Jedro

Pravni interes za udeležbo v pravdi mora izkazati intervenient.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožniki sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo stransko intervencijo M. P. na strani tožene stranke, ker ta kljub pozivu sodišča izjave o vstopu v pravdo ni dopolnil z obrazložitvijo pravnega interesa za stransko intervencijo.

Proti sklepu se s skupno pritožbo pritožujejo stranski intervenient in tožena stranka po pooblaščenki. Uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz čl. 338/I ZPP v zv. s čl. 366 ZPP. Sodišče prve stopnje je potrditvi pritožbe nepravilno uporabilo dol. čl. 199/I in 200/I ZPP, moralo bi uporabiti tudi določilo čl. 202/I ZPP, zato pritožba najprej očita sodišču prve stopnje relativno bistveno kršitev iz čl. 339/I ZPP. Po dol. čl. 200/I ZPP ima sodišče pravno podlago brez izjave strank zavrniti intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta, za ugotovitev pravnega interesa pa ZPP ne predpisuje oblike, v kateri bi moral biti pravni interes izražen, niti ne določa udeleženca v postopku, ki mora ta pravni interes pojasniti (npr. ali stranka ali stranski intervenient). ZPP nima določila, ki bi od intervenienta zahteval pojasnilo pravnega interesa, k čemur je bil intervenient pozvan po pozivu sodišča, ampak v čl. 199/III ZPP določa le, da mora podati izjavo o vstopu. Po prepričanju pritožbe lahko pravni interes intervenienta pojasni tudi stranka. Pisno vlogo o vstopu pa da intervenient, ki jo je tudi podal. Sodišče bi moralo upoštevati pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 16.5.2007, kjer je zelo natančno pojasnila pravni interes M. P., kot tudi dejstvo, da se bi učinek sodbe v tej pravdi raztezal tudi na M. P., saj so vlaganja v stanovanjsko hišo njegovih staršev, ki so predmet te pravde, še vedno skupna lastnina bivših zakoncev in sta tožnica in M. P. v nerazdelni skupnosti glede tega skupnega premoženja, zato bi moral biti M. P. v pravdi udeležen kot stranka. Zato ima pravni interes tudi po določilu čl. 202/I ZPP izkazan. Sodišče je zato z zavrnitvijo stranske interveniencije zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Intervenient še pojasnjuje, da kot pravni laik sklepa sodišča ni razumel tako, da bi moral intervencijo še dodatno pojasnjevati, zlasti ob tem, da sta mu starša pojasnila, da je njuna pooblaščenka sodišču že pojasnila njegov pravni interes za vstop v pravdo. Zato naj pritožbeno sodišče upošteva, da P. M. pojasnjuje svoj pravni interes enako kot starša in naj tega ne šteje kot pritožbeno novoto, saj je kot pravni laik štel, da zadostuje izjava o vstopu. Pritožba predlaga spremembo sklepa z dopustitvijo intervencije ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po dol. čl. 199/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) se lahko tisti, kdo ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, pridruži tej stranki kot intervenient, izjavo o vstopu pa poda na naroku ali s pisno vlogo (čl. 199/III ZPP).

Intervencija je dopustna le, če ima intervenient pravni interes, pravno korist od tega, da zmaga v pravdi ena od strank te pravde, ta pa je podana takrat, kadar je intervenient s stranko, ki se ji pridruži, v takšnem pravnem razmerju, da bi odločitev lahko vplivala na njegov v civilnopravni ali javnopravni položaj, intervenient pa mora izpolnjevati poleg tega tudi splošne predpostavke glede sposobnosti biti stranka in glede pravdne sposobnosti. Intervenient se lahko pridruži eni pravdni stranki na lastno pobudo ali pa, ker ga je glavna stranka obvestila o pravdi in pozvala, naj ji v pravdi pomaga. Intervencija se izvrši z vstopno izjavo. Če je ta priglašena z vlogo, mora imeti ta poleg splošnih podatkov tudi pridružitveno (vstopno) izjavo, to je izjavo, da se interevenient pridružuje postopku, na čigavi strani se pridružuje, navesti pa mora tudi svoj intervencijski interes, ga obrazložiti in po potrebi verjetno izkazati (tako pravna teorija, prof. dr. Jože Juhart: Civilno procesno pravo, str. 318 in prof. dr. Lojze Ude: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, k čl. 200 ZPP, tč. 1 str. 270). Predlog stranke, da se ji v pravdi pridruži intervenient, ima naravo obvestila o pravdi drugega po čl. 204 ZPP, o utemeljenosti takšnega predloga pa sodišče ne odloča in ga ne preverja, ampak ga le posreduje drugemu, ki mu je namenjeno. V takšnem obvestilu o pravdi lahko sicer stranka navede dejstva, ki utemeljujejo intervencijski interes te drige osebe, vendar pa takšno obvestilo ne pomeni nujno zatrjevanj stranskega intervenienta. Udeležba intervenieneta v pravdi ne pomeni, da ta priznava dejansko stanje, ki ga je glede njega in sebe navedla pravdna stranka, ki je spor naznanila, tudi iz tega razloga pa je potrebno, da stranski intervenient zatrjuje dejstva, da bi izkazal pravni interes.

Zato četudi določbi I. in III. odst. čl. 199 ZPP izrecno ne določata dokaznega bremena glede pravnega interesa, pa iz njune dikcije in namena jasno izhaja, da je dolžan pravni interes, ki se ne domneva, izkazati tisti, ki ima interes po udeležbi v pravdnem postopku med pravdnima strankama, torej intervenient. Enako velja tudi, če intervenient želi v pravdo vstopiti kot sosporniški intervenient po čl. 202/I ZPP. Tudi takšen položaj intervenienta zahteva, da intervenient zatrjuje in verjetno izkaže določena dejstva, s katerimi utemeljuje svoj interes za udeležbo v pravdi in položaj sosporniškega intervenienta.

Res je, da sodišče po dol. čl. 200/I ZPP tudi brez izjave strank zavrne intervencijo, če ugotovi, da ni podan pravni interes intervenienta. Vendar to ne pomeni, da intervenient pravnega interesa ni dolžan v vstopni izjavi zatrjevati in obrazložiti.

Ni pritožbeno sporno, da intervenient svoje vstopne izjave tudi po sklepu sodišča z dne 30.11.2007 ni dopolnil, ampak je svojo izjavo le ponovil in je ni obrazložil. Sklep sodišča prve stopnje z dne 30.11.2007 je dovolj razumljiv, zato tudi pritožbeno sklicevanje, da je intervenient pravni laik in da naj zato pritožbeno sodišče upošteva, da svoj pravni interes utemeljuje enako, kot sta ga že obrazložila njegova starša, tožena stranka, ne pomeni okoliščine, ki bi bila upoštevna kot izkazan pogoj nekrivde po čl. 337/I ZPP.

Tako se pritožbene navedbe tožene stranke in intervenienta, da sodišče ni pravilno uporabilo dol. čl. 199, 200 in 202 pokažejo za neutemeljene in s tem tako tudi očitki o relativni bistveni kršitvi, kot tudi o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava. Zato sta pritožbi tako tožene stranke kot tudi intervenienta neutemeljeni in ju je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365/tč. 2 ZPP).

Zaradi neutemeljenosti pritožbe bosta morala pritožnika stroške pritožbe kriti sama (čl. 165/I v zv. s čl. 154/I ZPP).