Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da v predlogu za izdajo začasne odredbe pritožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena, saj za svoje (pavšalne) trditve o nastanku težko popravljive škode ni podal "prav nobenega dokaznega predloga."

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo Agencije za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija), št. 40102-56/2018-33 z dne 9. 4. 2019. Z njo je Agencija v 1. točki izreka ugotovila, da (sedanji) tožnik kot imetnik kvalificiranega deleža v zavarovalnici C. (v nadaljevanju C.), ne ustreza merilu primernosti iz 1. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 23/2015 in 9/2019 - ZZavar-1) in je podan razlog za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, mu v 2. točki izreka dovoljenje odvzela in v 3. točki izreka naložila plačilo nadomestila v višini 12.600,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik je s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagal, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočnega zaključka postopka. Sodišče prve stopnje je zahtevo zavrnilo, ker tožnik ni izpolnil trditvenega in dokaznega bremena glede težko popravljive škode kot pogoja za začasno odredbo iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zavrnilo je tudi navedbe tožnika o negativnem vplivu izpodbijane odločbe na zavarovance C. in na javno korist. 3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta ali z začasno ureditvijo stanja.

9. Pritožnik uveljavlja, da napadeni sklep ne obrazloži, zakaj so materialne posledice zaradi zatrjevanega doseganja nižje cene pri prodaji delnic popravljive in nadomestljive. Zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Pritožnik bi rad trditveno in dokazno breme prevalil na prvostopenjsko sodišče, ki je pravilno ugotovilo, da v predlogu za izdajo začasne odredbe ni izpolnil svojega dokaznega bremena, saj za svoje (pavšalne) trditve o nastanku težko popravljive škode ni podal "prav nobenega dokaznega predloga."

10. Pritožnik se ne sooči z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča, da bo kljub odvzemu glasovalnih pravic obdržal ostala članska upravičenja, ki izvirajo iz imetništva delnic (zlasti premoženjska upravičenja). Navaja, da se v primeru odvzema glasovalnih pravic v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZZavar-1 le te prištejejo pravicam drugih delničarjev, ki jih v konkretnem primeru ni in da po določbi prvega odstavka 41. člena v primeru izdaje odredbe o odsvojitvi delnic glasovalne pravice izvršuje Agencija. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče dovolj prepričljivo pojasnilo, da morebitna nemožnost odločanja na skupščini C. ni upoštevna v tem postopku, saj ta postopek ni namenjen varovanju koristi tretjih. Zakaj bi morebitno odločanje Agencije povzročilo pritožniku nepopravljivo škodo, tudi ne uspe pojasniti. Drži tudi odgovor Agencije, da pravna posledica, ki jo zatrjuje (odsvojitev delnic) z izpodbijano odločbo, sploh še ni nastala.

11. Glede na navedeno in ker so ostale pritožbene navedbe (o plačilu nadomestila) za odločitev nebistvene, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).