Jedro

Tudi če bi toženec podal ovadbo zoper tožnika, njegovo ravnanje ne bi bilo protipravno, zato bi odškodninsko odgovarjal kvečjemu v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe.

Za oškodovanca neugoden izid kazenskega postopka ne more imeti za posledico njegove odškodninske odgovornosti obdolžencu. To velja tudi v primeru na zasebno tožbo pregonljivega kaznivega dejanja, ki ob neuspehu zasebnega tožilca v postopku ne privede do odškodninskopravnih (temveč le do stroškovnih) posledic. Če bi bilo uveljavljanje varstva pravic obremenjeno s potencialno grožnjo nastopa odškodninskopravnih posledic za primer neuspeha v postopku, bi to privedlo do izničenja varstva pravic in s tem tudi samih pravic.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 1.140.000,00 SIT s pripadki kot odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo mu spričo okrnitve dobrega imena oziroma ugleda kot posledice kazenskih postopkov, ki naj bi bili zoper tožnika uvedeni na podlagi toženčevih neresničnih naznanil domnevno storjenih kaznivih dejanj in izmed katerih se ni nobeden zaključil z obsodilno sodbo. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je ugotovilo, da ravnanje toženca (ki je obvestil revirnega gozdarja o poseku za sečnjo neodkazanih dreves v gozdu sedaj že pokojnega R. Č. brez lastnikovega dovoljenja - zaradi česar je bil tožnik obravnavan v kazenskem postopku) ni nedopustno oziroma protipravno in da zato toženec ne more biti odgovoren za škodo, ki bi jo tožnik utegnil pretrpeti zaradi uvedenih kazenskih postopkov. Glede na tak izid pravde je sodišče prve stopnje tožniku naložilo plačilo toženčevih stroškov postopka v znesku 99.850,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na vse zakonsko predvidene revizijske razloge kot uveljavljane. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje "odločilna dejstva napačno ugotovili ter so odločilni razlogi za njuno odločitev nejasni ter v nasprotju s spisovnimi podatki. V posledici tega sta tudi napačno uporabili materialno pravo". Sodišči sta spregledali okoliščino, da je toženec "očitno izrabil možnosti, ki mu jih je nudila zakonodaja v smislu zlorabe teh pravic na ta način, da je najprej naznanil revirnemu gozdarju, da naj bi šlo za gozdno tatvino, nato pa je vztrajal zaslišan kot priča in oškodovanec v kazenskem postopku, da sta predloženi kupni pogodbi ponarejeni in še zlasti podpis na njih". Po mnenju tožnika bi sodišče druge stopnje to "moralo spregledati ob natančni analizi spisovnih podatkov ter sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti tako iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po členu 339/2 točke 14 ZPP. Samo pa je s tem zagrešilo kršitev iz člena 339/2 ZPP. V posledici napačne ugotovitve odločilnih dejstev na podlagi nepravilne analize izvedenih dokazov v nasprotju s členom 8 ZPP je tako sodišče prve, kot tudi sodišče druge stopnje presodilo, da v ravnanju toženca ni zaznati nedopustnega ravnanja ter je v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo ter tožnikov tožbeni zahtevek stroškovno zavrnilo". Toženec je dobro vedel, da kaznivi dejanji nista bili storjeni, vendar je zlonamerno skušal škodovati tožniku. To po mnenju tožnika pomeni, da so bile s pravnomočno sodbo kršene tudi njegove temeljne pravice in svoboščine iz 22., 23. in 15. člena Ustave Republike Slovenije, z ravnanjem toženca pa njegove pravice do časti, zasebnosti, dobrega imena in osebnostne pravice iz 34. in 35. člena v zvezi s 15. členom Ustave Republike Slovenije. Tožnik predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l.RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga zgolj sklicevanje v reviziji na te razloge še ne narekuje. Enako velja za revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje "odločilna dejstva napačno ugotovili ter so odločilni razlogi za njuno odločitev nejasni ter v nasprotju s spisovnimi podatki" in da sta sodišči "v posledici tega tudi napačno uporabili materialno pravo". Očitek napačne ugotovitve odločilnih dejstev pomeni namreč kar neposredno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere spričo izrecne določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti, medtem ko je revizijski očitek o nejasnosti odločilnih razlogov v sodbah sodišč prve in druge stopnje za njuno odločitev zgolj navržen in nepojasnjen - s čimer je kvečjemu sam pridobil lastnost nejasnosti. Očitek, da so razlogi sodišč za njuno odločitev v nasprotju s spisovnimi podatki, pa niti v primeru njegove utemeljenosti ne bi imel za posledico obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka (morda) iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero se zdi, da jo tožnik na ta način uveljavlja kot revizijski razlog (temveč bi ga bilo mogoče kvečjemu opredeliti spet kot očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja). Do sklepa o morebitnem obstoju katerega izmed upoštevnih revizijskih razlogov procesnopravne narave pa tudi ne more privesti nekakšno tožnikovo "posledično" prelivanje, veriženje oziroma kopičenje očitkov, ki jim lastnost upoštevnih revizijskih razlogov pripisuje tožnik zgolj z neobrazloženim lastnim mnenjem o tem. Formalnopravnega preizkusa pravnomočne sodbe pa tožnik končno ne more doseči niti z revizijsko grajo v sodbah sodišč prve in druge stopnje ovrednotenega ravnanja toženca - kolikor je ta graja uperjena v prepričljivost dokazne ocene in izpodbijanje katere spet pomeni le očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti revizije (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izpodbijana pravnomočna odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Pravilno je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno. Dejanske ugotovitve, da toženec ni vedel za pristnost Č. podpisa na pogodbi, s katero je dovolil sečnjo tožniku, slednji z revizijo ne more uspešno izpodbijati. Tudi če bi toženec podal ovadbo zoper tožnika, ne bi bilo njegovo ravnanje protipravno, saj bi mogel odškodninsko odgovarjati kvečjemu v primeru storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, ki pa je naklepno dejanje. V času uvedbe kazenskega postopka zoper tožnika je toženec kot Č. dedič že imel lastnost oškodovanca in je bil upravičen ubrati za zavarovanje svojih premoženjskih interesov in pravic razpoložljive pravne poti. To je tudi storil, ne da bi mu bilo mogoče očitati zlorabo pravic, pri čemer je odločanje o predlogu za uvedbo kazenskega postopka zaradi uradno pregonljivih kaznivih dejanj tudi sicer v domeni javnega (sedaj državnega) tožilca. Za oškodovanca neugoden izid kazenskega postopka ne more imeti za posledico njegove odškodninske odgovornosti obdolžencu. To velja enako tudi v primeru na zasebno tožbo pregonljivega kaznivega dejanja, ki za primer neuspeha zasebnega tožilca v postopku ne privede do odškodninsko-pravnih (temveč le do stroškovnih) posledic. Če bi bilo uveljavljanje varstva pravic obremenjeno s potencialno grožnjo nastopa odškodninsko-pravnih posledic za primer neuspeha v postopku, bi to privedlo do izničenja varstva pravic in s tem posledično tudi samih pravic.

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.