Jedro

Tožena stranka zgolj zaradi nepredložitve ustreznega računa za popravilo svetlobnih teles in ogledal ne more zavrniti izplačila zavarovalnine, ne le zato, ker je delno plačala škodo (brez računa), ampak tudi zato, ker je sama izdelala izračun stroškov popravila, pravdni stranki pa sta se na glavni obravnavi o njihovi višini tudi sporazumeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti v roku 15 dni tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 159,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.288,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2013 do plačila ter mu povrniti pravdne stroške 1.388,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga spremembo ter podrejeno razveljavitev sodbe. Navaja, da tožnik ni imel sklenjenega polnega kasko zavarovanja, zato je tožena stranka ocenila in izplačala le škodo na svetlobnih telesih. Ker tožnik ni predložil računa, temveč le izvleček iz seznama rezervnih delov M. d.o.o., ni upravičen do zavarovalnice. Ocena sodišča, da lahko zapisnik o poškodbi vozila in kalkulacija stroškov popravila nadomestita račun, je materialnopravno zgrešen in neposreden vzrok za nezakonitost sodne odločbe. Tožena stranka je zavarovalnino obračunala na podlagi ocene, da svetlobna telesa in ogledala predstavljajo 1/4 vrednosti celotnega vozila, to je 1/4 od 3.730,00 EUR. Tožena stranka je upravičena na podlagi 20. člena Splošnih pogojev škodo obračunati po sistemu totalne škode. Predmet zavarovanja so svetlobna telesa in ogledala, ne pa celoten avtomobil, zato tožena stranka vztraja pri oceni njihove vrednosti, pri čemer je dokazno breme o višini škode na tožeči stranki. Sodišče je v postopku glede višine škode izvedlo zgolj nekatere dokaze in se ni opredelilo do navedb pravdnih strank o vrednosti zavarovane stvari, vrednosti morebitnih rešenih delov ter posledično višine škode.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev obsodilnega dela sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo zavarovalnine na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe za avtomobilsko zavarovanje, v okviru katere sta se dogovorili tudi za zavarovanje avtomobilskega kaska, ki krije le kombinacije E (D1B, D2B, D3), kar pomeni dodatna kritja zaradi razbitja stekel, zunanjih svetlobnih teles in ogledal ter za poškodbe vozila zaradi dotika živali. V Splošnih pogojih za kasko zavarovanje vozil 0-1AK-01/07 (v nadaljevanju Splošni pogoji) je tožena stranka v okviru 3. člena, ki ureja dodatna zavarovalna kritja, v šestem odstavku določila, kakšno škodo krije zavarovalnica v primeru razširjenega kritja pri razbitju zunanjih svetlobnih teles in ogledal ter na kakšen način se stroški povrnejo. Stroški se po tej določbi povrnejo na podlagi računa popravila.

6. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnik na podlagi zgoraj navedene zavarovalne pogodbe upravičen do zavarovalnine za materialno škodo na vozilu, ki mu je nastala v prometni nezgodi. Za t. i. delno kasko zavarovanje mu gre samo škoda zaradi razbitja stekel, poškodovanja svetlobnih teles in ogledal na vozilu. Tožena stranka je tožniku za to škodo 932,50 EUR že izplačala. Sporna pa je višja zavarovalnina oziroma način njenega izračuna. Tožena stranka v pritožbi sicer zavrača plačilo zavarovalnine, ker ji tožnik ni predložil ustreznega računa za popravilo svetlobnih teles in ogledal, pač pa le neke vrste predračun, kar ni v skladu s Splošnimi pogoji. Kot pravilno izhaja iz obrazložitve sodbe, pa tožena stranka zgolj zato ne more zavrniti izplačilo zavarovalnine, ne le zato, ker je delno plačala škodo (brez računa), ampak tudi zato, ker je sama izdelala izračun stroškov popravila, pravdni stranki pa sta se na glavni obravnavi tudi sporazumeli, da ta znaša (po izračunu tožene stranke) 2.220,86 EUR. Toliko je prvostopenjsko sodišče kot izhodišče za prisojo zavarovalnine pravilno upoštevalo in tožniku prisodilo še razliko med že plačanim zneskom za pokritje materialne škode na osebnem vozilu. Za drugačen način izračuna zavarovalnine, četudi gre potrditvah tožene stranke za t. i. totalno škodo, pa v določbi 20. člena Splošnih pogojev ni najti podlage. Dokazno breme o višini škode je res na tožniku, ki pa je višino škode dokazal oziroma je ta med pravdnima strankama nesporna.

7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in v celoti ugotovilo vsa za odločitev pomembna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. O stroških postopka je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožnik mora sam kriti svoje stroške neuspele pritožbe, mora pa povrniti toženi stranki potrebne stroške postopka za sestavo odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.