Jedro

V pisnem izvedenskem mnenju, niti v izpovedi izvedenca na glavni obravnavi, prvostopenjsko sodišče ni imelo dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri stranski intervenientki podana popolna izguba delovne zmožnosti. Izvedensko mnenje ne ustreza zahtevam izvedeništva, na podlagi katerega bi bilo mogoče brez dvoma pri stranski intervenientki ugotoviti popolno nezmožost za organizirano pridobitno delo. Zato ga sodišče prve stopnje brez dodatnega razčiščevanja ne bi smelo uporabiti oz. zgolj na njegovi podlagi ugoditi tožbenemu zahtevku, da se stransko intervenientko razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 10. 10. 2011 in št. ... z dne 4. 5. 2011 (I. točka izreka); stransko intervenientko razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 26. 4. 2011 dalje, priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka) ter odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine tožena stranka odločila s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (III. točka izreka). Toženo stranko je hkrati zavezalo, da tožeči stranki povrne 604,47 EUR stroškov postopka v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Navedeno sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Mnenje sodnega izvedenca, na katero je oprta ugoditvena sodba je po mnenju tožene stranke v nasprotju z materialnim pravom, in sicer z definicijo invalidnosti iz 60. člena ZPIZ-1. Poudarja, da razpoložljivost dela, ki bi ustrezalo priznanim razbremenitvam ni dejstvo, ki bi lahko vplivalo na oceno delazmožnosti oz. invalidnosti (Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 184/95 z dne 24. 9. 1996). Da stranska intervenientka ni zmožna za delo, ki ga je opravljala, je bilo ugotovljeno že v predsodnem postopku, ko so ji bile priznane pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti z določenimi omejitvami. Sicer pa iz mnenja sodnega izvedenca ne izhaja, zakaj stranska intervenientka ne bi bila zmožna za delo z razbremenitvami.

Tožeča stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, se sklicuje na ugotovitve in mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda, meni da stališče Vrhovnega sodišča RS iz zadeve VIII Ips 184/95 za konkreten primer ni relevantno, predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka sodbo prvostopenjskega sodišča utemeljeno izpodbija iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi pomanjkljivosti postopka je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava, zato je izpodbijana ugoditvena sodba izdana vsaj preuranjeno.

Po prvi alineji drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) je namreč v I. kategorijo invalidnosti mogoče razvrstiti le za zavarovanca, ki več ni zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, pa nima več preostale delovne zmožnosti. Pomeni, da je mogoče v I. kategorijo invalidnosti razvrstiti le zavarovanca, če je pri njem podana popolna izguba delovne zmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo, ker nima več preostale delovne zmožnosti zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odvrniti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z zakonom. Ugotavljanje invalidnosti pomeni torej ocenjevanje preostale delovne zmožnosti glede na izkazane zdravstvene spremembe v vsakokratnem konkretnem primeru, pri čemer dejstvo obstoja ali neobstoja ustreznega delovnega mesta pri delodajalcu ob morebitni preostali delovni zmožnosti, pravno sploh ni relevantno, kot pravilno poudarja tožena stranka.

Po oceni pritožbenega sodišča v pisnem izvedenskem mnenju, niti v izpovedi izvedenca na glavni obravnavi, prvostopenjsko sodišče ni imelo dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri stranski intervenientki podana popolna izguba delovne zmožnosti. Ob upoštevanju iste listinske medicinske dokumentacije, na podlagi katere sta IK 1 in IK 2 v predsodnem postopku ocenili, da stranska intervenientka od 26. 4. 2011 zaradi posledic bolezni več ni zmožna za delo „garderoberke III“, na katero je razporejena, da pa je od tega datuma dalje še vedno v polnem delovnem času zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na fizično lažjem delovnem mestu z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, z omejitvijo dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž, fleksijskih in rotacijskih gibov ledvenokrižne hrbtenice, brez izpostavljenosti lokalnim in splošnim vibracijam z možnostjo, da se občasno usede, je sodno medicinski izvedenec ortopedske stroke v bistvu zaključil podobno, ko ocenjuje, da za delo, ki ga je intervenientka opravljala, več ni zmožna. Brez kakršnekoli strokovno medicinsko utemeljitve in v nasprotju z definicijo invalidnosti pa je njegovo mnenje o smotrnosti razvrstitve stranske intervenientke v I. kategorijo invalidnosti z ozirom na to, da naj ne bi bilo delovnega mesta, ki sta ga predlagali IK 1 in IK 2. Tudi njegova izpoved na glavni obravnavi 10. 10. 2013 je povsem posplošena in brez relevantne dodatne strokovno medicinske utemeljitve. Navedeno izvedensko mnenje dejansko ne ustreza zahtevam izvedeništva, na podlagi katerega bi bilo mogoče brez slehernega dvoma pri stranski intervenientki ugotoviti popolno nezmožost za organizirano pridobitno delo, zato ga sodišče prve stopnje, brez dodatnega razčiščevanja ne bi smelo uporabiti oz. zgolj na njegovi podlagi izdati ugoditveno sodbo o tožbenem zahtevku intervenientkinega delodajalca.

Nenazadnje niti iz predloga za uvedbo postopka za uveljavljenje pravic iz invalidskega zavarovanja ne izhaja, da bi bila delovna zmožnost stranske intervenientke popolnoma izgubljena. Izbrana osebna zdravnica je glede okvirnih zahtev obremenitev in škodljivosti, kontraindiciranih za intervenientkino zdravstveno stanje izrecno zapisala „lažje delo po navodilu ortopeda“. Tudi iz razpoložljivih medicinskih izvidov lečečega specialista ob izkazani lumbalni lordozi, začetnih spondilostičnih spremembah, artrozi malih sklepov, osteohondrozi med segmenti L5 - S1 in s tem povezani Lumboishialgii oziroma bolečinah v križu, ne izhaja popolna izguba delovne zmožnosti, temveč le priporočilo za izogibanje težkemu fizičnemu delu, delu v prisilni drži hrbtenice, dvigovanju težjih bremen ter dolgotrajnemu sedenju.

Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi, izpodbijano ugoditveno sodbo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.73/07 in 45/08; v nadaljevanju ZPP) razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje dopolnilo postopek v nakazani smeri tako, da bo dokazno ocenilo mnenji invalidskih komisij iz predsodnega postopka ter po potrebi pridobilo novo mnenje drugega izvedenca ustrezne specializacije glede na prevladujoče spremembe v zdravstvenem stanju stranske intervenientke. Šele po dopolnitvi postopka v nakazni smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, pomembnih za razjasnitev vseh pravnorelevantnih dejstev, bo lahko ob pravilni uporabi materialnega prava v zadevi zakonito razsodilo.

V ponovljenem sojenju bo ponovno odločeno tudi o stroških tožnika za delo pooblaščenega odvetnika, vključno s priglašenimi stroški za odgovor na pritožbo, ki so nadaljnji stroški postopka.