Jedro

Normodajalec je uporabil besedo „praviloma“, zato ni izključil večetažnosti, je pa višinske gabarite omejil z drugimi pogoji.

Stranski udeleženec v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-535/2009-8-MZ z dne 14. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je kot pritožbeni organ odpravilo gradbeno dovoljenje, ki ga je 21. 1. 2011 izdala Upravna enota Radovljica (1. točka izreka), zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo dvostanovanjskega objekta – dvojčka (2. točka izreka) in odločilo o stroških pritožnikov A.A. in B.B. (prizadetih strank v upravnem sporu), ki jih je dolžan povrniti tožnik (3. točka izreka).

Iz obrazložitve je razvidno, da je upravni organ prve stopnje gradbeno dovoljenje izdal v ponovljenem postopku, po tem, ko je upravni organ druge stopnje odpravil prvostopenjsko odločbo z dne 23. 9. 2009 in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek, ker ni bilo ugotovljeno, da višina predvidenega objekta ustreza pogojem iz 13. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje planske celote Bled (v nadaljevanju PUP). Upravni organ druge stopnje drugače kot upravni organ prve stopnje meni, da na podlagi druge alineje 1.2.1. točke 13. člena PUP gradnja mansarde ni mogoča, zato je odpravil tudi odločbo, ki jo je upravni organ prve stopnje izdal v ponovljenem postopku, ter zavrnil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja po projektu PGD, ki predvideva poleg pritličja in nadstropja še mansardo. V obrazložitvi je zavrnil tudi tožnikovo sklicevanje na Obvezno razlago teh določb PUP, saj naj bi se ta nanašala na volumen mansard, če so te dovoljene. Ker je drugostopenjski organ ocenil, da v obravnavani zadevi že zato ni pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, se v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščal. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in zatrjuje, da izpodbijana odločitev temelji na napačni uporabi materialnega prava. Razlaga drugostopenjskega upravnega organa, da gradnja mansarde po PUP ni mogoča, naj bi bila zmotna. Navaja, da so pri oblikovanju predvidene gradnje upoštevane določbe o obliki strehe in da objekt po višini ne odstopa iz silhuete naselja. Sklicuje se na Obvezno razlago določb PUP, iz katere naj bi izhajalo, da je gradnja mansarde dopustna. Meni, da ni obravnavan enakopravno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter potrdi gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Radovljica. Predlaga tudi odpravo odločitev o stroških in zavrnitev zahtevanih stroškov prizadetih strank, ker nista izkazali pravnega interesa, zaradi česar ju organ niti ne bi smel šteti kot stranki postopka. Podrejeno predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu druge stopnje v ponovno odločanje. Hkrati priglaša stroške v zvezi s tožbo in sodišču predlaga, naj mu jih solidarno povrnejo tožena stranka in prizadeti stranki.

Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, po vsebini pa nanjo ni odgovorila.

Stranki z interesom pa v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi nasprotujeta tožnikovim trditvam, da je projekt za izdajo gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s PUP. Navajata, da prilog, na katere se tožnik v tožbi sklicuje, nista prejeli, Obvezne razlage, na katero se sklicuje tožnik, pa na spletni strani Občine Bled nista našli. Nasprotujeta tožnikovi trditvi, da nimata pravnega interesa za sodelovanje v postopku, saj naj bi zgraditev načrtovanega objekta vplivala na njuno kvaliteto življenja in bivanja z večjim osenčenjem, okrnjenim razgledom, povečanim hrupom in gostoto prometa. Priglašata stroške ter zahtevata njihovo povračilo.

Tožnik v svojih pripravljalnih vlogah (z dne 31. 8. 2011 in 26. 10. 2011) ugovarja navedbam strank z interesom in pojasnjuje, da so nekateri obstoječi objekti v naselju višji od načrtovanega.

K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je po določbah PUP na območju predvidene gradnje dovoljena gradnja treh etaž. Med strankami namreč ni sporno, da gre za gradnjo manj zahtevnega objekta – dvostanovanjske hiše – dvojčka v gabaritih: pritličje, nadstropje, mansarda. Med strankami tudi ni sporno, da zemljišči predlagane gradnje ležita večji del na območju SE (eno ali dvostanovanjske stavbe), manjši del pa v KI (območje najboljših kmetijskih zemljišč).

Upravni organ druge stopnje pravilno navaja, da je z drugo alinejo 1.2.1. točke 13. člena PUP določeno, da so na območju SE stavbe praviloma pritlične, s koto pritličja največ 1,20 m nad raščenim terenom, pri katerih je kolenčni zid na podstrešju visok do 1,20 m, ali enonadstropne, pri katerih je kota pritličja največ 0.30 m nad terenom, višina kapi pa 5,5 m nad koto pritličja, ter da je pri določanju višine stavb treba poleg predpisanih dopustnih višin upoštevati vertikalni gabarit naselja tako, da nove stavbe ne izstopajo iz silhuete naselja.

Po presoji sodišča navedene določbe PUP ni mogoče razlagati na način, kot jo razlaga drugostopenjski upravni organ. Pritlične ali enonadstropne stavbe so namreč predvidene „praviloma“. Beseda „praviloma“ sicer izraža ponavljanje, skladno z določenim pravilom, tudi ponavadi, večinoma (glej Slovar slovenskega knjižnega jezika), ne izključuje pa posameznih drugačnih možnosti. Ker je torej normodajalec uporabil besedo „praviloma“, ni izključil večetažnosti, je pa višinske gabarite omejil z drugimi pogoji, npr. z višino kapi 5,5 m nad koto pritličja, z omejitvijo višine glede na vertikalni gabarit naselja in v tretji alineji te iste točke s predpisanim naklonom strehe. Že iz besedila same določbe PUP in ne šele iz Obvezne razlage (ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 120/05), na katero se sklicuje tožnik, torej izhaja, da mansarda sama po sebi ni prepovedana, če je volumen objekta projektiran tako, da upošteva vertikalne gabarite in predpisan naklon strehe.

Ker je upravni organ štel, da po določbah 13. člena PUP gradnja mansarde v nobenem primeru ni dovoljena, je pri odločanju nepravilno uporabil materialno pravo.

Sodišče je že iz navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu druge stopnje v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Kljub drugačnemu tožnikovemu predlogu upravnega akta ni odpravilo in s sodbo odločilo o stvari (spor polne jurisdikcije), saj bi moralo v tem primeru presojati pritožbene ugovore, v katere se pritožbeni organ ni niti spuščal. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker po navedenem dejstva in dokazi, ki jih navajajo stranke, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati stališča iz te sodbe in obravnavati pritožbene ugovore. Glede na navedbe strank v tem upravnem sporu v zvezi z vprašanjem pravnega interesa pa sodišče pojasnjuje še, da po prvem odstavku 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) stranski udeleženec vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 1180/2002, I Up 1435/2003, I Up 183/2006).

K II. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu s 5. členom Pravilnika se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo v skladu z Zakonom o pravdnem postopku in s podzakonskimi predpisi, izdanimi na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Sodišče pojasnjuje še, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).