Jedro

Tožnica je bila pri delodajalcu prenosniku v delovnem razmerju za določen čas, zaradi česar je po prevzemu delavcev pri delodajalcu prevzemniku zakonito ostala v delovnem razmerju za določen čas do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom.

Zakonitost razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas je potrebno presojati na podlagi razlogov, ki so navedeni v pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Kljub temu, da med zakonsko določenimi razlogi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni naveden razlog izrabe pripadajočega dopusta, ki je vsebovan v tožničini pogodbi o zaposlitvi, pogodbe o zaposlitvi samo na tej osnovi ni mogoče šteti za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ta pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena zato, ker tožnica v času veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni izrabila letnega dopusta, za čas izrabe letnega dopusta. Takšna pogodba o zaposlitvi za določen čas je zakonita.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožničin zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 13. 7. 2003 in se ugotovi, da je delovno razmerje tožnice, sklenjeno za določen čas do 13. 7. 2003 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in se tožnici S.G. za čas od 14. 7. 2003 priznajo vse pravice iz dela in po delu, to je, da se jo pozove nazaj na delo s tem, da se ji za čas od 14. 7. 2003 dalje vroči pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas z upoštevanjem dejstva, da je sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas od 14. 7. 2003 dalje in se je razporedi na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma drugo delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ter da se ji za čas od 14. 7. 2003 obračuna in izplača pripadajoča plača v višini plače, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, da se ji vpiše v delovno knjižico kot delovna doba obdobje, ko ni delala in se odvedejo vsi ustrezni prispevki in davščine od izplačanih plač, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

2. Tožnici S.G. Se povrnejo stroški postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe." Tožnica sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje." Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnici dne 13. 7. 2003 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato ji delovno razmerje traja tudi po 13. 7. 2003, kot delovno razmerje za nedoločen čas (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji prizna za čas od 14. 7. 2003 dalje vse pravice iz dela in po delu, ji za čas od 14. 7. 2003 dalje vroči pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z upoštevanjem dejstva, da je delovno razmerje za nedoločen čas sklenjeno 14. 7. 2003 dalje in jo razporedi na delo, ki ga je opravljala pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma drugo delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim, ter da ji za čas od 14. 7. 2003 obračuna in izplača pripadajoče plače v višini, ki bi jo prejemala, če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih plač do plačila, da ji vpiše v delovno knjižico kot delovno dobo obdobje, ko tožnica ni delala in da zanjo odvede vse ustrezne prispevke in davščine od izplačanih plač (2. točka izreka). Odločilo je, da se tožnici povrnejo stroški postopka v višini 121.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da tožba ni bila sklepčna, saj tožnica že v tožbi ni ločila, da gre pri nezakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za dve različni sporni razmerji, o katerih je dopustno oziroma potrebno samostojno sodno varstvo. Sodišče prve stopnje teh nejasnosti ni odpravilo, zaradi česar je pri odločanju zašlo v precejšnjo zagato, ko je odločalo o vprašanjih, ki niso bila predmet tožbenega zahtevka. Izrek izpodbijane sodbe naj bi bil zaradi tega nejasen, v nasprotju s samim seboj in z razlogi sodbe.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo zakonitost vseh treh pogodb o zaposlitvi za določen čas, vendar glede tega ni odločitve v izreku izpodbijane sodbe in prav tako ni jasno, kdaj naj bi zaradi nezakonite sklenitve delovnega razmerja za določen čas le-to prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje samo ugotavlja, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, zato eventualna nezakonitost prve pogodbe o zaposlitvi ne more imeti nobenih pravnih učinkov. V kolikor je bila tretja pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, potem na njeni podlagi ni moglo priti do transformacije delovnega razmerja s 14. 7. 2003, kakor bi bilo razumeti izrek izpodbijane sodbe, saj je delovno razmerje za določen čas ex lege prenehalo že s 13. 7. 2003, temveč bi do transformacije moralo priti že z dnem sklenitve takšne nezakonite pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je ob upoštevanju stališča, da je zakonitost sklenitve delovnega razmerja za določen čas samostojno pravno vprašanje, ugovarjala zamudo roka za sodno varstvo po vseh treh sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za določen čas. V konkretnem primeru ni šlo za verižno podaljševanje pogodb o zaposlitvi, zato se sodišče prve stopnje zmotno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje je glede presoje zakonitosti sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas uporabilo določbe novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur. l. RS, št. 42/2002), čeprav je bila pogodba sklenjena še v času stare ureditve. Glede prvih dveh pogodb o zaposlitvi bi tožnica v skladu z drugim odstavkom 83. člena prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93) in drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) moralo vložiti ugovor oziroma zahtevo za varstvo pravic pri toženi stranki v 15-ih dneh od dneva, ko ji je bila vročena odločba, ko je zvedela za kršitev njenih pravic, česar pa ni storila. Tožena stranka se v zvezi s tem sklicuje tudi na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbi VIII Ips 141/2000 z dne 27. 3. 2001. Tudi po ZDR/92 pravice izpodbijati pogodbo o zaposlitvi za določen čas ni mogoče raztegovati v nedogled, temveč mora delavec sodno varstvo zahtevati v 30-ih dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev svoje pravice. Tožnica je podpisala vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da je že ob njihovi sklenitvi vedela, iz katerih razlogov je delovno razmerje sklenjeno za določen čas in bi zato bodisi lahko uveljavljala varstvo pravic (pred 31. 12. 2003 oziroma direktno sodno varstvo po uveljavitvi ZDR/02). Tožnica tega ni storila, zato bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Tožena stranka podredno vztraja, da nobena od pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena iz nezakonitih razlogov. Pri prvi pogodbi o zaposlitvi za določen čas je šlo za prevzem delavcev k drugemu delodajalcu, pri čemer je bilo delovno razmerje za določen čas pri tožnici določeno v enakem trajanju, kot ga je že imela pri prejšnjem delodajalcu, to je družba M., d.o.o.. Glede zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas pa je bilo nedvomno ugotovljeno, da so se razlogi, zaradi katerih je bila sklenjena prejšnja pogodba, iztekli, da ni bilo več potrebe po delu tožnice in da je tožena stranka zadnjo pogodbo sklenila izključno zato, da bi tožnici omogočila izrabo letnega dopusta. Nedvomno ni šlo za zlorabo pravic, če je delodajalec tožnici omogočil izrabo pravice, ki je sicer ne bi mogla uveljavljati. Sodišče bi v skladu z 11. členom ZDR/02 moralo upoštevati tudi splošna načela civilnega prava, po katerih ni možna takšna ozka razlaga, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Izrek izpodbijane sodbe naj bi bil neizvršljiv, saj ni določeno, kdo je dolžan tožnici za čas od 14. 7. 2003 dalje vročiti pogodbo o zaposlitvi in ji povrniti stroške postopka. Tožena stranka se upira temu, da bi tožnici ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki več ne obstaja, nova delovnopravna zakonodaja pa tudi ne pozna več obveznosti razporeditve na drugo delo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je v odgovoru na tožbo navedla, da je sodišče prve stopnje že zaradi načela ekonomičnosti postopka moralo v celoti urediti sporno razmerje, zato tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da naj bi šlo pri nezakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas in nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za dve različni sporni razmerji. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da naj bi bila tožnica pri uveljavljanju svojih pravic prekludirana, saj zakonsko določilo, na katerega se sklicuje, ni več veljalo, ko je tožnica uveljavljala varstvo svojih pravic na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožnica je tožbo vložila znotraj 30-dnevnega zakonskega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR/02, saj je za kršitev svojih pravic izvedela šele takrat, ko ji je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje. Tožnica je bila prepričana, da ji bo vročena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in je pričakovala, da bo tožena stranka to storila še pred 13. 7. 2003, ko ji je prenehalo delovno razmerje. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z navedbo, da je izrek izpodbijane sodbe nejasen, da nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja, tožena stranka pa tudi ni pojasnila, v čem naj bi bil izrek nejasen ter v čem naj bi nasprotoval samemu sebi in razlogom sodbe.

Zmotno je stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči, ker tožnica pred vložitvijo tožbe ni zahtevala varstva svojih pravic pri toženi stranki. Upoštevati je namreč potrebno, da se je tožnica za uveljavljanje nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas odločila šele ob izteku časa, za katerega je bila sklenjena, takrat pa je že veljal ZDR/02, ki glede prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dopušča neposredno sodno varstvo in sicer v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice. Sodišče prve stopnje se glede tega vprašanja utemeljeno sklicuje na uveljavljano sodno prakso, ki kot pravočasne šteje tožbe, ki so vložene v roku 30 dni od izteka časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Prav tako je uveljavljana sodna praksa, da je kot druge načine prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 3. odstavka 204. člena ZDR/02 potrebno obravnavati tudi prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi izteka časa za katerega je bila sklenjena. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 141/2000 z dne 27. 3. 2001 glede tega, kdaj začne teči rok za vložitev pravnega sredstva zaradi nezakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas. Res je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v tej zadevi zavzelo stališče, da 15-dnevni rok iz 1. odstavka 80. člena ZTPDR začne teči od takrat, ko delavec zve za okoliščine, za katere sodi, da kažejo na nezakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas. Vendar pa je revizijsko sodišče hkrati v nadaljevanju zavzelo stališče, da je tožnica za morebitne nezakonitosti v zvezi s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas zvedela najkasneje ob izteku časa njene zaposlitve. Navedeno pomeni, da je tožnica glede na spremembo zakonodaje, ki ne predvideva več predhodnega varstva pravic, kadar delavec transformacije delovnega razmerja ne uveljavlja med trajanjem delovnega razmerja za določen čas, temveč ob njegovem izteku, tožbo vložila pravočasno, saj jo je vložila znotraj 30-dnevnega roka po prenehanju delovnega razmerja.

Z navedbo, da izrek izpodbijane sodbe ni izvršljiv, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa izrek ni nerazumljiv in neizvršljiv zgolj zaradi tega, ker je v zvezi z obveznostjo vročitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas in razporeditve na delo uporabljen pasiv. Iz celotnega stavka je namreč nedvomno razvidno, da gre pri tem za obveznost tožene stranke.

Tožena stranka ni navedla, katerih odločilnih dejstev sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali pa jih je ugotovilo zmotno, čeprav uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko se vsa vprašanja, za katera tožena stranka navaja, da so ostala sporna in nerešena, nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa za ta spor odločilna dejstva, to pa so dejstva v zvezi s sklepanjem treh pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja štelo, da sta bili pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 7. 2002 in 24. 6. 2003 sklenjeni v nasprotju z zakonom.

Pogodba o zaposlitvi z dne 19. 7. 2002 je bila sklenjena na podlagi sporazuma o prevzemu delavcev na delo k drugemu delodajalcu. S tem sporazumom se je tožena stranka kot prevzemnik zavezala, da bo z vsemi prevzetimi delavci družbe M. d.o.o., Maribor sklenila delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom, razen s tistim, ki imajo z družbo M. d.o.o. sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Takšna določba je v skladu s 15. členom takrat veljavne Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd - Ur. l. RS št. 40/97), kakor tudi v skladu s sedaj veljavnimi določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) o spremembi delodajalca. Tako pri institutu prevzema na delo k drugemu delodajalcu po 15. členu SKPgd, še bolj izrazito pa pri institutu sprememb delodajalca po 73. in 74. členu ZDR, prevzeti delavec pri drugem delodajalcu oziroma pri delodajalcu prevzemniku ohrani delovnopravni status, ki ga je imel pri prvem delodajalcu oziroma pri delodajalcu prenosniku. Tožnica je bila v družbi M. d.o.o. v delovnem razmerju za določen čas, zato je po prevzemu delavcev tudi pri prevzemniku zakonito ostala v delovnem razmerju za določen čas in sicer do izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z družbo M. d.o.o..

Zakonitost razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 7. 2002 je zato potrebno presojati na podlagi razlogov, ki so bili navedeni v pogodbi, ki jo je tožnica sklenila z družbo M. d.o.o.. Te pogodbe v spisu sicer ni, vendar to ne more biti ovira za odločitev v tem sporu, saj tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 7. 2002 ne more uspešno uveljavljati transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

Ob ugotovitvi, da je bila zakonita naslednja pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki jo je tožnica dne 19. 12. 2002 sklenila s toženo stranko, so roki za uveljavljanje transformacije delovnega razmerja za določen čas po pogodbi z dne 19. 7. 2002 začeli teči najkasneje 31. 12. 2002, ko je iztekel čas, za katerega je bilo to delovno razmerje sklenjeno. Ravno zaradi zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 19. 12. 2002 ni mogoče šteti, da gre v konkretnem primeru za takoimenovano veriženje za določen čas sklenjenih pogodb o zaposlitvi, pri katerih rok za sodno varstvo v resnici začne teči z iztekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas so v prvem odstavku 52. člena ZDR taksativno našteti. Med temi razlogi v resnici ni izrabe pripadajočega dopusta, kar je razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 6. 2003, vendar to ne pomeni, da je zgolj zaradi tega delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom. Pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2003 je potrebno obravnavati v povezavi s pogodbo z dne 19. 12. 2002. Pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 19. 12. 2002 sta stranki sklenili zaradi izvajanja projekta Škoda in Magna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ta pogodba o zaposlitvi bila sklenjena v skladu z zakonom, saj je šlo za začasno povečan obseg dela pri toženi stranki zaradi naročil družbe Škoda in Magna. Tožnica v času trajanja pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2002 ni izrabila pripadajočega dopusta, zato sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 6. 2003 dogovorili, da ga tožnica izkoristi v času od 1. 7. 2003 do 13. 7. 2002 in je samo za ta čas bilo sklenjeno delovno razmerje za določen čas. Navedeno pomeni, da je pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2003 tako tesno povezana s pogodbo z dne 19. 12. 2002, da je njeno zakonitost možno presojati samo glede na razlog, ki je naveden v pogodbi z dne 19. 12. 2002. Okoliščina, da je tožena stranka tožnici omogočila izrabo letnega dopusta, ki ga je tožnica pridobila med trajanjem zakonito za določen čas sklenjenega delovnega razmerja, ne more povzročiti transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ne glede na to, da je tožnica dopust izrabila potem, ko se je že iztekel čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 19. 12. 2002. Pogodbena volja strank v pogodbi z dne 24. 6. 2003 je povsem jasna, stranki sta delovno razmerje za določen čas dogovorili zgolj zato, da bi tožnica lahko izrabila letni dopust in v času veljavnosti te pogodbe tožnica dela dejansko ni opravljala. Ob ugotovitvi, da pogodba o zaposlitvi za določen čas dne 19. 12. 2002 ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom, je zakonito tudi delovno razmerje za določen čas, ki je bilo sklenjeno zgolj zato, da je tožnica lahko izrabila letni dopust, ki ji je pripadal za čas zakonito sklenjenega delovnega razmerja za določen čas.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, pri čemer tožnica tudi sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, saj s tožbo ni uspela.

V pritožbenem postopku je bila uspešna tožena stranka, zato je pritožbeno sodišče v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.