Jedro

Zgolj sklicevanje na obe sicer reviziji priloženi sodbi sodišča prve stopnje, še zlasti ob dejstvu, da je bilo revidentovi pritožbi v obravnavani zadevi z drugostopenjskim aktom deloma ugodeno, za dovolitev revizije na tej podlagi ne zadošča. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep Župana Mestne občine Maribor, št. 41101-149/2013-24 z dne 13. 8. 2013, s katerim je tožena stranka deloma ugodila revidentovi pritožbi zoper Sklep o sofinanciranju letnega programa športa v Mestni občini Maribor za leto 2013, št. 41101-1/2013 z dne 19. 6. 2013, in sicer tako, da se revidentu dodatno prizna in sofinancira ena skupina športne vzgoje predšolskih otrok v višini 660,00 EUR, ena skupina športno rekreativne dejavnosti nad 63 let v višini 440,00 EUR in ena skupina športa invalidov v višini 656,00 EUR. V preostalem pa je prvostopni sklep, ki je revidentu priznal sofinanciranje programov v znesku 4.396,00 EUR, ostal nespremenjen.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v predmetni zadevi sporno, ali je tožena stranka o revidentovi vlogi, vloženi na javni razpis, upravičeno odločila s sklicevanjem na mnenje Športne zveze Maribor, da glede na razpoložljiva sredstva ni širitve, torej da se prijaviteljem prizna sofinanciranje za enako število vadbenih skupin kot v letu 2012, društvom, ki v preteklem letu niso bila sofinancirana, pa le ena skupina. Revidentu je bilo namreč odobreno sofinanciranje v enakem obsegu kot v letu 2012, revident pa meni, da je upravičen do sofinanciranja za vse prijavljene skupine. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je izpodbijani akt pravilen, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in s sodbo v reviziji spremeni izpodbijano sodbo v revidentovo korist, toženo stranko pa obsodi na plačilo revidentovih pravdnih stroškov.

4. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo v celoti sklicuje na svoj odgovor na tožbo.

K I. točki izreka

5. Revizija ni dovoljena.

6. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Revident v zvezi z dovoljenostjo revizije na navedeni podlagi navaja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa od lastne sodne prakse, izkazane v zadevah II U 378/2013 in II U 379/2013, in da je povsem nerazumljivo, da je ob identičnem dejanskem in pravnem stanju v sporni zadevi odločeno drugače; očitno je torej, da v sodni praksi o spornem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Z vpogledom v obe navedeni sodbi je povsem očitno, da je zakonski razlog za revizijo podan.

9. Ne glede na to, da Vrhovno sodišče glede na značilnosti revizije kot pravnega sredstva ter na svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015), po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi svojimi navedbami v reviziji v obravnavani zadevi tem zahtevam ni zadostil oziroma ni izpostavil pomembnega pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, oziroma vprašanja, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti. Zgolj sklicevanje na obe sicer reviziji priloženi sodbi sodišča prve stopnje, še zlasti ob dejstvu, da je bilo revidentovi pritožbi v obravnavani zadevi z drugostopenjskim aktom deloma ugodeno, za dovolitev revizije na tej podlagi ne zadošča. Neenotnost sodne prakse prvostopenjskega sodišča lahko revident uveljavlja le glede pomembnega pravnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev v zadevi (primerjaj npr. sklepe VSRS X Ips 39/2012,X Ips 249/2013 in X Ips 437/2014). Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Revident teh zahtev ni izpolnil, ker pomembnega pravnega vprašanja sploh ni izpostavil, zato se tudi ne more uspešno sklicevati na neenotnost sodne prakse glede določenega vprašanja.

10. Revident sicer dodatno v okviru utemeljenosti revizije navaja, „da iz sklepa tožene stranke ne izhaja, da je bilo revidentu sofinanciranje vadbenih skupin zavrnjeno, prav tako pa ni nikjer naveden razlog oziroma temelj, po katerem so bila sredstva razdeljena, kar je sodišče prve stopnje v drugih dveh odločbah pravilno ugotovilo“, vendar po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi s temi navedbami, s katerimi po vsebini dejansko zatrjuje razlog bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa so le (vsebinski) revizijski razlog in ne razlog za dovoljenost revizije, ni zadostil zahtevam po natančni in konkretni opredelitvi pomembnega pravnega vprašanja po vsebini obravnavane zadeve.

11. Poleg tega je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava ali pa bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (1. in 2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, za dovoljenost revizije ne zadostuje (enako npr. sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012).

12. Revident tudi ni izkazal, da ima odločitev, ki je predmet tega upravnega spora, zanj zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je namreč treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora zato revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

13. Revident je navedel, da so zahtevana sredstva sofinanciranja najpomembnejši finančni vir in je od prejema teh sredstev odvisen njegov nadaljnji obstoj kot civilno-pravne osebe in če želi želi izpolniti svoj program dela in obveznosti po statutu, so mu ta sredstva sofinanciranja nujno potrebna. Po presoji Vrhovnega sodišča revident zgolj s temi navedbami, brez kakršnihkoli drugih podatkov in dokazil, obstoja zelo hudih posledic ni izkazal. 14. Ker tako pogoji za dovoljenost revizije iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jih uveljavlja revident, niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).