Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Up 550/2004

ECLI:SI:VSRS:2005:I.UP.550.2004 Upravni oddelek

žrtve vojnega nasilja priznanje statusa "taboriščnik" zavrnitev zahtevka za priznanje statusa tožnik se ni nahajal v nemških ali poimensko navedenih taboriščih
Vrhovno sodišče
3. junij 2005
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožniku statusa žrtve vojnega nasilja - taboriščnika na podlagi 1. odstavka 2. člena v zvezi s 1. odstavkom 13. člena ZZVN ni mogoče priznati, saj se v obdobju 6.4.1941 do 15.5.1945 ni nahajal v nemških koncentracijskih taboriščih, prav tako ne v taboriščih, ki so poimensko navedena v 1. odstavku 13. člena ZZVN.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2002. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku, ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. I Up 543/2002-2 z dne 16.10.2002, delno ugodila pritožbi tožnika, odločbo Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 14.1.1997 delno odpravila ter odločila, da se tožniku prizna pravica do doživljenjske mesečne rente v višini 11.000,00 SIT, zavrne pa njegov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja taboriščnika. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bil tožniku z odločbo organa prve stopnje pravilno priznan status žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka od 3.8.1942 do 15.5.1945, da pa mu je bila na podlagi tako priznanega statusa po mnenju Vrhovnega sodišča RS napačno odmerjena doživljenjska mesečna renta. Rento v višini 300,00 SIT za vsak mesec pretrpljenega nasilja je namreč tožniku potrebno priznati že od uveljavitve Zakona o žrtvah vojnega nasilja (dalje ZZVN) oziroma od vložitve zahtevka in ne šele od uveljavitve novele (Uradni list RS, št. 43/99, dalje ZZVN-D). Ker je tožnik vložil zahtevek 10.1.1996, je v skladu z določbami 24. člena ZZVN v zvezi z 79. členom Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95) upravičen do doživljenjske rente za 37 mesecev pretrpljenega nasilja od 1.2.1996 dalje v višini, kot mu je bila priznana, ta znesek pa se revalorizira tako kot pokojnine.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo toženi stranki, da Vrhovno sodišče ni imelo pripomb na ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je tožena stranka z odločbo z dne 21.12.1999 tožniku priznala status žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka.

Razlogi za spremembo sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 217/2000-10 z dne 26.2.2001 (s katero je bila tožnikova tožba zavrnjena) in s tem odpravo odločbe tožene stranke z dne 21.12.1999 temeljijo namreč -na zaključku, da je tožena stranka napačno priznala pravico do mesečne rente od 1.7.1999 dalje (torej šele od uveljavitve ZZVN-D). Sodba Vrhovnega sodišča torej ne posega v priznani status, kot si to napačno razlaga tožnik, temveč le opozarja na pravilno uporabo 16. člena po katerem se ta pravica določi. Po presoji sodišča je zato tožena stranka ob uporabi določb 1. in 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 44/96 in 43/99) ter ob nespornem dejanskem stanju, da je bil tožnik avgusta 1942 skupaj z materjo in tremi brati prisilno odpeljan v Okoliško šolo v C., kjer so mamo nato odpeljali v koncentracijsko taborišče A., otroke pa preko zbirnega taborišča F. v taborišča M., E., H., K., N. in P., pravilno priznala status žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka. Po določbah ZZVN je do takega statusa upravičena tista oseba, ki je bila kot otrok nasilno odvzeta staršem, kar je tožena stranka v svoji odločbi primerno obrazložila. Zavrne pa tožbene ugovore, da so ugotovitve tožene stranke v nasprotju z ugotovitvami zgodovinarjev, saj gre za pravni status in pravni pojem, ki ga vpeljuje ZZVN.

Tožnik v pritožbi navaja, da mu je bil status ukradenega otroka priznan v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da je bil aretiran iz političnih razlogov in ne ukraden. Ne tožena stranka in ne sodišče prve stopnje tega dejstva nista upoštevala. Ločitev od matere je bil nasilen poseg, ki ni v nobeni zvezi z tako imenovanimi ukradenimi otroki. To je bilo že večkrat pojasnjeno, enako pa menita tudi zgodovinarja dr. Tone Ferenc in dr. Janko Kostnapfel. Slednja sta navedeno skupino otrok iz uvrstila med taboriščnike iz nacionalnih in političnih razlogov. Glede na navedeno in glede na to, da v nobeni od svojih vlog nikoli ni zahteval priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka, zahteva, da mu sodišče prizna status taboriščnika z vsemi pripadajočimi pravicami.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih za svojo odločitev in navaja, da je v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 543/2003 z dne 16.10.2002, tožniku priznala mesečno rento kot ukradenemu otroku v višini 300,00 SIT za mesec pretrpljenega nasilja (in ne 200,00 SIT, kot je bilo ugotovljeno v prvostopenjski odločbi) že od uveljavitve ZZVN dalje in ne šele od uveljavitve novele ZZVN-D. Zato se strinja z odločitvijo sodišča v izpodbijani sodbi ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - taboriščnika, ki ga je tožnik uveljavljal v upravnem postopku. Status taboriščnika opredeljuje ZZVN v 1. odstavku 2. člena, v katerem določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6. 4. 1941 do 15. 5. 1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov poslale v taborišče. Navedeni status pa je po izrecnih določbah 1. odstavka 13. člena ZZVN mogoče priznati le osebi, ki je bila poslana v nemška koncentracijska taborišča, v italijanska koncentracijska taborišča ....in v hrvaška - ustaška taborišča J..... ter v madžarsko taborišče S. Glede na navedeno zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku statusa žrtve vojnega nasilja-taboriščnika na podlagi prvega odstavka 2. člena v zvezi s 1. odstavkom 13. člena ZZVN ni mogoče priznati, saj se v obravnavanem obdobju ni nahajal v nemških koncentracijskih taboriščih, prav tako pa ne v taboriščih, ki so poimensko navedena v 1. odstavku 13. člena ZZVN. Kot je sam izjavil pred upravnim organom prve stopnje, je bil kot petleten otrok v zbirnem taborišču v C. ločen od matere in odpeljan v taborišče F., nato pa v taborišča M., E., H., K., N. in P. Po zgodovinskih podatkih gre za posebna taborišča, kamor je nemški okupator pošiljal otroke, katerih starši so bili označeni kot komunistični banditi ter aretirani ali ustreljeni kot talci. Ta taborišča so bila namenjena prevzgoji in jih zato ni mogoče enačiti z koncentracijskimi taborišči. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in tožene stranke, da gre tožniku status žrtve vojnega nasilja-ukradenega otroka iz 2. člena ZZVN. S to določbo je zakonodajalec želel zagotoviti posebno varstvo skupini žrtev vojnega nasilja- otrokom, ki še niso bili stari 15 let ter nasilno ločeni od staršev in poslani v posebna taborišča ali pa so bili (predvsem najmlajši) namenjeni za posvojitev nemškim družinam preko ustanov "Lebensborn". Po podatkih v spisu pa je bila tožnik ravno v takih okoliščinah odvzet materi, medtem ko je oče že pred tem odšel v partizane.

Neutemeljeno pa tožnik ugovarja, da mu je status ukradenega otroka priznan v nasprotju s sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Up 543/2003 z dne 16.10.2002. Vrhovno sodišče se je namreč v citirani sodbi zgolj opredelilo, da se ukradenim otrokom po (takrat veljavnih) določbah 13. člena v povezavi s 16. členom ZZVN prizna mesečna renta v enaki višini kot osebi, ki ima priznan status taboriščnika, pravica do rente pa jim gre že od uveljavitve ZZVN dalje in ne šele od uveljavitve novele ZZVN-D. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia