Jedro

Tožeča stranka (delodajalec) od toženca (delavca) vtožuje izplačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega ravnanja toženca (izdaje poslovne skrivnosti). Tožeča stranka v dosedanjem postopku ni verjetno izkazala višine škode, v zvezi s katero predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje terjatve. Zato predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se tožencu pod pretnjo izreka denarne kazni 20.000,00 EUR prepovedalo odtujitev ali obremenitev lastnega deleža 1/2 nepremičnine na parc. št. ... k.o. ... z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi, na podlagi katere naj bi se zaradi zavarovanja denarne terjatve tožeče stranke v znesku 163.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila banka A. d.d. naložilo, da mora tožencu oziroma dolžniku ali komu drugemu po toženčevem oziroma dolžnikovem nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, kakršenkoli drug prenos denarnih sredstev in toženčevega TRR na drug račun oziroma kakršnokoli drugo razpolaganje s sredstvi na TRR toženca, navedenem v predlogu za izdajo začasne odredbe, če je kritje na TRR manjše od zneska 163.260,00 EUR oziroma če bi s takšnim razpolaganjem kritje na TRR računu toženca bilo zmanjšano tako, da bi bilo manjše od zneska 163.260,00 EUR. Nadalje je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke, da prepoved izplačila ne bi veljala za toženčev nalog izplačanih denarnih sredstev oziroma prenos denarnih sredstev tožeči stranki in da bi predlagana začasna odredba veljala do pravnomočnosti odločitve o tožbi tožeče stranke zaradi plačila zneska 163.260,00 EUR oziroma do popolnega poplačila terjatve tožeče stranke. Poleg tega je zavrnilo tudi predlog tožeče stranke, da je dolžan toženec povrniti stroške postopka izdaje začasne odredbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožencu pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. V pritožbi navaja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP. Sodišče prve stopnje se namreč do izračuna višine odškodnine, kot jo vtožuje tožeča stranka, ni opredelilo. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da izračun tožeče stranke ne izkazuje, da ji je škoda v vtoževani višini dejansko nastala. Iz listin, priloženih k tožbi, izhaja, da je toženec izdal poslovne podatke tožeče stranke drugi pravni osebi in da je s tem povzročil, da je tožeča stranka določene posle, ki jih je že imela dogovorjene, izgubila. Vse to je tožeča stranka v tožbi natančno obrazložila, kljub temu pa je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za izdajo začasne odredbe. Poleg tega se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do obstoja nevarnosti za uveljavljanje zahtevka, kot tudi ne do dejstva, da bi toženec z začasno odredbo utrpel kakršnokoli škodo. V izpodbijanem sklepu teh opredelitev ni. Tožeča stranka je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe jasno in natančno opisala utemeljenost terjatve, to pa je dokazala tudi z ustreznimi listinami. Da je toženec ravnal v škodo tožeče stranke in da je ta izgubila določene posle, izhaja že iz sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. III K 2268/2012 z dne 6. 2. 2013, s katero je bil toženec spoznan za krivega za izdajo poslovnih skrivnosti. Splošna in običajna praksa v vseh kazenskih zadevah je, da sodišče v takšnih primerih oškodovanca v zvezi s premoženjsko pravnim zahtevkom skoraj vedno napoti na pot pravde. Enako je storilo tudi kazensko sodišče v sporni zadevi. To pa ne pomeni, da s tem terjatev tožeče stranke ni verjetno izkazana. Verjetnost terjatve je izkazana s sodbo sodišča v kazenskem postopku in z listinami, ki jih je tožeča stranka vložila v ta spis. Glede na verjetnost terjatve, ki jo je tožeča stranka dokazala v predlogu, je potrebno zaključiti, da bo tožeči stranki terjatev že na podlagi obsodilne sodbe in navedenega pravdnega postopka nastala tudi po višini. Pri tem pa je sodišče spregledalo tudi, da je tožeča stranka verjetno izkazala tudi, da bi toženec s prodajo oziroma odtujevanjem svojega premoženja tožeči stranki lahko onemogočil razpolaganje z uveljavitvijo terjatve, ki jo uveljavlja s tožbo. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz podatkov spisa je razvidno, da tožeča stranka kot bivši delodajalec toženca vtožuje od njega izplačilo odškodnine za škodo v višini 163.260,00 EUR s pp, ki naj bi jo toženec povzročil tožeči stranki s tem, da je tretji pravni osebi sporočil podatke o kalkulacijah delovnih rokavic, cenikih ter bazi imen kupcev z vsemi naslovi, zaradi česar naj bi nekateri od poslovnih partnerjev tožeče stranke s tožečo stranko prekinili sodelovanje. Glede na to je tožeča stranka po tožbenih trditvah zaradi odpovedi in izgube naročil utrpela izpad prihodkov v višini 612.000,00 EUR v obdobju julij - december 2011, izguba RVC pa je dejansko znašala 163.260,00 EUR.

Tožeča stranka je za zavarovanje te vtoževane terjatve predlagala izdajo začasne odredbe v vsebini, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje. Ta predlog za zavarovanje terjatve tožeče stranke, ki je po svoji naravi denarna terjatev, pa je sodišče prve stopnje po ugotovitvi pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo, saj za njeno izdajo niso bili podani pogoji iz 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.). Pravno podlago za odločanje o začasnih odredbah v individualnih delovnih sporih po določbah ZIZ daje čl. 43/4 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), razen če v citiranem členu ZDSS-1 ni določeno drugače. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve opredeljuje 270. člen ZIZ, ki v prvem odstavku določa, da izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg obstoja te osnovne predpostavke za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve pa mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Te nevarnosti pa upnik ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je ta nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije (čl. 270/2, čl. 270/3 in čl. 270/4 ZIZ).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki ni uspelo izkazati verjetnega obstoja njene terjatve, zato v izpodbijanem sklepu ni presojalo, če so podani preostali pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki jih našteva že omenjeni 270. člen ZIZ.

Z ozirom na to, da tožeča stranka od toženca v tem individualnem delovnem sporu vtožuje izplačilo odškodnine za zatrjevano škodo, ki naj bi ji nastala zaradi nezakonitega ravnanja toženca, je sodišče prve stopnje verjetnost obstoja njene terjatve presojalo glede na to, ali so verjetno izkazane vse štiri predpostavke za odškodninsko odgovornost toženca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je že na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. III K 2268/2012 z dne 6. 2. 2013 (A5) tožeča stranka verjetno izkazala odgovornost toženca za zatrjevano škodo in tudi stopnjo njegove krivde, ki jo zahteva prvi odstavek 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj). Pravilen pa je tudi zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka v dosedanjem postopku ni verjetno izkazala višine škode, v zvezi s katero predlaga izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje terjatve. Tožeča stranka je to škodo izkazovala le s prilogo A8 (plan proizvodnje in prodaje rokavic B. 2011) in s tožbenim zatrjevanjem o tem, da so zaradi toženčevega ravnanja trije poslovni partnerji tožeče stranke prekinili sodelovanje z njo, vendar pa ustreznih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je do te prekinitve poslovnega sodelovanja dejansko prišlo, tožeča stranka ni predložila. Glede na to tudi po stališču pritožbenega sodišča tožeči stranki ni uspelo s stopnjo verjetnosti izkazati terjatve, v zvezi s katero je predlagala izdajo začasne odredbe. Prekinitev poslovnega sodelovanja s poslovnimi partnerji tožeče stranke kot tudi višina vtoževane odškodnine ne izhaja niti iz že omenjene sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. III K 2268/2012 niti iz elektronskega sporočila (A7), ki je sicer napisano v tujem jeziku, niti iz preostalih listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila tožeča stranka.

Ker z ozirom na navedeno, ni bilo podanega že osnovnega predpogoja za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja preostalih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe, ki izhajajo iz člena 270/2, člena 270/3 oziroma člena 270/4 ZIZ. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sicer tožeča stranka ni verjetno izkazala niti nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, niti tega da bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (čl. 270/2 ZIZ, čl. 270/3 ZIZ). Tožeča stranka bi morala za izpolnitev pogoja iz čl. 270/2 ZIZ verjetno izkazati aktivno ravnanje toženca, ki bi bilo usmerjeno k odtujevanju, skrivanju ali drugačnemu razpolaganju z njegovim premoženjem, ne pa zgolj izraziti bojazen, da bi toženec to lahko storil. Glede na to, da se predlagana začasna odredba nanaša tako na prepoved razpolaganja z nepremičnino, katere solastnik je toženec, kot tudi na prepoved izplačil s toženčevega TRR do višine 163.260,00 EUR (s čimer bi bilo tožencu onemogočeno razpolaganje z njegovimi denarnimi sredstvi do te višine), ni mogoče govoriti niti o neznatni škodi, ki bi jo toženec pretrpel, če bi bila predlagana začasna odredba izdana (čl. 270/3 ZIZ). Tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da naj bi bila njena terjatev uveljavljena v tujini (čl. 270/4 ZIZ).

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožeče stranke, da je že na podlagi izračuna tožeče stranke mogoče ugotoviti verjeten obstoj njene terjatve do toženca tudi po višini. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v dosedanjem postopku tožeči stranki ni uspelo verjetno izkazati obstoja svoje terjatve po višini, kar je jasno in izrecno navedlo, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z ugotavljanjem obstoja preostalih pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, zato iz tega razloga izpodbijani sklep ni obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki člena 339/2 ZPP, ki jo tožeča stranka uveljavlja v pritožbi. Z ozirom na to, da iz sodbe Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, opr. št. III K 2268/2012 ni razviden noben podatek o škodi, ki naj bi nastala tožeči stranki, je neutemeljena tudi njena pritožba o tem, da je tožeča stranka že s predložitvijo omenjene sodbe verjetno izkazala obstoj svoje terjatve tudi po višini. Tudi dejstvo, da je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu tožečo stranko kot oškodovanko s premoženjsko pravnim zahtevkom napotilo na pot pravde, še ne izkazuje za verjetno, da je tožeči stranki zaradi toženčevega ravnanja nastala zatrjevana škoda.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da zavrnitev predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe ne pomeni, da tožeča stranka v nadaljnjem postopku ob predložitvi ustreznih dokazov ne bi mogla ponovno predlagati začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.