Jedro

Tožena stranka je v smislu racionalizacije poslovanja ukinila tožničino delovno mesto, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je na strani tožene stranke obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je lahko podan tudi takrat, ko delodajalec sicer dosega dobre finančne rezultate.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2011 nezakonita; da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izvirajo iz naslova delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo ter ji za čas, ko ni delala priznati vse pravice iz dela, vključno z nadomestilom plače v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska nadomestila plače do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni dokazala, da bi ostajal resen in utemeljen razlog za odpoved. Tožena stranka je sicer skušala v postopku dokazati, da se je znižal obseg poslovanja, vendar tega ni dokazala z računovodskimi izkazi. Razlog za odpoved naj bi bil v tem, da se je obseg poslovanja pri toženi stranki v letu 2010 in 2011 začel zmanjševati, vendar je tožeča stranka že v tožbi predložila izkaz uspeha za toženo stranko, ki je bil objavljen na internetnih straneh AJPES in iz katerih je razvidno, da je toženi stranki promet v letu 2010 glede na leto 2009 celo narasel. Sicer pa je tožena stranka v okviru dokazovanja obsega poslovanja v letu 2011 v spis predložila bilanco stanja in izkaz uspeha, ki nista bili podpisani. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da predložene bilance še niso končne ter da bo ta bilanca za celotno leto 2011 narejena do konca marca 2012. Kljub temu, da mora tožena stranka skladno z zakonom voditi obseg poslovanja in da ima vse te listine vseskozi dostopne, ni predložila dokaza, ki bi verodostojno potrjeval dejstvo, da je toženi stranki obseg poslovanja v času do odpovedi v letu 2011 padel. Če pa ni dokazano, da je promet upadel, pa je logično sklepati, da tožničino delo še vedno potrebujejo. Tudi zaslišani priči nista vedeli povedati, kdaj bi promet pri toženi stranki upadel, v kakšni meri, koliko gostov sedaj postrežejo, kakšen je povprečen znesek računa glede na predhodna obdobja. Glede na to, da ni niti enega samega podatka o tem, da je promet upadel, je očitno obseg dela ostal nespremenjen, za kar pa sedaj tožena stranka uporablja izposojeno delovno silo. Tožena stranka pa tudi sicer ni naredila nobenega resnega ukrepa, s katerim bi preverila ali bi se lahko tožnico prerazporedilo. Tožnica ima potrebno izobrazbo za delo na blagajni in tudi opravljen ustrezni strokovni izpit. Tožena stranka je sama izpovedala, da je raje obdržala pričo A.C. in sicer zaradi tega, ker je tudi opravljala delo na blagajni. Glede na to, da sta imeli tako tožnica kot A.C. enako izobrazbo in glede na to, da bi tožnica lahko za toženo stranko opravljala tudi druga dela, bi morala tožena stranka to dejstvo vsaj preveriti, česar ni storila.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki izhaja iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki zaposlena od 1. 10. 2008 dalje in sicer na delovnem mestu „pomožna delavka v kuhinji“. Tožena stranka je dne 9. 6. 2011 podala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dne 15. 6. 2011 pa še redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) z obrazložitvijo, da so se naročila in prodaja že v letu 2010 drastično zmanjšala, enak trend pa se je nadaljeval tudi v prvem polletju leta 2011. Zaradi zmanjšanja obsega dela in obsega prodaje proizvodov v restavraciji, kjer je svoje delo opravljala tožeča stranka, je trajno prenehala potreba po njenem delu. Tožena stranka je s sklepom z dne 1. 6. 2011 ukinila delovno mesto „pomožna dela v kuhinji“, torej dela in naloge, ki jih je opravljala tožnica (B2). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela tako, da je tožničino delovno mesto ukinila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zaradi ukinitve delovnega mesta tožeče stranke in prerazporeditvijo njenih nalog na druge zaposlene izkazan poslovni razlog. Tožnica je namreč pri toženi stranki opravljala pomožna dela v kuhinji, njeno delo pa je obsegalo pripravo solat, pomivanje posode, pobiranje posode, pobiranje pladnjev v restavraciji, streženje strank, včasih pa je tudi pomagala kuhati, če je bil kuhar odsoten, nikoli pa ni delala na blagajni (izpoved tožnice). Tudi direktor je izpovedal, da je tožnica bila zaposlena kot pomožna delavka in da je njeno delo vključevalo pripravo solat, pomivanje posode (tako bele kot črne), odnašanje pladnjev in na koncu pomivanje tal. Pri toženi stranki so bili poleg tožnice zaposleni še kuhar, delavka na blagajni ter direktor tožene stranke in njegova žena. Ker se je promet pri toženi stranki zmanjšal, se je odločil za reorganizacijo tako, da je ukinil delovno mesto tožeče stranke, njeno delo pa so prevzeli drugi delavci in sicer kuhar je prevzel pomivanje črne posode, blagajničarka pomivanje bele posode in pripravo solat zjutraj, popoldne pa tudi pomivanje in pobiranje posode. Za takšno reorganizacijo se je odločil zato, ker so delo tožnice najlažje pogrešali, tožnica pa tudi ni mogla prevzeti del drugih delavcev, torej blagajne in kuhinje, saj za takšna dela ni bila usposobljena.

Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, če gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Torej je lahko vzrok za nastanek poslovnega razloga tudi sprememba v organizaciji dela, izvedena s strani delodajalca. Za tako spremembo gre tudi, če delodajalec zaradi racionalizacije ukine posamezno delovno mesto s tem, da preostala dela tega delovnega mesta za naprej poleg svojega dela po potrebi pokrivajo drugi delavci. Take organizacijske rešitve, zaradi katerih delo postane nepotrebno so v pristojnosti delodajalca.(1) Tožena stranka se je lahko v skladu s svojo poslovno politiko iz ekonomskih razlogov ter zaradi racionalizacije stroškov dela odločila, da delovne naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožeča stranka drugače razporedi med zaposlene. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila takšna organizacija dela potrebna (smotrna), ampak samo ugotavlja, ali je potreba po delu tožeče stranke na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu „pomožna delavka v kuhinji“ dejansko prenehala, ker je tožena stranka to delovno mesto ukinila in delo razporedila med druge delavce oziroma ali je ukinitev delovnega mesta tožeči stranki zgolj navidezna. Samo dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožeča stranka, ni prenehala, sama po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec se lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, kar ima za posledico ukinitev prej samostojnega delovnega mesta, kot je bilo to ugotovljeno v obravnavanem primeru. Tako tudi ni bistveno ali držijo navedbe tožene stranke oziroma direktorja o bistveno nižjem dobičku v letu 2011. Organizacijski razlog za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela je lahko podan tudi takrat, ko delodajalec sicer dosega dobre finančne rezultate. Zaradi navedenega ni bistveno, kakšno bilanco uspeha je tožena stranka imela v letu 2011, kot to zmotno zatrjuje pritožba.

Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da tožena stranka sploh ni preverila možnosti za tožničino zaposlitev pod spremenjenimi pogoji oziroma na drugih delih. Tožena stranka je že v sami odpovedi navedla, da je možnosti preverila in ugotovila, da zaposlitev na istih delih pod spremenjenimi pogoji ne pride v poštev, saj teh del pri delodajalcu ni, oziroma jih opravljajo drugi delavci, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju. Zaposlitev na drugih delih ni prišla v poštev, ker so bila vsa delovna mesta, za katere se je zahtevala enaka stopnja izobrazbe, že zasedena. Tudi dokvalifikacija za delo, ki ga je tožnica opravljala, v konkretnem primeru ni prišla v poštev, saj je delodajalec ni mogel zagotoviti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri toženi stranki ni drugih možnosti za zaposlitev tožnice, prav tako pa niso zaposlili tudi nobenega drugega delavca. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka zaposlila ga. A.A., ki bi pomagala pri delu pri toženi stranki. Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je ta delavka kot upokojenka pomagala pri toženi stranki le tedaj, ko je bila tožeča stranka v bolniškem staležu, po odpovedi tožeči stranki pa je niso več potrebovali, saj ni bilo potrebe (izpoved prič A.B., A.C.). Sicer pa je tožena stranka manjši delodajalec (zaposluje le 4 delavce), zato zanjo ne velja obveznost preverjanja možnosti za zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji, na drugih delih oziroma preverjanje možnosti prekvalifikacije ali dokvalifikacije (4. odstavek 88. člena ZDR).

Glede na navedeno je ob ugotovitvi, da je tožena stranka v smislu racionalizacije poslovanja ukinila tožničino delovno mesto, sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je na strani tožene stranke obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (360. člen ZPP), prav pa tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala sodbo v izpodbijanem delu in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k boljši razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

(1) Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v odločbah VIII Ips 209/2007 z dne 28. 5. 2008 in VIII Ips 359/2007 z dne 20. 10. 2008.