Jedro

Če se obtoženec v pritožbi sklicuje, da mu obtožnica sploh ni bila vročena, tak ugovor pa je vložil že na glavni obravnavi, ko je hkrati izjavil, naj se glavna obravnava po prebrani obtožnici nadaljuje, ko se je ugotovilo, da je bila obtožnica ob pravilnem ravnanju vročevalca vročena njegovi ženi v skladu s 1. odst. 119. čl. ZKP, te pritožbene navedbe ni mogoče šteti kot bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba obtoženega R. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi R. S. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki I. odstavka 212. člena v zvezi z 22. členom KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo eno leto zapora ter preizkusno dobo treh let. V določeno kazen je bil vštet čas pridržanja od 10.8.2001 od 14.51 ure do 13.8.2001 do 14.05 ure. Obtožencu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znani višini 15.017,00 SIT ter povprečnina v znesku 75.000,00 SIT.

Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženec smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. C. M. B. je v pisnem stališču predlagal zavrnitev pritožbe.

To stališče je bilo vročeno tožencu, vendar nanj ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da obtožencu ni bila vročena obtožnica. Iz povratnice v spisu izhaja, da je bila vročena njegovi ženi dne 5.4.2002, ko je bil obtoženec dne 3.4.2002 in dne 4.4.2002 obveščen o prispeli poštni pošiljki, pa je dne 5.4.2002 očitno sam ni prevzel. Vročitev je bila zakonito opravljena po I. odstavku 119. člena ZKP. Zato do zatrjevane kršitve ni prišlo. Sicer pa je enak ugovor že uveljavil na glavni obravnavi dne 24.2.2004, ko je hkrati izjavil, naj se glavna obravnava nadaljuje.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je tudi pravilno ocenilo. To je storilo glede vsakega dokaza posebej in nato za vse skupaj. Zato je z gotovostjo zaključilo, da je bil obtoženec storilec očitanega kaznivega dejanja. Izpovedi policistov S. M. in J. Z., na katere se obtoženec sklicuje v pritožbi, da zaradi hitrosti vozila ob srečanju nista mogla ugotoviti registrske številke za avtomobil R-4, sta potrjeni še s posnetkom iz O. C., iz katerega izhaja prav registrska številka avtomobila, ki ga je v tistem času uporabljal samo obtoženec. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokazno vrednost priče T.B., katero sprejema tudi sodišče druge stopnje. V spisu ni prav nobenega podatka ali dokaza, da bi bil T. B. izprašan o tem kaznivem dejanju v predkazenskem postopku. Sicer pa je sodišče prve stopnje tako temeljito ocenilo možnost obtoženčeve vrnitve v V., zadrževanje v gostinskem lokalu in nato vožnjo proti L.. Končno je tudi oškodovančev sin D. V. pri prepoznavi dokaj prepričljivo prepoznal prav obtoženčev glas. Njegov opis storilca v domači hiši pa ustreza tudi obtoženčevi zunanjosti. Sodišče prve stopnje je res izvedlo predvsem dokaze, ki jih je predlagal okrožni državni tožilec. Sam obtoženec je navedel kot pričo samo T. B. in nič drugega. Pritožbena trditev, da temelji izpodbijana sodba na policijskih zapisnikih in izjavah, tako nima v spisu nobene dokazne opore. Obtoženec je bil spoznan za krivega na podlagi zakonito pridobljenih dokazov. Zato sodišče druge stopnje ni našlo nobene potrebe po ponovnem izvajanju istih dokazov tako, kakor je predlagal v pritožbi.

Sodišče druge stopnje je ocenilo še primernost izrečene kazenske sankcije. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo vse okoliščine, od katerih je odvisna izbira kazenske sankcije in višina kazni v okviru preizkusne dobe ter njena dolžina. Pri tem je dalo dosedanji predkaznovanosti primeren poudarek. Zato sodišče druge stopnje ni ugotovilo podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v obtoženčevo korist. Iz teh razlogov zato pritožbi ni ugodilo.

Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti.

Zaradi neuspeha s pritožbo mora obtoženec plačati povprečnino, ki pomeni edini strošek tega pritožbenega postopka. Znesek je odmerjen z upoštevanjem zapletenosti zadeve in trajanja pritožbenega postopka ter obtoženčevih premoženjskih razmer.