Jedro

Poziv za opravljanje civilne službe se pošlje državljanu najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti. Nespoštovanje omenjenega roka ima učinek prekluzije, kar pomeni, da kljub pravilno opravljeni vročitvi ne morejo nastopiti pravne posledice, ki jih predvideva zakon.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za obrambo se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za obrambo A., Izpostave A., s katero je bila tožniku podaljšana naborna dolžnost do 31. 12. 2005. V odločbi tožena stranka navaja, da je bil tožniku dne 14. 11. 2002 poslan poziv za opravljanje civilne službe v Zavodu za usposabljanje in varstvo Dobrna, kjer bi se moral zglasiti 3. 12. 2002. Poziv se je vročal na način obvezne osebne vročitve po 87. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00). Ker v konkretnem primeru tožniku poziva ni bilo mogoče vročiti, mu je bilo dne 15. 11. 2002 v poštnem nabiralniku puščeno sporočilo, da se poziv nahaja na pošti in da ga tožnik lahko prevzame v 15 dneh. Tožnik poziva na opravljanje civilne službe v tem času ni dvignil, zato je po poteku tega roka za tožnika nastopila dolžnost zglasitve na opravljanje civilne službe v skladu s pozivom. Poleg tega pa je organ prve stopnje tožniku poslal poziv še z navadno pisemsko pošiljko. Tožnik se dne 3. 12. 2002 ni zglasil na opravljanje civilne službe, čemur ne oporeka niti sam. Ker za to ni imel nobenega opravičenega razloga (na primer odložitev civilne službe v skladu z zakonom, ipd.), je ob upoštevanju pravnih posledic vročitve poziva po 4. odst. 87. člena ZUP s takšnim ravnanjem kršil z Zakonom o vojaški dolžnosti (ZVojD, Uradni list RS, št. 18/91, 37/95 - odločba US, 74/95, 43/01 - odločba US, 86/2002) predpisane obveznosti, še zlasti dolžnost zglasitve na poziv pristojnega organa (1. odst. 64. člena ZVojD), zaradi česar je bil zoper njega dne 12. 12. 2002 vložen tudi predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške, dne 17. 12. 2002 pa mu je pristojna komisija za ugovor vesti vojaški dolžnosti izdala tudi ugotovitveno odločbo o odpovedi pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti.

Posledica te kršitve je tudi bila, da organ prve stopnje ni mogel zagotoviti tožnikove napotitve na opravljanje civilne službe do konca koledarskega leta, v katerem je dopolnil 27 let starosti, tako kot to zahteva določba 1. odst. 28. člena ZVojD. S tem pa so se stekli vsi pogoji za uporabo 2. odst. 28. člena ZVojD, zaradi česar je moral organ prve stopnje tožniku po uradni dolžnosti, upoštevajoč tudi dejstvo, da je z izdajo prej navedene ugotovitvene odločbe pristojne komisije za ugovor vesti vojaški dolžnosti tožnik ponovno postal vojaški obveznik z vsemi dolžnostmi in pravicami, ki iz tega statusa izvirajo, podaljšati naborno dolžnost do konca koledarskega leta, v katerem bo dopolnil 30 let, torej do 31. 12. 2005. Tožena stranka še poudarja, da pri odločanju ni bilo mogoče slediti navedbi tožnika, da je poziv za opravljanje civilne službe prejel šele 3. 12. 2002, obveznost pa bi moral izpolniti v 30 dneh po prejemu poziva. Poziv je bil tožniku formalno vročen 30. 11. 2002, zato kasnejši prejem poziva z navadno pisemsko pošiljko ni relevanten. Prav tako bi se tožnik moral na opravljanje civilne službe zglasiti v roku, ki je bil določen v pozivu, ne pa v 30 dneh po prejemu le-tega. Že omenjena določba 1. odst. 64. člena ZVojD namreč določa, da se mora obveznik, ki ga pristojni organ vpokliče k izvrševanju vojaških dolžnosti, torej tudi opravljanju civilne službe, priglasiti določenemu organu v kraju in času, ki sta navedena v posamičnem pozivu, ne pa v roku 30 dni od prejema poziva. Navedeni 30 dnevni rok zakon opredeljuje le kot inštrukcijski rok, po katerem naj bi organ, ki je pristojen za pozivanje, obvezniku posamičen poziv k izvrševanju vojaških dolžnosti poslal najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek te dolžnosti. Vendar v konkretnem primeru tega roka iz objektivnih razlogov ni bilo mogoče upoštevati, saj je organ prve stopnje izvršljivo odločbo o priznani pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti prejel šele 8. 11. 2002, samo napotitev na opravljanje civilne službe pa je moral realizirati do konca koledarskega leta, v katerem je pritožnik dopolnil 27 let. Tožnik v tožbi navaja, da je v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe naveden datum 30. 12. 2002, ko je tožnik prejel poziv na služenje vojaškega roka, na drugi strani obrazložitve pa je naveden datum prejema 30. 11. 2002. Zaradi tega dejstva tožnik navaja, da je ostala tožba podana izključno na podlagi predpostavljanja, da je za dejanski datum vročitve šteti dan 30. 11. 2002. Tožnik omenjenih dejstev zaradi pomanjkanja informacij ne more preveriti. Nadalje tožnik navaja, da je v petem odstavku obrazložitve odločbe navedeno, da je kršil 1. odst. 64. člena ZVojD, ker se dne 3. 12. 2002 ni zglasil v Zavodu za usposabljanje in varstvo Dobrna. Glede na dejstvo, da ni prejel obvestila o prispeli pošiljki in je bil po navedbi tožene stranke pravilno uveljavljen 88. člen ZUP, je za datum vročitve (po datumu, ki je najslabši za tožnika) šteti 30. 11. 2002. Omenjeni poziv je po mnenju tožnika popolnoma brez pravne osnove, kajti 2. odst. 64. člena ZVojD eksplicitno navaja, da mora biti naborniku poziv vročen najmanj 30 dni pred napotitvijo na služenje. Tako je tožniku tožena stranka protipravno podaljšala naborno dolžnost do 31. 12. 2005. Tožnik meni, da sta bila na brezpravni osnovi sprožena še dva postopka, in sicer je bil podan predlog za uvedbo postopka pri sodniku za prekrške (z dne 12. 12. 2002) in izdana odločba o odpovedi pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti (z dne 17. 12. 2002).

Tožnik nadalje pravi, da je v drugem odstavku obrazložitve odločbe navedeno, da bi se moral zglasiti na služenje nadomestne civilne službe na dan, ki je bil naveden v pozivu. Pri tem je omenjen 1. odst. 64. člena ZVojD, ki določa, da se mora vojaški obveznik na poziv priglasiti določenemu organu v kraju in času, ki sta navedena v pozivu, ne pa tudi drugi odstavek istega člena zakona, ki določa, da mora pristojni organ vročiti poziv najmanj 30 dni pred napotitvijo. Ta rok je lahko krajši le v primerih, če je to potrebno zaradi zagotavljanja pripravljenosti Slovenske vojske, o čemer v tem primeru ni možno govoriti. V obrazložitvi je sicer omenjen 30 dnevni rok od prejema poziva kot inštrukcijski rok, omenjeno tolmačenje pa je napačno, saj zakon izrecno navaja obvezen najmanj 30-dnevni rok od prejema poziva. Tožnik tudi izpodbija navedbe tožene stranke, da poziva ni bilo mogoče realizirati v predpisanem zakonskem roku, saj je odločba o priznanju pravice do ugovora vesti prispela 8. 11. 2002. Tožnik še poudarja, da je izvajanje 64. člena ZVojD za vojaške obveznike, kot je sam, nujno. Pravi, da je redno zaposlen v podjetju, kjer ima 30 dnevni pogodbeni odpovedni rok. Glede na dejstvo, da v času služenja vojaškega roka ne bo opravljal službenih dolžnosti, je dolžan na podlagi pogodbe obvestiti podjetje 30 dni pred odhodom. Ker je podjetje majhno, mora pri vpeljevanju novega človeka aktivno sodelovati. Omenjeni rok bi učinkovito izrabil za izvajanje 2. odst. 65. člena ZVojD, ki določa, da vojaškemu obvezniku, ki je v delovnem razmerju, pripada med izvrševanjem vojaških dolžnosti nadomestilo v višini osebnega dohodka, ki bi ga prejel, če bi delal. V nasprotnem primeru bi njegova družina prišla v težak položaj, ki bi usodno vplival na nadaljnje družinsko življenje. Tožnik še dodaja, da v okoli 10-letnem roku, v katerem je po zakonu vojaški obveznik, ni nikoli izpustil niti enega poziva za različne obvezne opravke, določene v različnih zakonih. Tako je bilo prvič, da poziva ni prevzel (ker ni prejel niti obvestila o pozivu). Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in dodaja, da je v drugem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe prišlo do pisne pomote, saj je tožnik v pritožbi navajal, da je poziv prejel 3. 12. 2002, v obrazložitvi pa je naveden datum 30. 12. 2002. Tožena stranka ocenjuje, da v tem primeru ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, saj so v nadaljevanju obrazložitve datumi v zvezi s pozivanjem tožnika točno navedeni. Po mnenju tožene stranke tožnik napačno povzema določbo 2. odst. 64. člena ZVojD. Ta ne določa, da mora biti posamičen poziv k izvrševanju vojaške dolžnosti posamezniku vročen najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti, temveč da mora biti v tem roku poslan posamezniku. V konkretnem primeru sicer drži, da organ prve stopnje tako določenega roka ni izpolnil, vendar je tožena stranka razloge za to podrobno navedla že v izpodbijani odločbi. Prav tako je v izpodbijani odločbi navedla pravne posledice osebnega vročanja poziva po 87. členu ZUP kot tudi, zakaj tako poslan poziv tožnika ni razbremenil obveznosti zglasitve na opravljanje civilne službe. Podatki o poizkusu osebne vročitve poziva tožniku so razvidni iz zapisov vročevalca na vročilnici, ki je priložena v spisu. Glede navedbe tožnika, da bi ga organ prve stopnje na opravljanje civilne službe lahko napotil tudi konec decembra 2002, da bi tako izpolnil 30 dnevni rok, v katerem mora biti poziv poslan obvezniku, tožena stranka dodaja, da se napotitve izvajajo na podlagi odmer Ministrstva za obrambo, le-te pa temeljijo predvsem na prostih kapacitetah v organizacijah, v katerih se izvaja civilna služba, zato napotitve izven teh odmer niso možne. Glede navedbe tožnika o 30-dnevnem odpovednem roku, ki bi ga tožnik imel pri delodajalcu, tožena stranka dodaja, da skladno z delovno-pravno zakonodajo z napotitvijo na služenje vojaškega roka, kot tudi z opravljanjem civilne službe, ne pride do prenehanja delovnega razmerja, temveč nastopi t.i. mirovanje pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja, kar istočasno pomeni, da v tem primeru delodajalec ne more uveljavljati instituta odpovednega roka. Navedeni institut mirovanja pravic in obveznosti tudi izključuje uporabo 65. člena ZVojD, saj so do nadomestila plače po tej določbi upravičeni le vojaški obvezniki v času izvajanja vojaških vaj, ko imajo pravico do odsotnosti z delovnega mesta s pravico do nadomestila plače. Morebiten težak finančni položaj družinskih članov obveznika na služenju vojaškega roka ali opravljanju civilne službe pa rešujeta dva zakona o varstvu družinskih članov osebe v obvezni vojaški službi, pri čemer so za reševanje tovrstnih zahtevkov na prvi stopnji pristojne upravne enote, na drugi pa Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Glede na navedeno tožena stranka ocenjuje, da tožnik v konkretnem primeru ni imel nobenega opravičenega razloga za nezglasitev na opravljanje civilne službe. Ker pa za podaljšanje naborne dolžnosti do konca koledarskega leta, v katerem obveznik dopolni 30 let, zadostuje že ena kršitev z zakonom predpisanih obveznosti, zaradi katere pristojni organ ni mogel zagotoviti njegove napotitve na služenje vojaškega roka oziroma na opravljanje civilne službe do konca koledarskega leta, v katerem dopolni 27 let, tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Tožba je utemeljena.

Iz listin v spisu je razvidno, da je bil tožniku dne 14. 11. 2002 poslan poziv za opravljanje nadomestne civilne službe z oznako o obveznem osebnem vročanju, dne 15. 11. 2002 pa mu je bilo v hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu z navedbo, da lahko pismo osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči 16. 11. 2002. Tožnik je bil z navedenim pozivom napoten na opravljanje nadomestne civilne službe, ki bi jo moral nastopiti dne 3. 12. 2002, vendar se na poziv ni odzval. Po mnenju tožene stranke je z opravljeno vročitvijo po 4. odst. 87. člena ZUP za tožnika nastopila obveznost zglasitve na opravljanje civilne službe, kršitev te obveznosti pa je podlaga za podaljšanje naborne dolžnosti po 2. odst. 28. člena ZVojD, ki se po 7. odst. 46. člena ZVojD smiselno uporablja tudi za izvajane civilne službe. V zvezi z zatrjevano kršitvijo je sodišče mnenja, da se tožeča stranka upravičeno sklicuje na določbo 2. odst. 64. člena ZVojD, četudi je ne interpretira pravilno. Navedena določba se sicer nanaša na pozivanje vojaških obveznikov, vendar se uporablja tudi za državljane, napotene na opravljanje civilne službe. V njej je določeno, da se posamični poziv, razen poziva za mobilizacijo ali za poskusno mobilizacijo, pošlje vojaškemu obvezniku najpozneje 30 dni pred dnem, ki je določen za začetek obveznosti, zaradi katere je poklican. Posamičen poziv se lahko izjemoma pošlje vojaškemu obvezniku v krajšem roku tudi, če je to potrebno zaradi zagotavljanja pripravljenosti Slovenske vojske. Navedeno določbo je po mnenju sodišča mogoče pravilno tolmačiti le tako, da mora biti poziv za opravljanje civilne službe državljanu poslan (in ne vročen!) v roku, ki ni krajši od 30 dni pred dnem, določenim za začetek obveznosti. Tožena stranka ni ravnala v skladu z navedenim, saj je poziv poslala tožniku v roku, ki je krajši od 30 dni, zaradi česar se tožnik ni bil dolžan javiti na opravljanje civilne službe. Pri tem tudi ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da gre v omenjenem primeru za instrukcijski rok, torej rok, ki ga je mogoče skrajšati. Navedeni 30-dnevni rok je z materialnim zakonom določen rok, ki ga mora upravni organ upoštevati. Nespoštovanje omenjenega roka ima učinek prekluzije, kar pomeni, da kljub pravilno opravljeni vročitvi ne morejo nastopiti pravne posledice, ki jih predvideva zakon.

Glede na dejstvo, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v skladu s pravnim mnenjem sodišča.