Jedro

Če je tožnik z vlogo zaprosil za sprejem v državljanstvo RS na podlagi 12. člena ZDRS, ki ureja redno naturalizacijo, tožnik pa je pri zaslišanju predlagal, da se vloga rešuje v postopku izredne naturalizacije, bi tožena stranka, ki tožnika kot neuke stranke ni poučila, da gre za dva različna naslova pridobitve državljanstva, morala vseeno prvo tožnikovo vlogo reševati in njegovo izjavo ob zaslišanju šteti kvečjemu kot podrejeni zahtevek.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 10.4.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 13. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ker je Vlada Republike Slovenije v skladu z 2. odstavkom 13. člena zakona ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo, njegovi vlogi ni ugodila.

Tožnik v tožbi navaja, da je za državljanstvo zaprosil na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu, ne pa po 13. členu istega zakona.

Pogoji za njegov sprejem po 10. členu pa so v celoti izpolnjeni.

Sicer pa je upravičen do državljanstva tudi po rodu v skladu s 4. členom Zakona o državljanstvu, saj je mati od rojstva državljanka Slovenije, tožnik pa je bil rojen v Republiki Sloveniji, kjer živi od rojstva dalje. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je tožnik res 3.2.1993 vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Ker pa je bil na zaslišanju 13.12.1994 seznanjen, da ne izpolnjuje pogoja iz 4. točke 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, je svoj zahtevek spremenil v smislu reševanja na podlagi 13. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Glede na negativno mnenje Vlade Republike Slovenije je tožena stranka morala njegovo prošnjo zavrniti.

Tožba je utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik z vlogo z dne 3.2.1993 zaprosil za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 12. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92 in 13/94, ZDS). Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik to vlogo umaknil oziroma jo spremenil z drugo vlogo.

Po presoji sodišča vsebina izjave tožnika, ki jo je podal ob zaslišanju dne 13.2.1994 (in na njo se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo), ne daje podlage za zaključek, da je tožnik spremenil svoj zahtevek. Iz zapisnika namreč ne izhaja, da bi tožena stranka tožnika poučila o tem, da gre pri redni naturalizaciji (12. člen) in pri izredni naturalizaciji (13. člen) za različne pravne naslove pridobitve državljanstva, saj so pogoji za pridobitev državljanstva po eni ali drugi pravni podlagi različni. Kršeno je bilo tako načelo pomoči neuki stranki (14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86), saj tožnika v upravnem postopku ni zastopal odvetnik. Tožena stranka bi smela del izjave tožnika, na katero se sklicuje v odgovoru na tožbo in ki se glasi: "... prosim, da se vloga rešuje v postopku izredne naturalizacije", šteti kvečjemu kot podrejeni tožnikov zahtevek. Pomeni, da bi morala najprej odločiti o tožnikovem primarnem zahtevku (zahtevku iz njegove vloge).

Ker so bila glede na navedeno v upravnem postopku kršena pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97). Citirano določbo ZUP/86 in ZUS/77 je sodišče pri tem smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).