Jedro

Toženčeva obveznost plačila ne izvira iz zadolžnice, temveč iz njegove zaveze za izpolnitev obveznosti iz najemne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom. Izstavitev zadolžnice ni pravni posel. Zadolžnica tudi ni vrednostni papir. Zadolžnica je le dokazilo, da se je stranka zavezala za določeno izpolnitev. Je torej potrdilo, pisna izjava dolžnika o obstoju določene obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v III/1. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca zahtevala ugotovitev ničnosti zadolžnic z dne 18. 10. 2006 in z dne 08. 01. 2008 (II. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je prvi toženec dolžan plačati 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/1. točka izreka), kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (III/2. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženca dolžna povrniti tožniku njegove pravdne stroške v znesku 2.288,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper to sodbo se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje prvi toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično zaključilo, katera najemna pogodba je veljala med pravdnima strankama oziroma kakšna je bila višina najemnine. Med strankama je obstajal dogovor, da je v znesku 500,00 DEM oziroma 250,00 EUR zajeta tako najemnina kot tudi stroški v zvezi z uporabo stanovanja. Poudarja, da je vseskozi zatrjeval, da ima poravnane vse obveznosti iz najemnega razmerja. V pripravljalnih vlogah je navedel zneske, ki jih je po podpisu zadolžnic plačal tožniku, in za ta plačila predložil dokaze. Meni, da bi sodišče moralo presojati, ali je tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini, saj z zadolžnico obveznost ne nastane, pač pa je slednja le dokazna listina o obstoju dolga. Glede nasprotne tožbe pa navaja, da je zatrjeval ničnost zadolžnic, ker sta ti nastali zaradi številnih tožnikovih izsiljevanj in groženj. Gre torej za nedopustno podlago zadolžnic v smislu določila 2. odstavka 39. člena Obligacijska zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007; v nadaljevanju OZ).

Toženec je vložil še laično pritožbo, v kateri opisuje tožnikove grožnje in prosi, da se upoštevajo vsa njegova plačila tožniku.

Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik trdi, da sta s toženko podpisala zadolžnici le zaradi tožnikovih groženj in da imata ti zato nedopustno podlago, torej sta nični. Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog). Če je podlaga nedopustna (v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli), je pogodba nična (39. člen OZ). Vendar pa toženec ne zatrjuje nedopustne podlage, pač pa grožnjo, ki je napaka volje (45. člen OZ). Za napako volje pa je predpisana sankcija izpodbojnost in ne ničnost (94. člen OZ). Ker toženec ni zatrjeval nobenega izmed razlogov, zaradi katerih bi bili zadolžnici lahko nični, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta se tožnik kot najemodajalec in toženec kot najemnik stanovanja dogovorila za mesečno najemnino v znesku 500,00 DEM (kar so v svojih izpovedbah potrdili tožnik, toženka in tudi toženec, ki je izpovedal, da je bila takšna višina najemnine neuradno dogovorjena, kar nenazadnje izhaja tudi iz pritožbenih navedb). V tem znesku pa niso vključeni tudi stroški stanovanja. V 7. členu najemne pogodbe, ki jo je toženec podpisal, je jasno določeno, da najemnik poleg najemnine plačuje tudi individualne in obratovalne stroške, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Pritožnik pa pravilno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na obrazložene ugovore zoper višino terjatve (trditve o opravljenih plačilih najemnine), presojati utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po višini. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se je toženec z zadolžnico zavezal k plačilu v njej navedenega zneska, ki predstavlja neplačano najemnino, ter da presoja višine tožbenega zahtevka zato ni potrebna. Toženčeva obveznost plačila namreč ne izvira iz zadolžnice, temveč iz njegove zaveze za izpolnitev obveznosti iz najemne pogodbe, ki jo je sklenil s tožnikom. Izstavitev zadolžnice ni pravni posel. Zadolžnica tudi ni vrednostni papir. Zadolžnica je le dokazilo, da se je stranka zavezala za določeno izpolnitev. Je torej potrdilo, pisna izjava dolžnika o obstoju določene obveznosti. Kljub temu pa ima dolžnik vedno možnost dokazovati nasprotno (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 285/2003 in II Ips 719/2007). Tudi predmetna zadolžnica je tako le dokazna listina o obstoju dolga. Pritožbeno sodišče sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da bi zadolžnico podpisal zaradi tožnikovih groženj. Vendar pa je toženec zatrjeval, da je dolg vsaj delno poplačal, sodišče prve stopnje pa, kot že povedano, utemeljenosti teh trditev ni presojalo.

Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da zadolžnica zavezuje k plačilu v njej navedenega zneska, ni presojalo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, je ostalo v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zoper odločitev, da mora toženec plačati v zadolžnici naveden znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in posledično zoper odločitev o pravdnih stroških (v III/1. in IV. točki izreka izpodbijane sodbe), izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – 45/2008; v nadaljevanju ZPP), v katerem naj sodišče presodi utemeljenost tožbenega zahtevka tudi po višini. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne bi bilo v skladu z namenom sistema dvostopenjskega sojenja in s tem z ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva – pritožbe (25. člen Ustave RS), če bi o višini tožbenega zahtevka prvič odločalo šele pritožbeno sodišče. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).