Jedro

Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine je konceptuiran na domnevi, da je dolžnik listino, na katero se upnik sklicuje v predlogu, že prejel in zanjo ve.

Dolžnik nima pravice smiselno zahtevati (z ugovornimi trditvami, da ne ve, za kaj gre in da naj upnik vse lepo pojasni in predloži dokaze), da naj se izvršilni predlog preoblikuje v tožbo.

V pojem „zanikanja obligacijskega razmerja“ sodijo vse (praviloma negativne) trditve, s katerimi se dolžnik izogne dolžnosti, da bi o razmerju med njim in upnikom, ki je predmet izvršilnega postopka, karkoli povedal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo 121,52 EUR, v osmih dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o predhodni odredbi in toženi stranki še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka zavarovanja v znesku 125,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru tožene stranke in razveljavi sklep o zavarovanju s predhodno odredbo in vsa izvedena dejanja zavarovanja, predlog za izdajo predhodne odredbe pa zavrne. Priglaša tudi pritožbene stroške. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba izpodbija predvsem zaključek prvostopnega sodišča, da je bil v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj domnevane nevarnosti iz prve alineje prve točke 258. člena ZIZ, ki je podan, če dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. Tožena stranka v pritožbi obširno polemizira z lastnimi trditvami iz ugovora, ki da jih ni mogoče razumeti v smislu zanikanja obligacijskega razmerja, ker da je zanikala le obstoj obveznosti do upnika, ker računov, na katere se sklicuje predlog za izvršbo, ni prejela in ji ni jasno, na kaj se nanašajo.

5. Namen zakonodajalca, ki je z uveljavitvijo razširjene domneve nevarnosti v noveli ZIZ-I (Ur. list RS, št. 26/2011) upnikom bistveno olajšal pogoje za izdajo predhodne odredbe v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine oziroma v pravdnih postopkih po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, je bil v preprečitvi in sankcioniranju vsebinsko popolnoma praznih ugovorov, s katerimi so dolžniki izigravali zakonsko zahtevo po obrazloženosti ugovora zoper izdani sklep o izvršbi (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bil ugovor tožene stranke zoper izdani sklep o izvršbi natanko takšen, zaradi katerih se je zakonodajalec odločil za razširjeno domnevo nevarnosti v smislu prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Po mnenju pritožbenega sodišča sodijo v pojem „zanikanja obligacijskega razmerja“ vse (praviloma negativne) trditve, s katerimi se dolžnik izogne dolžnosti, da bi o razmerju med njim in upnikom, ki je predmet izvršilnega postopka, karkoli povedal. 6. Vsekakor se dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine ne more (uspešno) ubraniti z izjavami v smislu, da računov ni prejel, da ne ve, na kaj se nanašajo ipd.. Kot namreč tožena stranka v pritožbi sama ugotavlja, upniku k predlogu za izvršbo ni treba prilagati verodostojnih listin, pač pa zadostuje, da jih zgolj navede in označi. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine je torej konceptuiran na domnevi, da je dolžnik listino, na katero se upnik sklicuje v predlogu, že prejel in zanjo ve. Navedena domneva ima trdno podlago v zakoniti in običajni poslovni praksi gospodarskopravnih subjektov. Terjatve in obveznosti v prometu blaga in storitev izvirajo iz poslovnih dogodkov, ki jih je treba zapisati v predpisani obliki in zanje izdajati ustrezne knjigovodske listine. Najpogostejša knjigovodska listina, ki se nanaša na posamično opravljen promet blaga proizvodov ali storitev, je račun (faktura). Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojem fakture opredeljuje kot pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev. Takšno pisno sporočilo je v prometu blaga in storitev obvezno; upnik mora izdati račun in ga poslati dolžniku, ki ga mora vnesti v svoje knjigovodske knjige. Zato je predložitev listin v izvršilnih postopkih na podlagi verodostojne listine v resnici nepotrebna in odveč; edini udeleženec, ki „ne ve, na kaj se nanašajo“, je izvršilno sodišče, ki pa se z vsebino razmerja ne ukvarja in mu zanj tudi ni treba vedeti. Izvršilno sodišče le izvršuje sklepe o izvršbi. Če želi dolžnik izvršbo preprečiti, mora poseči v ta postopek z obrazloženim ugovorom. Ugovor je prvo pravno sredstvo, v katerem se obravnava vsebina pravnega razmerja med strankama postopka, zato mora imeti „zgodbo“, t.j. vsa dejstva in dokaze, s katerimi se dolžnik upira plačilu terjatve, navedene v verodostojni listini. Za razliko od rednega pravdnega postopka, kjer se „zgodba“ začne s tožbo, je v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine položaj obrnjen; „zgodba“ se začne z dolžnikovim ugovorom zoper izdani sklep o izvršbi. Zakonodojalec se ni brez razloga odločil za takšen pristop, ki je evidentno smotrnejši in ekonomičnejši. Četudi upnik (tožeča stranka) sproži postopek, njegovo vsebino (kaj se bo v tem postopku obravnavalo) praviloma določi dolžnik (tožena stranka) s svojimi ugovori.

7. O tem, kakšen postopek bo sprožil za uveljavitev svoje terjatve (za katero ima verodostojno listino), odloča upnik. Dolžnik se mora temu prilagoditi, in nima pravice smiselno zahtevati (z ugovornimi trditvami, da ne ve, za kaj gre in da naj upnik vse lepo pojasni in predloži dokaze), da naj se izvršilni predlog preoblikuje v tožbo. Verodostojna listina je v predlogu za izvršbo označena, zato dolžniku ob prejemu sklepa o izvršbi ni treba ugibati, na kaj se nanaša. Če je resnično ni prejel, ima osem dni časa, da jo sam pridobi od upnika, vključno z vsemi potrebnimi informacijami in sestavi obrazložen ugovor v smislu drugega odstavka 53. člena ZIZ. Spor med strankama mora biti v trenutku, ko se po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi prevesi v pravdo, že fokusiran, omejen na bistvo stvari.

8. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka predlogu za izdajo predhodne odredbe ni predložila verodostojnih listin, s katerimi bi izkazala verjetnost obstoja obligacijskega razmerja. V obravnavanem primeru postopek za izdajo predhodne odredbe ni bil samostojen, pač pa je že del pravdnega postopka, ki je tekel po razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi, zato je tožeča stranka zahtevi iz prve alineje prve točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v polni meri zadostila s sklicevanjem na listine, ki jih je že predložila v tem postopku.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna nositi tožena stranka svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo po specificiranem stroškovniku v višini sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 3468, 20 % DDV in pavšalni znesek poštnin po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR.