Jedro

ZBPP določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca upošteva premoženje prosilca ter njegovih družinskih članov. Zakon tako ne loči premoženja na morebitno posebno (to je premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno v času tajanja zveze) in skupno (to je vse premoženje pridobljeno z delom ali odplačno v času trajanja zakonske zveze), pač pa govori o premoženju kot takem, zato je treba pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevati vse premoženje zakonca prosilca.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. II K 20015/2020, zavrne.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem na prvi stopnji v kazenski zadevi, ki se zoper njega kot obtoženega vodi, ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in tri kazniva dejanja zanemarjenja mladoletne osebe po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Toženka je najprej ugotavljala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni oz. dohodkovno premoženjski kriterij za dodelitev BPP. Ugotovila je, da tožnik izpolnjuje dohodkovni kriterij za dodelitev BPP, ne pa tudi premoženjskega. Tako je ugotovila, da tožnik premoženja, tako nepremičnega kot premičnega, sicer nima, ima pa ga njegova žena. Toženka je na podlagi vpogleda v informacijski sistem eZK ugotovila, da je tožnikova žena lastnica dveh nepremičnin, in sicer dveh parcel, od tega se na eni nahaja 8 delov stavb, katerih skupna vrednost po evidenci Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) znaša 275.250,00 EUR. Toženka je tožnika s svojimi ugotovitvami seznanila s pozivom z dne 1. 2. 2024, s katerim mu je bila dana tudi možnost izjasnitve glede ugotovljenega obsega, namenske rabe ter vrednosti upoštevanega nepremičnega premoženja (pozidana zemljišča in stavbe). Tožnik je na poziv odgovoril, da gre za posebno premoženje njegove žene, ki se ne sme upoštevati pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP, in da je vrednost nepremičnin nižja, kot izhaja iz GURS-a, česar pa tožnik ni konkretizirano pojasnil.

3.Glede na navedeno, je toženka odločila v skladu s podatki iz javnih evidenc. Tako je ugotovila, da tožnikova družina razpolaga s premoženjem v približni skupni vrednosti 200.000,00 EUR, zato tožnik presega premoženjski cenzus, ki je določen v višini 22.336,32 EUR. Toženka nadalje pojasni, da se na eni nepremičnini - parceli nahaja 8 delov stavbe, ki v naravi predstavljajo 6 stanovanj, 1 poslovni prostor ter 1 skupni komunikacijski prostor. Že sama vrednost poslovnega dela stavbe, ki se v vsakem primeru upošteva v celoti, presega zgoraj navedeni premoženjski cenzus (vrednost poslovnega dela je po GURS-u ocenjena na 32.700,00 EUR). Toženka je zavrnila tožnikov dokazni predlog ogleda nepremičnine kot neustrezen. Glede dokaznega predloga, da se angažira izvedenec gradbene stroke, pa je toženka poudarila, da je dokazno breme na strani tožnika. V kolikor tožnik meni, da je vrednost nepremičnin nižja, kot je ocenjena v podatkih GURS-a, mora za svoje trditve ponuditi dokaze. Ker tožnik tega ni storil, ni dvoma, da on oz. njegova družina razpolagajo s premoženjem, ki dosega ali presega 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, zato tožnik ni upravičen do dodelitve BPP. Toženka sklepno še poudari, da obremenjenost nepremičnin s hipoteko na ugotovitve v zadevi nima vpliva. V zvezi s tem citira odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ugotovljeno nepremično premoženje (to je dve nepremičnini) prestavlja osebno premoženje njegove žene, ki pa je tudi močno obremenjeno s hipotekami in s katerim ni možno prosto razpolagati. Hipoteke s svojimi prihodki plačuje žena izključno sama. Ne drži, da ni podal konkretnega odgovora na poziv toženke, saj je predlagal dokazne predloge, ki pa jih je toženka neutemeljeno zavrnila. Ne strinja se, da bi moral sam predložiti dokaze glede vrednosti nepremičnin, saj je vendar na toženki, da ugotovi dejansko in realno vrednost premoženja. Kar se tiče navajanja, da bi moral tožnik oz. njegova žena ugovarjati vrednosti nepremičnin po GURS-u, tožnik pripominja, da gre za povsem drug postopek ter da je bil način vrednotenja tako ali tako že večkrat spremenjen, pri čemer se vrednost po GURS-u uporablja zgolj v primeru soglasja, sicer pa se objektivno vrednost vselej ugotavlja z angažiranjem izvedenca. Tožnik poudarja, da bi morala toženka pri ugotavljanju vrednosti nepremičnin upoštevati tudi pasivo, to je obremenjenost nepremičnine. Obremenjenost nepremičnine s hipoteko namreč bistveno vpliva tako na možnost razpolaganja z njo, kot tudi na njeno realno vrednost. Tožnik toženki še očita, da ni izvedla vseh predlaganih dokazov in tako ni zaslišala tožnika. Tožnik sklepno predlaga, naj sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka upravnega spora.

5.Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, prav tako se sodišče strinja z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedla toženka v izpodbijani odločbi ter se nanje v izogib ponavljanju sklicuje tudi v tej sodbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

8.Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni v Zakonu o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke (drugi odstavek 13. člena ZBPP).

9.Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja, upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (ZUPJS). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP).

10.V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnikova žena lastnica dveh nepremičnin, in sicer parcel ... in ..., obe k.o. 1535 - Črnomelj. Sporna pa je vrednost teh nepremičnin ter njena upoštevnost pri ugotavljanju premoženjskega položaja tožnika pri upravičenosti do BPP.

11.V zvezi s tožnikovim ugovorom, da nepremičnini predstavljata osebno premoženje žene, sodišče pojasnjuje, kot je tudi že toženka pravilno navedla v obrazložitvi izpodbijanje odločbe, da ZBPP določa, da se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca upošteva premoženje prosilca ter njegovih družinskih članov. Zakon tako ne loči premoženja na morebitno posebno (to je premoženje, ki ga je zakonec pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze ali neodplačno v času tajanja zveze) in skupno (to je vse premoženje pridobljeno z delom ali odplačno v času trajanja zakonske zveze), pač pa govori o premoženju kot takem, zato je treba pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevati vse premoženje zakonca prosilca. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da toženka pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja ne bi smela upoštevati spornih nepremičnin, saj je vprašanje, ali gre za posebno ali skupno premoženje zakoncev, pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca za BPP, pravno nerelevantno.

12.Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni očitek, da je toženka neutemeljeno zavrnila tožnikove dokazne predloge v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Toženka je predlog za ogled zavrnila kot neustrezen, s čimer se sodišče strinja. Zgolj z ogledom nepremičnine njene vrednosti ni mogoče ugotoviti, pri čemer tožnik tudi ne navaja nobene od okoliščin, zaradi katerih bi bila vrednost nepremičnine po GURS-u na prvi pogled neustrezna (npr. da je nepremičnina uničena). Če pa se tožnik ne strinja z ocenjeno vrednostjo nepremičnin, je dokazno breme glede vrednosti na njem. Napačno je navajanje tožnika, da bi morala toženka ugotoviti dejansko in realno vrednost spornih nepremičnin na drug način, kot jo je z vpogledom v evidenco GURS. Toženka je tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami, to je z vrednostjo spornih nepremičnin, ki jo je pridobila iz uradne evidence (evidenca GURS). Nato pa se dokazno breme "prevali" na tožnika in je na njem, da dokaže drugače. To bi lahko npr. storil, kot je sam predlagal v postopku, z izvedencem gradbene stroke in predložitvijo cenitvenega poročila o vednosti nepremičnine, česar pa ni storil. Ker je dokazno breme na tožniku, je neutemeljeno pričakovanje, da bi bila toženka tista, ki bi postavila izvedenca. Zgolj predlaganje izvedenca v postopku, preko katerega se bo šele ugotovila vrednost nepremičnine, pa predstavlja informativni dokaz, ki ni dovoljen (gre za dokaz poizvedovalne narave, z izvedbo katerega bi se šele ugotovilo dejstvo, ki bi ga tožnik nato zatrjeval).¹

13.Sodišče se strinja s tožnikom, da gre pri ugovarjanju vrednosti nepremičnine pred GURS-om za povsem ločen postopek, a je v obravnavani zadevi povsem irelevantno, ali je postopek sprožil ali ne. Namreč tudi če postopka ni sprožil, to še ne pomeni, da se mora v postopku o dodelitvi BPP obvezno upoštevati vrednost po GURS-u. Bistveno je, da je imel v postopku izdaje izpodbijane odločbe možnost, da dokaže, da vrednost po GURS‑u ni prava. Sodišče ugotavlja, da je tožnik to možnost imel, nižje vrednosti pa ni dokazal. Tožnik tudi nima prav, ko trdi, da se vrednost po GURS-u uporabljala le v primeru soglasja. Toženka je podatke o vrednosti nepremičnin pridobila iz uradne evidence, tožnik pa ni uspel izkazati, da ugotovljena vrednost ni prava, zato je toženka pravilno upoštevala vrednost, kot jo je ugotovila iz uradnih evidenc.

14.V zvezi s tožbenimi navedbami, da sta sporni nepremičnini obremenjeni s hipoteko in bi morala toženka pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevati tudi obremenjenost nepremičnine, sodišče pojasnjuje, da zakon ne predvideva, da bi se pri ugotavljanju vrednosti premoženja lahko upoštevala morebitna stvarna bremena na nepremičnini, zato sodišče ta tožbeni ugovor zavrača kot neutemeljen. Hipoteka je v 138. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), prav tako pa so zastavljena nepremičnina ali njeni deli lahko predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vpisane hipoteke na nepremičnini torej po presoji sodišča vpis hipoteke še ne pomeni, da tožnik oz. njegova žena s svojim premoženjem ne more razpolagati. Sodišče poudarja, da razpolaganje s premoženjem ne pomeni le njegove prodaje, temveč je treba razpolaganje razumeti in razlagati tudi na način, kot je bil pojasnjen zgoraj.² Vsled navedenega je sodišče tudi ta tožbeni ugovor zavrnilo kot neutemeljen.

15.Tožnik je v tožbi predlagal lastno zaslišanje, zato ga je sodišče, glede na določila 51. in 52. člena ZUS-1, s pozivom z dne 16. 9. 2024 pozvalo, naj pojasni, ali je dokaz z zaslišanjem predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe in če le‑tega ni predlagal, naj pojasni, ali za to obstaja kakšen razlog. Tožnik je v odgovoru z dne 25. 9. 2024 navedel, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe dokaznega predloga za lastno zaslišanje izrecno ni predlagal, da pa bi ga morala toženka, glede na okoliščine konkretne zadeve, zaslišati in ne le pisno seznaniti z ugotovitvami. Glede slednjega se sodišče ne strinja, saj je toženka s pisno seznanitvijo tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami v postopku, s čimer mu je omogočila izjaviti se o odločilnih dejstvih in dokazih skladno z načelom zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP). Dokaznega predloga lastnega zaslišanja pa tožnik ni podal, zato ga toženka ni bila dolžna izvesti, v tem sodnem postopku pa je dokazni predlog prepozen. Dokazni predlog s postavitvijo izvedenca gradbene stroke pa sodišče zavrača kot prepovedan informativni dokaz, torej iz enakega razloga, zaradi katerega je sodišče kot pravilno ocenilo zavrnitev takšnega dokaznega predloga s strani toženke. Glede na to, da tožnik s predlogom lastnega zaslišanja predlaga zgolj dokaz, ki ga sodišče skladno z določbo 52. člena ZUS-1 ne more upoštevati, ter dokaz informativne narave, ki pa ni dovoljen, je sodišče v zadevi na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

16.Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

17.Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 Glej Dolenc M., Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna Praksa, št. 31-32, 2010, stran 8. 2 Tako tudi sodba VS RS X Ips 236/2013 z dne 10. 12. 2014

Zveza:

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1, 14/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.