Jedro

Tožnica je uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v sporni višini za določeno obdobje, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. in III. točki delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka v višini 744,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2017 do plačila, zavrne, tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 320,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 179,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za čas odpovednega roka 744,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2017 do plačila in odpravnino 3.235,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2017 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne (priznanje delovne dobe in prijava v socialna zavarovanja za čas 3. 3. 2017 - 29. 3. 2017, plačilo zakonskih zamudnih obresti 744,62 EUR od 16. 4. 2017 do 29. 5. 2017, plačilo regresa za letni dopust 67,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2017 do plačila, obračun in odvod davkov in prispevkov).

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške 500,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo."

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe in jo izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter ji naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče je ocenilo, da je tožničin zahtevek za plačilo plače in prijave v socialna zavarovanja, za čas od 3. 3. 2017 do 29. 3. 2017 neutemeljen, ker delovno razmerje ni podano, je pa tožnica upravičena do odškodnine za ta čas (celo kar v vtoževani bruto višini), saj sodišče na vse strani tožnice zatrjevano podlago ni vezano, tožnica pa je do zakonskih zamudnih obresti upravičena od vložitve tožbe dalje. Na podlagi prvega odstavka 7. člena ZPP, ki se uporablja tudi v delovnopravnih sporih, morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Odškodnine, ki jo je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, tožnica niti ni zahtevala, elementov škode po temelju in po višini ni zatrjevala in zanjo tudi ni predložila nobenih dokazov, ne po temelju, ne po višini. Sodišče trditvene podlage strank ne more nadomestiti s sodbo in sme odločati le v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, z izpodbijano sodbo pa je sodišče toženi stranki naložilo plačilo odškodnine brez kakršnegakoli tožbenega zahtevka in brez ustrezne trditvene podlage, s čimer je sodišče bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 2. člena ZPP, tožena stranka pa uveljavlja tudi prekoračitev tožbenega zahtevka v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Sodišče je toženi stranki naložilo tudi obveznost plačila odpravnine v znesku 3.235,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2017, pri čemer ni sporno, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni akt delodajalca, ki bi na oblasten način določal višino denarnih sredstev. Odpovedi z dne 30. 1. 2017 tožnica ni izpodbijala, zato je odpoved postala pravnomočna. Tako bi ostal lahko sporen le še izračun višini odpravnine iz pravnomočno ugotovljenega temelja. Sodišče je v tem delu bistveno kršilo določbo pravdnega postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, na kar je tožena stranka opozarjala že v odgovoru na tožbo. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo in navaja, da so pritožbeni očitki v celoti neutemeljeni. Tožnica je svoj zahtevek uveljavljala na delovnopravni podlagi, pri čemer je zahtevek utemeljevala z naslednjimi dejstvi: - tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena 16 dopolnjenih let, - skladno z določbami 94. člena ZDR-1 ji je pripadal odpovedni rok v trajanju 58 dni, - tožničina povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo je znašala 951,50 EUR, - tožena stranka je upoštevala le 32-dnevni odpovedni rok in je tožnici delovno razmerje prekinila že 3. 3. 2017, - tožena stranka ni nikoli imela namena upoštevati dobo zaposlitve skladno s petim odstavkom 94. člena ZDR-1, - tožena stranka je tožnici plačala plačo le za obdobje do 3. 3. 2017, - tožena stranka bi morala tožnici upoštevati 58-dnevni odpovedni rok in ji izplačati plačo do 29. 3. 2017, - tožnica je bila zaradi navedenih kršitev prikrajšana za pravice iz delovnega razmerja, med drugim tudi za plačilo plače za 21 delovnih dni (obdobje od 3. 3. 2017 do 29. 3. 2017), - tožničino prikrajšanje pri plači znaša 744,62 EUR bruto.

Tožnici pripada odškodnina zaradi izgubljenega dohodka v višini 744,62 EUR bruto, odškodnina pa je podana, če so podani 4 elementi odškodninske odgovornosti kot so: protipravno ravnanje, krivda, vzročne zveze in škoda. Tožnica je zatrjevala in dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti. Tožnica je zatrjevala tudi krivdo, saj je toženi stranki očitala, da ni imela namena upoštevati dobe zaposlitve v skladu s petim odstavkom 94. člena ZDR. Tožena stranka je tožnici nepravilno priznavala odpovedni rok. Tožena stranka je kršila zakonske obveznosti ter kogentna določila ZDR-1. Sodišče je pravilno priznalo tožnici znesek v bruto višini. Skladno z davčnimi predpisi je treba namreč tudi odškodnino, ki predstavlja nadomestilo za izgubljeni dohodek, plačati ustrezne davke in prispevke (5. točka 27. člena ZDoh-2 in 3. člen ZPSV). To pomeni, da je tožnica upravičena do bruto zneska tudi v primeru, ko je njen zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi. Zaradi pogodbene narave delovnopravnega razmerja pa tudi ni mogoče govoriti o pravnomočnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj odpoved ni oblastni akt delodajalca. Tožnica je pravico do odpravnine pridobila ex lege in neizpodbijanje odpovedi na to ne more vplivati. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je tožnica uveljavljala tožbeni zahtevek za plačilo plače v višini 744,62 EUR in sicer za obdobje od 3. 3. 2017 do 29. 3. 2017, kar predstavlja sorazmerni mesečni del plače, kot je to tožnica izrecno navedla v 2. točki tožbenega zahtevka. Sodišče je navedeni tožbeni zahtevek štelo, da gre za odškodninsko terjatev tožene stranke, ker je tožena stranka ravnala protipravno, ker ji ni zagotovila odpovednega roka. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze s katerimi ta dejstva dokazujejo, kot to določa prvi odstavek 7. člena ZPP. Tožnica odškodnine ni uveljavljala, prav tako ni zatrjevala elementov škode po temelju in po višini in pri čemer morajo biti za plačilo odškodnine podani elementi in sicer protipravno ravnanje, krivda, vzročna zveza in škoda. Tožnica navedenega ni konkretizirano navajala, sodišče pa tudi svoje odločitve glede vseh elementov odškodninske odgovornosti ni obrazložilo. Ob tem je pomembno, da tožnica ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu, pri čemer mora stranka v postopku kot že navedeno navesti dejstva in predlagati dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Poudariti je tudi treba, da odločitev sodišča prve stopnje pomeni sodbo presenečenja, saj toženi stranki sodišče niti ni dalo možnosti, da bi se izjasnila o pravnem temelju, na podlagi katerega je sodišče odločalo. Tožnica je v tožbenem zahtevku in med pravdanjem uveljavljala razliko v plači v višini 744,62 EUR, pri čemer je uveljavljala plačo za čas, ko ni bila v delovnem razmerju pri toženi stranki, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, torej tožnici plača ne pripada in zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači. 7. Tožnica je uveljavljala tudi razliko v odpravnini ob prenehanju delovnega razmerja v višini 3.235,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2017 do plačila. Sodišče je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je bila tožnica zaposlena pri A. s. p., kjer je imela sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, in sicer z dne 1. 2. 2014 in 4. 4. 2016. Tožena stranka je tožnici plačala odpravnino v višini 570,90 EUR, pri tem pa upoštevala le delovno dobo od sklenitve prve pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko. Odpravnino ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ureja 108. člen ZDR-1, pri čemer tretji odstavek določa, da se za delo pri delodajalcu šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog, da ni pravna naslednica A. s. p., kar sicer drži, vendar iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica od A. s. p. prevzeta k toženi stranki, kar je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke. Pojasnil je, da je tožnici ponudil novo pogodbo o zaposlitvi, tako da sta dva delavca nadaljevala delo v istih prostorih in z istimi delovnimi sredstvi ter delala za iste stranke. Tako niti ni bila potrebna sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, saj je šlo za spremembo delodajalca v smislu delovnopravne kontinuitete glede na določila 75. člena ZDR-1. Tožnici ob prenehanju delovnega razmerja pripada odpravnina upoštevaje celotno delovno dobo pri prevzemniku in prenosniku, saj je šlo za dejanski prevzem. Sodišče je tako tožnici pravilno upoštevalo 16 let skupne delovne dobe in glede na to, da bi odpravnina znašala v celoti 3.806,00 EUR, je sodišče pravilno odštelo že prejeto odpravnino v znesku 570,90 EUR ter ji priznalo razliko v odpravnini 3.235,10 EUR z zakonskimi obrestmi od 30. 3. 2017 dalje do plačila.

8. Strankama pripadajo stroški postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi 154. člena in 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo stroške za sestavo tožbe 300 točk, pripravljalno vlogo 225 točk, zastopanje na prvem naroku 300 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, materialni stroški 17,3 točke skupaj 882,3 točke ali 404,98 EUR, prav tako je priznalo kilometrino 5,18 EUR, vse skupaj 410,16 EUR, z DDV 500,39 EUR. Glede na uspeh tožnice 82,00 % so njeni potrebni stroški 410,32 EUR.

9. Pritožbeno sodišče je priznalo toženi stranki stroške za sestavo odgovora na tožbo 300 točk, pripravljalno vlogo 225 točk, zastopanje na prvem naroku 300 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, materialni stroški 17,3 točke skupaj 882,3 točke ali 404,98 EUR, prav tako je priznalo kilometrino 5,18 EUR, vse skupaj 410,16 EUR, z DDV 500,39 EUR. Uspeh tožene stranke je 18 %, glede na njen uspeh v pravdi so njeni potrebni stroški 90,07 EUR.

10. Po pobotu stroškov obeh strank, je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 320,25 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

11. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in sicer za pritožbo 375 točk, za materialne stroške 7,5 točk skupaj 229,50 EUR (točka 0,60 EUR) in 22 % DDV 280,00 EUR. Glede na uspeh v pravdi v višini 18 % znašajo potrebni pritožbeni stroški 50,40 EUR.

12. Tožnica je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v višini 375 točk, za materialne stroške 7,5 točk skupaj 229,50 EUR (točka 0,60 EUR) in 22 % DDV 280,00 EUR. Glede na uspeh v pravdi v višini 82,00 % znašajo potrebni pritožbeni stroški 229,60 EUR.

13. Po pobotu stroškov obeh strank je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 179,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.