Jedro

Ob nesporni ugotovitvi, da so vse storitve bile opravljene, je tako utemeljena pritožbena opazka, da je tožeča stranka z zatrjevanjem neplačila zatrjevala negativno dejstvo. Na drugi strani je tožena stranka zatrjevala pozitivno dejstvo, da je plačilo vseh storitev bilo opravljeno. Izkaz utemeljenosti takšnega ugovora spada v trditveno in dokazno breme tožene stranke.

S tem, ko je sodišče prve stopnje med stranki napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno odločitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52393/2016 z dne 23. 5. 2016 ostane v veljavi v I. in III. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico 2.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 98,00 EUR od 8. 11. 2013 dalje do plačila, od zneska 1.952,00 EUR pa od 13. 2. 2015 dalje do plačila ter 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2016 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 710,54 EUR pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti tudi 394,19 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 52393/2016 z dne 23. 5. 2016 tudi v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu ugotovilo: - da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na način, da je tožeča stranka za toženo opravljala avtoličasrske storitve, - da so bile opravljene vse storitve, na katerih temeljijo računi, - da sta stranki poslovali "na zaupanje", kar pomeni, da je tožena stranka storitve naročala ustno, zanje pa je (večinoma, z izjemo enega plačila za 1.000,00 EUR) plačevala v gotovini, "na roko", - da si je tožeča stranka to, katere storitve je opravila, zapisovala v beležko, za lastno evidenco.

Na podlagi tega je zaključilo, da je zato, ker tožeča stranka ni imela vzpostavljenega učinkovitega nadzora oziroma evidence nad prejetimi plačili, nemogoče preveriti ali je kakšna storitev ostala neplačana. O utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato odločilo po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Trditveno in dokazno breme o tem, koliko je bilo dejansko plačano v gotovini, je naložilo tožeči stranki in zaključilo, da mu ta ni zadostila, saj iz predložene evidence opravljenih storitev ne izhaja, da bi do tožene stranke ostala odprta terjatev v vtoževani višini.

6. Tožeča stranka v pritožbi takšni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena nasprotuje. Navaja, da je ob izrecni ugotovitvi, da je tožena stranka tožeči plačevala gotovinsko, trditveno in dokazno breme o tem, koliko je dejansko bilo plačano, na toženi stranki. Višje sodišče se z navedenim stališčem strinja. V pravdnih postopkih mora vsaka stranka navesti in dokazati dejstva, na katera opira svoj zahtevek. V obravnavanem primeru bi torej morala tožeča stranka navesti (in dokazati), katere storitve je za toženo stranko opravila (kar je storila) ter pojasniti koliko storitev je ostalo neplačanih. V postopku na prvi stopnji je v zvezi s tem navedla, da je opravila ličarske storitve in da so te, v vtoževanem znesku, ostale neplačane (medtem, ko je podrobnejši opis, kako je prišla do vtoževenaga zneska, podala le med zaslišanjem). Glede na pavšalnost ugovorov tožene stranke, po presoji višjega sodišča takšna navedba zadostuje. Tožena stranka se je namreč zoper njo branila le z navedbo, da je plačala vse opravljene storitve, ne da bi ob tem s čimerkoli pojasnila koliko je dejansko plačala.

7. Ob nesporni ugotovitvi, da so vse storitve bile opravljene, je tako utemeljena pritožbena opazka, da je tožeča stranka z zatrjevanjem ne plačila, zatrjevala negativno dejstvo. Na drugi strani je tožena stranka zatrjevala pozitivno dejstvo, da je plačilo vseh storitev bilo opravljeno. Po presoji višjega sodišča izkaz utemeljenosti takšnega ugovora spada v trditveno in dokazno breme tožene stranke. Dejstvo je tudi, da bi slednja svoje trditve o izvedenih plačilih lahko dokazala, saj je med zaslišanjem povedala, da je o tem tudi sama vodila zapiske (ki jih sodišču ni predložila), da sta bili ob izvedbi plačila pri T. prisotni 2 priči (a njunega zaslišanja ni predlagala), navedla pa je še da je del denarja predala delavcu tožeče stranke, M. L. (ki ga sodišče ni zaslišalo).

Sodišče prve stopnje je torej, brez izvedbe omenjenega dokaza, sledilo pavšalni navedbi tožene stranke, da je plačala vse storitve. Takšna odločitev je napačna, sama zavrnitev dokaza z zaslišanjem M. L., pa je pravilna. Za njegovo izvedbo namreč tožena stranka ni podala zadostne trditvene podlage. Navedla je le, da je slednjemu (po navodilih tožeče stranke) izročala plačila za opravljene storitve, ni pa povedala koliko plačil mu je izročila in kdaj. O tem zato L. ne bi mogel izpovedovati. Njegovo zaslišanje zgolj o vprašanju, ali je prejemal plačila po naročilu tožeče stranke pa ni bilo potrebno. To vprašanje samo po sebi (brez navedb o tem, koliko je tožena stranka na takšen način plačala) namreč za odločitev o predmetni zadevi ni relevantno. Dodati velja, da je tožena stranka trditev, da je plačila opravljala delavcem tožeče stranke (konkretno M. L.) podala šele v drugi pripravljalni vlogi, kar je, glede na pravilo 451. člena ZPP, da mora tožena stranka vsa relevantna dejstva navesti že v odgovoru na tožbo, tudi prepozno.

8. S tem, ko je sodišče prve stopnje med stranki napačno porazdelilo trditveno in dokazno breme, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično sprejelo napačno odločitev. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (355. člen ZPP). Ugotovilo je namreč, da tožena stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, saj ni navedla, koliko plačil v gotovini je izvedla in posledično ali so bile s tem plačane vse opravljene storitve. Edina konkretna informacija, ki jo je v zvezi s tem podala je bila, da je zadnje plačilo, v višini 500,00 EUR, opravila direktno toženi stranki, pred T. Še tega podatka pa tožena stranka ni navedla v okviru svoje trditvene podlage. Povedala ga je le med zaslišanjem. Ker dokazi ne morejo nadomeščati pomanjkljivih trditev, tega podatka ob odločanju ni bilo mogoče upoštevati.

9. Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj opisanega razloga, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Glede na navedeno je torej višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, toženi stranki pa naložilo v plačilo tožnikove pravdne stroške (355. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP). Te je odmerilo skladno s predloženim stroškovnikom, ob upoštevanju Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je priznalo 300 točk nagrade za odgovor na tožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok, 150 točk za drugi narok ter 2% (21 točk) materialnih stroškov, vse z 22% DDV. Ob upoštevanju, da je ena odvetniška točka vredna 0,459 EUR, to znaša 574,54 EUR. Poleg tega ji je priznalo tudi stroške plačila sodne takse v višini 136,00 EUR. Skupaj mora tako tožena stranka tožeči povrniti 710,54 EUR pravdnih stroškov.

Višje sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroška nagrade za 3. pripravljalno vlogo (ki v sporih majhne vrednosti ni dovoljena) ter celotne nagrade (300 točk) za drugi narok za glavno obravnavo, saj se skladno z odvetniško tarifo za udeležbo na drugem naroku priznava le 50% nagrade. Prav tako ji ni priznalo stroška kilometrine za prihod odvetnika na oba naroka (2 x 130,98 EUR za prevoz Murska Sobota - Ljubljana - Murska Sobota). Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora namreč nasprotni stranki povrniti le potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP). V pravno relativno nezapletenem primeru spora majhne vrednosti ni videti razlogov, ki bi utemeljevali postavitev odvetnika iz kraja izven območja sedeža sodišča, pri katerem je postopek tekel. Stroški, ki so tožeči stranki z izbiro takšnega odvetnika nastali, tako niso stroški potrebni za pravdo. Čeprav je tožeča stranka imela pravico do izbire takšnega odvetnika in bo slednjemu tudi morala povrniti stroške prihoda na oba naroka, zato tega stroška ne more prevaliti na toženo stranko.

11. Zaradi utemeljenosti pritožbe je tožeča stranka upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov. Te je višje sodišče odmerilo na 375 točk nagrade za pritožbo, 7,5 točk materialnih stroškov, oboje z 22% DDV in 180,00 EUR sodne takse. Navedeno skupaj znese 394,19 EUR.