Jedro

Če kršitve niso bile uveljavljane v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, zahteva po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev glede teh očitkov ni izpolnjena, zato Vrhovno sodišče njihove utemeljenosti ne more presojati (peti odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je zoper obdolženega A. Č. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obsojenčev zagovornik T. K. vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zlasti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi oziroma podrejeno nadomesti s hišnim priporom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da zahteva ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je preiskovalna sodnica ocenila obstoj utemeljenega suma, iz pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora pa je razvidno, da je šlo za dobro organizirano in dalj časa trajajočo dejavnost, ki nedvoumno kaže tudi na obdolženčeve osebne lastnosti, da bo na prostosti nadaljeval s tovrstno dejavnostjo. Prav tako je že preiskovalna sodnica utemeljila, zakaj je pripor neizogibno potreben in zakaj predstavlja nevarnost za zdravje ljudi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročilo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Bistveni očitek obdolženčeve zagovornice v zahtevi za varstvo zakonitosti, da preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora ni utemeljila obstoja utemeljenega suma, je zavrnil že senat, ki je zavzel stališče, da je utemeljen sum izkazan že v pravnomočnem sklep o uvedbi preiskave z dne 10. 10. 2013. S takšnimi razlogi se zagovornica ne strinja, saj meni, da bi morala preiskovalna sodnica obstoj utemeljenega suma vseeno preizkusiti in ga ustrezno utemeljiti.

6. Če se pripor odredi po pravnomočnosti sklepa o preiskavi, se po ustaljeni sodni praksi sodišče lahko v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora glede utemeljenosti suma sklicuje na sklep o preiskavi, če se dejansko stanje v vmesnem času ni spremenilo.(1) Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, da bi se dejansko stanje v zvezi z obstojem utemeljenega suma spremenilo, glede na istočasnost izdaje sklepa o uvedbi preiskave in sklepa o odreditvi pripora pa tega niti ni pričakovati, zato je potrebno zagovorničine navedbe v zvezi z neobstojem utemeljenega suma zavrniti.

7. Na navedbe, da iz sklepa o odreditvi pripora ne izhaja, za katero kaznivo dejanje je bil obdolženec že pravnomočno obsojen ter da bi ta obsodba že morala biti izbrisana iz kazenske evidence, Vrhovno sodišče odgovarja, da je pravnomočni sklep o odreditvi pripora potrebno brati kot celoto, iz njega pa izhaja vrsta drugih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost. Očita se mu dalj časa trajajoče gojenje velike količine prepovedane droge v zato posebej prirejenih prostorih (serijska dejavnost), sostorilci pa so izkazali veliko stopnjo organiziranosti in angažmaja pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar vse kaže na obdolženčevo odločnost, da bo s takšno kriminalno dejavnostjo nadaljeval tudi v prihodnje.

8. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti pa zagovornica izpodbija obstoj subjektivnih in objektivnih okoliščin, ki kažejo na obdolženčevo ponovitveno nevarnost, da sodišče ni obrazložilo neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi, kot tudi, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti že s hišnim priporom. Te kršitve v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora niso bile uveljavljane, zato zahteva po vsebinskem izčrpanju pravnih sredstev glede teh očitkov ni izpolnjena. Vrhovno sodišče zato utemeljenosti navedb zagovornice v tem delu ni moglo presojati (peti odstavek 420. člena ZKP).

9. Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Glej sodbo VS RS XI Ips 27115/2010-258 z dne 6. 5. 2010.