Jedro

Ni pogojev za vodenje carinskega postopka, če je carinsko blago vrnjeno v tujino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Carinarnice z dne 21.9.1993, s katerim je ustavljen postopek ugotavljanja pogojev za uvoz oziroma o vračanju blaga v tujino, ker ni pogojev za vodenje postopka. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je bilo tožniku z odločbo Carinarnice z dne 14.2.1992 naloženo, naj osebni avtomobil v osmih dneh od dneva pravnomočnosti odločbe vrne v tujino ali preda carinarnici na prosto razpolago. Tožena stranka ugotavlja, da navedena odločba ni nikoli postala pravnomočna, ker se je zoper odločbo tožnik pritožil, zoper drugostopno odločbo pa sprožil upravni spor. Vrhovno sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo odločbo druge stopnje, na to je sledila odprava prvostopenjske odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. V novem postopku pa je Carinarnica postopek ustavila. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navedeni avtomobil vrnil v tujino pod carinskim nadzorom s carinsko spremnico z dne 16.4.1992. Blago je izstopilo s carinskega področja Republike Slovenije na mejnem prehodu ... Izstop blaga je bil evidentiran in potrjen pri Carinski izpostavi ... pod zap. št. kontrolnika izstopa blaga z dne 20.4.1992. Na tej podlagi sta prvostopni in drugostopni upravni organ ugotovila, da je tožnik izpolnil naloženo obveznost iz odločbe, čeprav ta odločba še ni dobila obvezne moči. Po želji tožnika se blago ne nahaja pod carinskih nadzorstvom in je zato ustavitev postopka pravilna.

V tožbi tožeča stranka navaja, da ji je bilo z odločbo naloženo, da v tujino vrne osebni avtomobil, kar je tudi storila, čeprav odločba še ni postala pravnomočna in čeprav se je istočasno zoper navedeno odločbo pritožila, kasneje pa še sprožila upravni spor, v katerem je uspela. Avtomobil se v tujini ne nahaja po njeni volji, zato bi ji moral biti vrnjen v skladu z upravno odločbo z dne 6.12.1991, vendar ne kot carinsko blago, ampak v skladu z odločbo Republiškega senata za prekrške z dne 28.10.1993, brez tega pogoja. To pa pomeni, da bi morala Carinarnica izdati ustrezno odločbo, s katero bi dovolila, da tožnik sporni avtomobil brezcarinsko pripelje v Republiko Slovenijo oziroma, da se tožniku sporni avtomobil kot dobrovernemu posestniku vrne v neposredno posest. Carinarnica namreč tožniku kot dobrovernemu posestniku blaga, s katerim je bil storjen carinski prekršek, ne more naložiti v plačilo carine za uvoz tega blaga, ampak mora carino plačati storilec prekrška, katerega predmet je bil sporni avtomobil. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in nato še navaja, da navedena odločba ni nikdar postala pravnomočna in zato velja, da je stranka vrnila blago v tujino po svoji volji, ne pa po zapovedani volji odločbe. Z vrnitvijo blaga v tujino je uvedeni postopek postal brezpredmeten, saj je avto izgubil status carinskega blaga, za katerega je mogoč postopek carinjenja. Tožba ni utemeljena.

Na podlagi podatkov in listin, zbranih v upravnih spisih, sodišče ne dvomi v pravilno ugotovitev dejanskega stanja in na tej podlagi v pravilno uporabo določb carinskega zakona. Po ugotovitvi, da se blago ne nahaja več pod carinskim nadzorom je prvostopni upravni organ na podlagi 4. odstavka 131. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) postopek ustavil. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik avtomobil sam odpeljal v tujino, temveč je sporno ali ga je odpeljal po svoji prosti volji ali po sili upravne odločbe. Ne drži tožnikov ugovor, da je sporni avtomobil odpeljal v tujino po sili odločbe Carinarnice z dne 14.2.1992. Stranka naložene obveznosti iz upravne odločbe ni dolžna izpolniti, dokler odločba ne postane izvršljiva. V obravnavanem primeru bi navedena odločba obvezovala stranko po preteku 8-dnevnega roka od dneva njene pravnomočnosti. Ker pa navedena odločba iz razlogov, ki jih je navedla tožena stranka ni nikoli postala pravnomočna je tudi pravilen njen zaključek, da je tožnik vrnil blago v tujino po svoji volji. Z vrnitvijo blaga v tujino pa je uvedeni postopek po uradni dolžnosti postal brezpredmeten, ker je avto izgubil status carinskega blaga. Zato je organ prve stopnje na pravilni zakonski podlagi postopek ustavil, tožena stranka pa zavrnila neutemeljeno pritožbo. Na to odločitev tožene stranke ne more vplivati odločba republiškega senata za prekrške z dne 28.10.1993 s katero so bile iz odločbe pod III. izločene besede "kot carinsko blago". Gre namreč za drug upravni postopek, v katerem se predmeti, ki so bili zaseženi pred izdajo odločbe o prekršku vrnejo tistemu, ki so mu bili zaseženi, ne da bi se pri tem ugotavljalo ali gre za dobrovernega posestnika blaga.

Ker je izpodbijana odločba pravilna tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot CZ in ZUP, smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).