Jedro

Če se stranki glede zamudnih obresti nič ne dogovorita, veljajo predpisi o zakonitih zamudnih obrestih, vendar le, če ne gre za denarno terjatev pri kateri se uporablja dogovorjena valutna klavzula. Če je glavnica določena z uporabo valutne klavzule se obresti priznajo po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge v tuji valuti, dogovorjeni v valutni klavzuli.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se v odločitvi o obrestni meri zamudnih obresti v 1. odstavku izreka izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi 1. in 2. odstavek izreka glasita: "Toženec A. N. je dolžan plačati tožnikom R. B., N. B. in S. B. 8.200 DEM z zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1.10.1989 dalje do plačila, po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne devizne vloge na vpogled v DEM, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Drugačen obrestni zahtevek tožnikov se zavrne." Sedanji drugi odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje postane tretji odstavek.

2. V preostalem se pritožba zavrne kot neutmeljena in se v izpodbijanem vendar nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (popravljeno s popravnim sklepom) naložilo tožencu, da tožnikom plača 8.200 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 1.10.1989 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila.

Naložilo pa mu je tudi povrnitev pravdnih stroškov tožnikov v znesku 87.200,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločilo preko tožbenega zahtevka. Tožniki so namreč skrčili tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Zaključki sodišča so tudi protispisni, saj je zaključilo, da je toženčev oče zaslišan kot priča v celoti priznal obstoj dolga toženca, to pa ne izhaja iz zapisnika o zaslišanju te priče. Nepopolno in napačno je ugotovilo tudi dejansko stanje, saj ni raziskalo na kaj naj bi se dolg nanašal, če le-ta obstoji, in tudi ni zaslišalo s strani toženca predlaganih prič K. P. in I. R., ki bi vedele povedati tudi o drugih pogodbenih dejanjih v letu 1989, zlasti pa o tem, kaj so se pogodbene stranke v resnici dogovarjale in kakšen je bil smisel sodelovanja pokojnega prednika tožnikov po že realizirani prodaji. Ob sklepanju pogodbe v letu 1989 se je vedelo za problem pridobitve obrtnega dovoljenja, zato je bila 1.10.1989 v potrdilu zapisana dogovorjena nagrada. Obveznost, za katero je bila dogovorjena nagrada, pravni prednik tožnikov ni izpolnil, saj ni pridobil obrtnega dovoljenja za toženca. Toženec je imel veliko stroškov, da je pridobil obrtno dovoljenje, poleg tega pa je tri leta moral poslovati brez veljavnih dovoljenj. Nastala mu je škoda v znesku vsaj 8.200 DEM, ki jo ob eventualnem priznanju tožbenega zahtevka tožnikov uveljavlja v pobot. V dopolnitvi pritožbe, vloženi po izteku pritožbenega roka, toženec navaja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o zamudnih obrestih, ki jih je prisodilo poleg glavnice.

Pritožba je delno utemeljena.

Navedbe toženca v pritožbi o prekoračenju tožbenega zahtevka niso utemeljene. Sodišče prve stopnje v sodbi sprva res ni upoštevalo, da so tožniki skrčili svoj tožbeni zahtevek, vendar pa je kasneje to svojo napako odpravilo s popravnim sklepom, izdanim 10.4.1993, ki ga je tedanji zastopnik toženca odvetnik T. H. prejel 16.4.1993. Po mnenju sodišča druge stopnje tudi ni podana neskladnost med razlogi sodbe o izpovedi priče A. N. in vsebino zapisnika o izpovedi te priče na glavni obravnavi dne 20.1.1993. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena v zvezi z 2. in 3. odstavkom 365. člena ZPP ter iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato niso podane.

Po oceni sodišča druge stopnje je bilo tudi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je natančno in s potrebno skrbnostjo raziskalo ter nato pravilno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odločitev v tej zadevi, zato bi bilo zaslišanje dodatnih predlaganih prič s strani toženca docela nepotrebno. Oče toženca, to je priča A. N. je dejansko priznal obstoj dolga toženca do tožnikov. Povedal je, da so bili dolžni (toženec in kot priča šteje tudi člani njegove družine) 8.200 DEM, vendar se je on kot glava družine odločil, da tožnikom ne bo plačal tega zneska temveč morda le 2.200 do 3.000 DEM, ker so denar zapravili za razne dajatve ob pridobitvi obrtnega dovoljenja za toženca. Obrtno dovoljenje za toženca se je zavezal priskrbeti pokojni J. B., ker pa tega ni izpolnil, so jim nastali razni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da ni verjeti, da bi obstajal dogovor o plačilu nagrade za pridobitev obrtnega dovoljenja, saj je vsakomur lahko jasno, in to je moralo biti tudi pogodbenim strankam, da obrtno dovoljenje izdaja občina in da ga ne more priskrbeti nek obrtnik oziroma lastnik lokala. Izjava toženca z dne 1.10.1989 (listina A 10) je jasna in govori o njegovem dolgu za kupljeni slaščičarski inventar. Ta izjava se v celoti sklada z izpovedjo tožnice R. B. in trditvami tožnikov. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato pravilna.

Toženčev v pritožbi navajani ugovor pobota v znesku 8.200 DEM v primeru eventualnega priznanja tožbenega zahtevka tožnikov, ni dopusten. V skladu z določilom 3. odstavka 352. člena ZPP se ugovor pobota, ki ni bil uveljavljen pred sodiščem prve stopnje, ne more uveljavljati v pritožbi.

Sodišče druge stopnje pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da je podan pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava glede odločitve o zamudnih obrestih od glavnice. Po določilu 1. odstavka Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) so zamudne obresti civilna sankcija zaradi dolžnikove zamude pri izpolnitvi denarne obveznosti. Če se stranki glede zamudnih obresti nič ne dogovorita, veljajo predpisi o zakonitih zamudnih obrestih.

Vendar pa to velja le za terjatve v tolarjih, ne pa za terjatve, pri katerih se uporablja valutna klavzula. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožniku plačilo 8.200 DEM skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v tolarski protivrednosti. Taka odločitev pomeni dvojno valorizacijo (preko valutne klavzule in preko indeksa rasti cen v obrestni meri zakonitih zamudnih obresti), kar ni v skladu z zakonom. Višino zakonitih zamudnih obresti sta novela 1. odstavka 277. člena ZOR (Ur. list SFRJ št. 57/89) in Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (najprej Ur. list SFRJ št. 57/89 nato pa Ur.

list RS št. 14/92) določila zato, da bi presegla vsakodnevno razvrednotenje denarja, kadar je glavnica določena v tolarjih. Te obresti namreč vsebujejo revalorizacijski del z uporabo indeksa rasti cen in realno obrestno mero. V danem primeru pa je glavnica določena z uporabo valutne klavzule, zato je potrebno določiti obresti po obrestni meri, po kateri se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve. Na napačno odločitev o obrestni meri zamudnih obresti je opozoril tudi toženec v dopolnitv svoje pritožbe, ki je bila sicer vložena prepozno in je zaradi tega sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati, vendar pa gre pri odločitvi o zamudnih obrestih za napačno uporabo materialnega prava, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), zato je glede odločitve o zamudnih obrestih pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo (4. točka 373. člena ZPP). V ostalem je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijani vendar nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP).

Ob delni spremembi izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni spremenilo izreka o pravdnih stroških, ker tožniki po tej delni spremembi le s sorazmerno majhnim delom zahtevka (obresti) niso uspeli, pa zaradi tega dela niso nastali nobeni posebni stroški (3. odstavek 154. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških pa je odpadel, ker niso bili priglašeni.

Pri svojem odločanju je sodišče druge stopnje uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ št. 4/77 - 27/90) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ št. 29/78 - 57/89) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I).