C4), v sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St ... z dne 26. 10. 2022 (C5), v predlog za izvršbo tožeče stranke z dne 30. 12. 2020 (C6), v sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 3033 I 3203/2020 z dne 25. 9. 2023 (C7), v ugovor stranke z interesom proti sklepu o izvršbi z dne 5. 10. 2023 (C8) in v vse listine, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu.

24. Tožba ni utemeljena.

25. Predmet presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila predlog oziroma zahtevo tožeče stranke za razlastitev drugih stvarnih pravic - hipotek pri uvodoma navedenih nepremičninah. Med strankami ni sporno, da je tožeča stranka z nakupom v stečajnem postopku pridobila terjatev, zavarovano s hipoteko pri nepremičninah, ki so v lasti Mestne občine Ljubljana in v naravi predstavljajo javne ceste. Sporno pa je vprašanje, ali je pravilno stališče upravnega organa, da tožeča stranka ni razlastitveni zavezanec in da ZUreP-2 hipotekarnemu upniku ne daje podlage za vložitev zahteve za razlastitev (ugasnitev pravice) oziroma ali gre v konkretnem primeru za pravno praznino, ki bi jo upravni organ moral napolniti na temelju pravnih pravil in načel ter skladno s pravicami, ki izhajajo iz Ustave RS. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da se ji z odrekanjem pravic v tem postopku izvotli njena stvarna pravica - pravica do poplačila do hipoteke. Prav tako je sporno vprašanje, ali je bilo v upravnem postopku kršeno načelo kontradiktornosti.

26. V 69. členu Ustave RS, ki ureja ustavni pojem razlastitve, je določeno, da se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Smiselno enako je določeno tudi v prvem in drugem odstavku 192. člena ZUreP-2. Razlastitev torej pomeni poseg v lastninsko pravico, opredeljeno v 33. členu Ustave RS, med razlastitvene namene, ki pomenijo konkretizacijo pojma javne koristi, pa med drugim sodi tudi gradnja javne infrastrukture (javnih cest).1

27. V skladu s prvim odstavkom 195. člena ZUreP-2 je razlastitveni upravičenec država ali občina. Razlastitveni zavezanec pa je skladno z drugim odstavkom 195. člena ZUreP-2 fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve. Razlastitveni zavezanec je lahko tudi oseba javnega prava, razen države.

28. Skladno s četrtim odstavkom 199. člena ZUreP-2 lahko zahtevo za razlastitev (poleg razlastitvenega upravičenca ali investitorja) poda tudi razlastitveni zavezanec, če ima zaradi že zgrajenih objektov, ki so lahko predmet razlastitve po 193. členu tega zakona, lastninsko ali drugo stvarno pravico na nepremičnini omejeno. Zahteva se lahko vloži, če razlastitveni upravičenec v 30 dneh od poziva na ureditev zemljiškoknjižnega stanja tega pogodbeno ne uredi z razlastitvenim zavezancem. Zahteva v tem primeru vsebuje seznam nepremičnin, opis dejanskega stanja, izvleček iz ustreznega prostorskega akta in poziv k ureditvi zemljiškoknjižnega stanja, ki je bil poslan razlastitvenemu upravičencu. Ustrezno cenitev nepremičnin in morebiten načrt ter izvedbo parcelacije upravni organ s sklepom naloži razlastitvenemu upravičencu.

29. Glede drugih stvarnih in obligacijskih pravic na nepremičnini ZUreP-2 v 209. členu določa, da je treba v odločbi o razlastitvi navesti, ali stvarne pravice na nepremičnini in pravice iz najemne oziroma zakupne pogodbe ugasnejo, pri čemer pa lahko pravice iz prvega odstavka tega člena ugasnejo samo, če predlagatelj razlastitve to posebej zahteva (tretji odstavek 209. člena ZUreP-2). V tem primeru upravni organ ugotovi, ali je ugasnitev pravic nujno potrebna in sorazmerna z javno koristjo, ki se zasleduje z razlastitvijo.

30. Iz opisane zakonske ureditve je razvidno, da je razlastitev pojmovno vezana na odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini z namenom zasledovanja javne koristi, pri čemer pa v obravnavani zadevi ni sporno, da tožeča stranka nima v lasti nepremičnin, ki so predmet razlastitve (lastnica nepremičnin je namreč Mestna občina Ljubljana), zato skladno z drugim odstavkom 195. člena ZUreP-2 ni razlastitveni zavezanec. Posledično tožeča stranka tudi ne more biti razlastitveni zavezanec v smislu določbe četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2, na podlagi katere je utemeljevala svoj zahtevek.

31. Sodišče nadalje pritrjuje stališču upravnih organov in stranke z interesom, da skladno z 209. členom ZUreP-2 predlog za ugasnitev drugih stvarnih pravic ne more biti uveljavljan samostojno, temveč je tak predlog lahko le akcesoren predlogu za razlastitev lastninske pravice. V odločbi o razlastitvi se namreč obenem z razlastitvijo lastninske pravice odloči, ali te pravice ugasnejo (prvi odstavek 209. člena ZUreP-2).

32. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ni mogoče analogno uporabiti 19. člena novele ZJC-B, saj ne gre za situacijo, ko bi obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb. Kot je pojasnila stranka z interesom, je namreč Mestna občina Ljubljana lastninsko pravico na cestah pridobila že leta 19932 po samem zakonu ob lastninjenju družbene lastnine, zaradi preteklega sistema družbene lastnine, kjer zemljiška knjiga ni imela takega pomena kot danes, pa zemljiškoknjižno stanje ob lastninjenju v veliki meri ni bilo pravilno. Ne glede na navedeno pa se tožeča stranka po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, saj je terjatev, zavarovano s hipoteko na obravnavanih nepremičninah, pridobila z nakupom v stečajnem postopku, kar je originaren način pridobitve, neodvisen od pravnega prednika. V obravnavani zadevi torej ne gre za situacijo, ko bi se ceste zgradile po nepremičninah, na katerih bi tožeča stranka ob gradnji javnih cest imela veljavne hipoteke in bi se s tem razvrednotile njene hipoteke oziroma bi prišlo do posega v njene pravice. Tožeča stranka se zato po mnenju sodišča ne more uspešno sklicevati na ustavni pravici do zasebne lastnine in do enakega varstva pravic.

33. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na sodbo Upravnega sodišča RS I U 350/2018-7 z dne 8. 10. 2019 sodišče pojasnjuje, da je šlo za drugačno stanje kot v obravnavani zadevi, saj je bila tožeča stranka občina, ki je pridobila lastninsko pravico na nepremičninah - javnih cestah, na katerih so bile vpisane stvarne služnosti, in je zato bila upravičena razlastitvena zavezanka po četrtem odstavku 199. člena ZUreP-2, poleg tega pa je odločitev v navedeni zadevi zasledovala doseganje javne koristi. Prav tako je pritrditi stališču stranke z interesom, da je med naravo stvarne služnosti in hipoteke bistvena vsebinska razlika, saj izvrševanje služnosti lahko posega v pravni režim rabe javne ceste in s tem ovira uresničevanje javne koristi, medtem ko hipoteka pomeni pravico do poplačila terjatve iz vrednosti zastavljene nepremičnine in s tem poplačilo pravico hipotekarnega upnika.

34. Tožeča stranka v predmetnem postopku niti ni konkretizirano prerekala navedb stranke z interesom, da se je ob nakupu hipotekarne terjatve v stečajnem postopku zavedala, da navedene nepremičnine v naravi predstavljajo javne ceste (na kar sicer kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka za terjatve v skupni višini več kot milijon EUR plačala zgolj 5.022,00 EUR3) in kot take skladno s 3. členom ZCes-1 ne morejo biti v pravnem prometu, temveč je zgolj zatrjevala, da ne gre za nezakonito prakso. Četudi bi zavzeli stališče, da je "poslovni model" tožeče stranke, ki se ukvarja z odkupom terjatev (med drugim tudi) v stečajnih postopkih, varovan z ustavnim načelom svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS), pa je tožeča stranka s tem zavestno prevzela poslovno tveganje, da hipotekarna pravica zaradi omejitve izvršbe na javnem dobru (32. člen ZIZ v zvezi s 3. členom ZCes-1) ne bo mogla biti uspešno unovčena.

35. Upoštevajoč vse navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je pojem razlastitve, kot že pojasnjeno, po 69. členu Ustave RS vezan na doseganje javne koristi, po presoji sodišča tako ni videti utemeljenega razloga, da bi v konkretnem primeru določbe ZUreP-2 tolmačili v nasprotju z zakonodajalčevo zasnovo razlastitvenega postopka v korist tožeče stranke kot subjekta zasebnega prava.

36. Kot je v drugostopenjskem aktu že podrobno pojasnila tožena stranka, so neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke glede kršitve načela kontradiktornosti v upravnem postopku. Upravni organ je namreč tožečo stranko z dopisom z dne 30. 11. 2020, ki je bil poslan v vednost tudi Mestni občini Ljubljana, seznanil z ugotovitvijo, da je ne šteje za razlastitveno zavezanko v smislu četrtega odstavka 199. člena ZUreP-2, saj nima v lasti navedenih nepremičnin. S tem je upravni organ dal tožeči stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Tožeča stranka se je o ugotovitvah upravnega organa izrekla v vlogi z dne 7. 12. 2020, Mestna občina Ljubljana pa je na ugotovitve upravnega organa odgovorila z dopisom z dne 14. 12. 2020. Ne glede na to, da upravni organ resda tožeči stranki ni posredoval navedenega dopisa, pa je iz izpodbijane odločbe jasno razvidno, da upravni organ svoje odločitve ni oprl na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo (tretji odstavek 9. člena ZUP). Četudi bi bilo v upravnem postopku kršeno načelo kontradiktornosti, pa je sodišče v predmetnem postopku opravilo glavno obravnavo, s čimer se odpravi nezakonitost upravnega postopka.4

37. Kar se tiče navedb drugostopenjskega organa glede zavrženja zahteve zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, sodišče še pripominja, da je ob upoštevanju specifične narave zadeve prvostopenjski organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je sprejel vsebinsko odločitev o predlogu tožeče stranke, s čimer je stranki tudi omogočil ustrezno sodno varstvo skladno s 23. členom Ustave RS.

38. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

39. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

40. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 in niti s kakšno drugo določbo ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom v primeru njenega uspeha v upravnem sporu, zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu.5

41. Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom Mestni občini Ljubljana, ki je v predmetni zadevi nastopala na strani tožene stranke, na podlagi pravila o uspehu (154. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) povrniti stroške postopka, priglašene v stroškovniku z dne 6. 3. 2024. 42. Sodišče je stranki z interesom Mestni občini Ljubljana priznalo stroške ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki je veljala v času, ko je bilo delo opravljeno, in vrednosti točke odvetniške storitve 0,60 EUR, ki velja v času odločanja sodišča (prvi odstavek 13. člena OT v zvezi z drugim odstavkom 12. člena OT). Sodišče je tako priznalo za odgovor na tožbo priglašenih 500 točk (2. alineja 1. točke tar. št. 30 OT), za prvo pripravljalno vlogo 500 točk (1. alineja 2.točke tar. št. 34 OT v zvezi z 2. alinejo 1. točke tar. št. 34 OT) in za zastopanje na prvem naroku glavne obravnave dne 6. 3. 2024 500 točk (1. alineja 3. točke tar. št. 34 v zvezi z 2. alinejo 1. točke tar. št. 34 OT). Ker je narok trajal manj kot 45 min, pripada odvetniku samo plačilo za udeležbo na naroku (tretji odstavek 6. člena OT). V skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT je sodišče priznalo priglašenih 120 točk za čas odsotnosti iz pisarne v času potovanja (za vsake začete pol ure potovanja namreč pripada odvetniku 20 točk, pri čemer je sodišče upoštevalo, da je čas potovanja na relaciji od sedeža odvetniške pisarne do naslovnega sodišča lahko trajal več kot 1,5 ure v vsako smer). Pri priznanju stroškov je sodišče upoštevalo, da se je stranka z interesom v obeh navedenih vlogah vsebinsko opredelila do navedb tožeče stranke in ju je zato štelo kot koristni za postopek, prav tako pa je pooblaščenka stranke z interesom pristopila na narok, zato je upravičena do priznanja stroškov iz tega naslova. K znesku 972,00 EUR je bilo treba prišteti še 22% DDV, kar znaša skupno 1.185,84 EUR, saj je C., d.o.o. zavezanka za plačilo DDV.

43. Od skupno priznanih 1620 točk je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 odstotkov od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk (20 točk; tretji odstavek 11. člena OT) in 1 odstotek od presežka nad 1.000 točk (6,2 točke; tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 26,2 točk oziroma 15,72 EUR. Stranka z interesom je prav tako upravičena do povrnitve stroškov iz naslova kilometrine (10. člen OT) na relaciji Ljubljana-Maribor-Ljubljana (130 km x 2 x 0,43 EUR/km), kar znaša 111,80 EUR. Skupni priznani znesek tako znaša 1.313,36 EUR, kar je tožeča stranka dolžna povrniti stranki z interesom v roku 15 dni od prejema sodbe.

1 Prim. Komentar Ustave RS, ur. Lovro Šturm, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, 2002, str. 668 in 669. 2 Da je tožena stranka pridobila lastninsko pravico že v letu 1993, je ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 52/2022 z dne 6. 10. 2022 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1264/2017 z dne 19. 9. 2023 in sklepom Vrhovnega sodišča RS II DoR 525/2022 z dne 7. 6. 2023. 3 Navedeno je razvidno iz prodajne pogodbe z dne 11. 5. 2020 (priloga A5). 4 Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, ur. dr. Erik Kerševan, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 336. 5 Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013.