Jedro

V prvem odstavku 25. člena ZUOPP-1, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe, je bilo določeno, da se zahteva za uvedbo postopka začne s pisno zahtevo staršev. V upravnem spisu je kopija te zahteve, iz katere izhaja, da jo je vložil dekličin oče, ki je na zahtevi tudi podpisan. Vendar pa se po citirani zakonski določbi zahteva za uvedbo postopka lahko začne s pisno zahtevo staršev, torej obeh staršev.

Upravna organa nista ocenila, ali je bila deklica sposobna dati svoje mnenje in tega mnenja tudi nista poskušala pridobiti. Deklica torej v postopek usmeritve ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem ni imela možnosti izreči. Zato gre po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Dekličina mati, ki po podatkih spisa ne živi s hčerko in očetom, ni bila pritegnjena v postopek do izdaje odločbe, čeprav bi kot starš deklice morala biti. Dekličina mati se torej pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnost izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, OE A. št. 6901-6591/2016-12 z dne 14. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Območna enota A., pod 1. točko izreka odločil, da se B.B., rojena ... 2004, stanujoča v C., usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja; pod 2. točko izreka je odločil, da imenovana ostane vključena v Osnovno šolo D., v E.; pod 3. točko izreka je odločil, da ta odločba velja do zaključka posebnega programa vzgoje in izobraževanja imenovane in pod 4. točko izreka je odločil, da stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da je F.F. dne 5. 9. 2016 vložil zahtevo za uvedbo postopka usmerjanja svoje hčerke B.B.. Navedel je, da je komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami že dne 14. 5. 2015 podala strokovno mnenje za vključitev B.B. v Osnovno šolo D. v F.. Organ je na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) pridobil strokovno mnenje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, iz katerega je razvidno, da je otrok glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja, ovire oziroma motnje po Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in kriteriji iz Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami ter o kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami, opredeljen kot otrok z zmerno motnjo v duševnem razvoju. Zato je komisija predlagala, da se otroka usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja. Organ je na podlagi prvega odstavka 29. člena ZUOPP-1 pridobil tudi odgovor Osnovne šole D. v F., da izpolnjuje vse pogoje za izvajanje ukrepov, povezanih s posebnimi potrebami otroka. Osnovna šola D. F. mora skladno s 36. in 37. členom ZUOPP-1 najkasneje v roku tridesetih dni po dokončnosti odločbe izdelati individualizirani program za otroka.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa zavrnil kot neutemeljeno. Navaja, da je pridobil tudi strokovno mnenje komisije druge stopnje, iz katerega izhaja, da slednja v celoti pritrjuje komisiji prve stopnje, glede na to, da so dekličine sposobnosti prešibke, da bi lahko napredovala v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom. Strokovno mnenje komisije druge stopnje je bilo poslano tudi dekličinemu očetu, ki je v roku podal pripombe, na katere je komisija druge stopnje tudi odgovorila in zapisala, da vztraja pri svojih odločitvah.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je bila hčerka do izdaje izpodbijane odločbe v prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom in do izdaje te odločbe tudi obravnavana kot otrok z lažjo motnjo v duševnem razvoju. Zaradi te motnje je bila predhodno vključena v waldorfski program izobraževanja, ki ga je obiskovala do vključno 4. razreda. Tako je v 5. razred iz waldorfske šole prišla popolnoma nepripravljena. Ni več imela čustvenih, niti ne vedenjskih motenj, ni pa imela predpisanega minimalnega znanja, zlasti iz matematike. Sicer se v vsakdanjem življenju dobro znajde in vizualno ne odraža odstopanja od otrok v normalnem razvoju. Meni, da bi morala še naprej obiskovati prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja. Izpostavlja, da mora biti pri odločanju o šolanju otrok glavno vodilo otrokova korist. Deklica pa v prilagojenem izobraževalnem programu z nižjim izobrazbenim standardom, glede na strokovna mnenja obeh komisij, ne dosega minimalnih standardov izobraževalnega programa. Zato je potrebno deklico vključiti v poseben program vzgoje in izobraževanja, saj bo le tako upoštevano načelo njenih največjih koristi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

7. Stranka z interesom, dekličina mati G.G., na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih v tožbi navaja tožnik.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev prvostopenjskega organa, da se mladoletno B.B. usmeri v posebni program vzgoje in izobraževanja na osnovni šoli D., v E..

10. Zahtevo za usmeritev otroka s posebnimi potrebami v program je treba razlagati v skladu z načelom največje otrokove koristi, k čemur zavezuje že Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (prvi odstavek 3. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 23. člena Konvencije). Tudi Ustava RS v 52. členu določa, da imajo otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi (drugi odstavek 52. člena). V prvem odstavku 54. člena Ustave RS je določeno, da imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. V prvem odstavku 56. člena Ustave RS pa je določeno, da otroci uživajo posebno varstvo in skrb.

11. Postopek usmerjanja v programe vzgoje in izobraževanja je v času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZUOPP-1 urejal v členih od 22. do 40. člena. V prvem odstavku 25. člena ZUOPP-1 je bilo določeno, da se zahteva za uvedbo postopka začne s pisno zahtevo staršev. V upravnem spisu je kopija te zahteve, iz katere izhaja, da jo je vložil dekličin oče, ki je na zahtevi tudi podpisan. Vendar pa se po citirani zakonski določbi zahteva za uvedbo postopka lahko začne s pisno zahtevo staršev, torej obeh staršev. Na zahtevi za uvedbo postopka matere deklice ni navedene in na njej tudi ni materinega podpisa.

12. Sodišče tako ugotavlja, da prvostopenjski organ izpolnitev procesnih predpostavk v konkretnem primeru ni ugotavljal. Zato bo moral to narediti v ponovljenem postopku. Šele potem, če bo ugotovil, da so izpolnjene navedene procesne predpostavke, bo lahko ponovno ugotavljal izpolnitev vsebinskih pogojev v zvezi z usmeritvijo mladoletne deklice.

13. V 22. členu ZUOPP-1 je bilo določeno, da o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami na prvi stopnji odloča Zavod Republike Slovenije za šolstvo, ki mora v skladu s 26. členom ZUOPP-1 pridobiti od vlagatelja vso strokovno dokumentacijo, ki vključuje že opravljene obravnave otroka in poročilo vzgojno- izobraževalnega zavoda, ki ga otrok obiskuje in iz katerega je razvidno, da je bil otroku zagotovljen kontinium pomoči. Po tretjem odstavku istega člena (26. člena) je del strokovne dokumentacije tudi zapis pogovora z otrokom o postopku usmerjanja, razen če tega zaradi otrokove starosti ali sposobnosti razumevanja okoliščin ni mogoče opraviti.

14. Sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje ničesar o tem, kaj o postopku usmerjanja meni mladoletna B.B.. Pogovor z otrokom o postopku usmerjanja pa zahteva ne samo že navedeni tretji odstavek 26. člena ZUOPP-1, temveč tudi zgoraj navedena Konvencija, ki v prvem odstavku 12. člena določa, da države pogodbenice jamčijo otroku, ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo; v drugem odstavku istega člena Konvencije pa je določeno, da ima v ta namen otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje.

15. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je mladoletna B.B., rojena ... 2004, v šolskem letu 2016/2017 bila vključena v 5. razred prilagojenega programa z nižjim izobrazbenim standardom, torej je bila v času izpodbijane odločbe stara 13 let. Zato bi moral upravni organ oceniti, ali je bila glede na svojo starost in zrelost sposobna izraziti svoje mnenje v zvezi s postopkom usmerjanja. Če bi ugotovil, da je deklica sposobna dati svoje mnenje, bi ga moral tudi pridobiti. Vendar pa upravna organa nista ocenila, ali je bila deklica sposobna dati svoje mnenje in tega mnenja tudi nista poskušala pridobiti. Deklica torej v postopek usmeritve ni bila pritegnjena in se tako o bistvenem ni imela možnosti izreči. Zato gre po presoji sodišča za bistveno kršitev določb postopka po tretji točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

16. Po določbah 28. člena ZUOPP-1 Zavod Republike Slovenije za šolstvo pošlje strokovno mnenje staršem oziroma vložniku zahteve za uvedbo postopka ter vzgojno-izobraževalnemu zavodu, v katerega je oziroma bo otrok vključen. Na posredovano strokovno mnenje lahko starši oziroma vložniki zahteve podajo pripombe v roku osmih dni. Na podlagi posredovanih pripomb lahko Zavod Republike Slovenije za šolstvo od strokovne komisije zahteva dopolnitev strokovnega mnenja, dodatno obrazložitev, ugotovitev ali pa ponovno obravnavo otroka s posebnimi potrebami in na podlagi tega izda odločbo o usmeritvi. Če v roku osmih dni pripombe niso podane ali če uradna oseba, ki vodi postopek oceni, da strokovnega mnenja ni potrebno dopolniti, dodatno obrazložiti ali opraviti ponovne obravnave, izda odločbo o usmeritvi.

17. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ v postopku pridobil strokovno mnenje komisije prve stopnje. Vendar pa iz obrazložitve prvostopenjske odločbe ne izhaja ničesar o tem, ali je bilo to strokovno mnenje vročeno dekličinemu očetu in ali je le-ta na to mnenje podal svoje pripombe ali ne. Drugostopenjski organ v zvezi s tem sicer navaja, da oče v roku 8 dni pripomb ni podal. V zvezi s tem je iz upravnega spisa razvidno, da je bilo strokovno mnenje poslano dekličinemu očetu dne 5. 5. 2017, vendar pa v spisu ni povratnice o tem, da bi dekličin oče to pošiljko tudi dobil. Iz same izpodbijane odločbe pa izhaja, da je bilo to mnenje dekličinemu očetu (znova) poslano hkrati z odločbo kot priloga odločbe. To pa verjetno pomeni, da dekličin oče do izdaje odločbe ni imel možnosti podati pripomb. Če pa je temu tako, gre za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 18. Sodišče tudi ugotavlja, da dekličina mati, ki po podatkih spisa ne živi s hčerko in očetom, ni bila pritegnjena v postopek do izdaje odločbe, čeprav bi kot starš deklice morala biti. Dekličina mati se torej pred izdajo izpodbijane odločbe ni imela možnost izjasniti o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zato gre tudi v tem delu za bistveno kršitev določb postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

19. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, ker je bilo napačno uporabljeno materialno pravo in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje in zato zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), zadeva pa se s tem vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil izpodbijani upravni akt izdan (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Pristojni organ mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je prejel sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).