Jedro

Ker ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 6.876,76 EUR. Ugotovilo je, da je tožnici s 30. 4. 2004 prenehalo delovno razmerje iz poslovnih razlogov in da ji je pripadala tudi odpravnina. Tožena stranka je pri izračunu višine odpravnine le delno upoštevala določbe panožne Kolektivne pogodbe za špedicijsko, skladiščno in pomorsko agencijsko dejavnost s tem, ko je upoštevala zneske neto in ne bruto plače. Tožnici pripada odpravnina od bruto plače po kolektivni pogodbi, ki še vedno velja in je ugodnejša kot 109. člen Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča tako glede upoštevanja kolektivnih pogodb kot bruto plač.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni mogoče primerjati institutov odpovedi presežnemu delavcu po Kolektivni pogodbi dejavnosti in odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Določbe Kolektivne pogodbe dejavnosti, ki se navezujejo na Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR90) ne zavezujejo delodajalcev pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v postopkih, izvedenih po določbah ZDR. Zato ni podlage za uporabo določbe 22. člena Kolektivne pogodbe. Delavci, katerim je po veljavnosti ZDR odpovedana pogodba o zaposlitvi, so upravičeni le do odpravnin, kot jih določa ZDR, razen če se delodajalec odloči, da bo delavcu izplačal višji znesek. Taka odločitev pa ne prejudicira uporabe določb Kolektivne pogodbe, na katero se odpoved na nobenem mestu ne sklicuje. Tožnici bi pripadala odpravnina kot jo določa 109. člen ZDR, vendar se je tožena stranka odločila, da bo plačala odpravnino v višini, kot jo določa Kolektivna pogodba, kar je ob upoštevanju povprečne neto plače več, kot bi ji šlo po ZDR.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožena stranka ne uveljavlja.

7. V tem sporu sta sporni le dve vprašanji: ali je tudi po uveljavitvi ZDR treba pri odmeri odpravnine presežnim delavcem upoštevati Kolektivne pogodbe dejavnosti in, ali se pri ugotavljanju višine odpravnine upošteva delavčeva bruto ali neto plača. 8. O obeh vprašanjih je sodna praksa sprejela enotna stališča že precej pred vložitvijo te revizije in tudi že v podobnih zadevah pri toženi stranki (na primer VIII Ips 72/2008 z dne 26. 2. 2008). Na relevantne odločitve Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje opozorilo tudi v izpodbijani sodbi. Zato je obravnavana revizija še toliko bolj nepotrebna. Še posebej tudi zato, ker z ničemer ne zatrjuje, da bi bila ta zadeva kakorkoli drugačna v dejanskem in pravnem smislu in bi zato zahtevala drugačno obravnavo.

9. Glede upoštevanja Kolektivne pogodbe je revizija tudi v nasprotju sama s sabo in z ravnanjem tožene stranke same. Tožena stranka se je odločila, da bo v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi presežnim delavcem uporabljala določbe Kolektivne pogodbe dejavnosti. Ne samo glede višine odpravnine, temveč tudi glede kriterijev za določanje presežnih delavcev, kjer se odpoved na kolektivno pogodbo izrecno sklicuje.

10. ZDR je v 109. členu na novo uredil višino odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan plačati delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Kot osnovo je določil povprečno mesečno plačo delavca v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, s tem da je za zaposlitev delavca pri delodajalcu nad 15 let določena odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto zaposlitve. Pri tem je v četrtem odstavku navedenega člena določeno, da odpravnina ne sme presegati 10-kratnika osnove, razen če v Kolektivni pogodbi dejavnosti ni določeno drugače. Že ta določba kaže, da ZDR ni določil najvišjih zneskov odpravnin, tako da je tudi glede odpravnin potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa zakon, torej tudi višje odpravnine.

11. ZDR90 glede na drugačni koncept delovnega razmerja ni urejal odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, temveč je plačilo odpravnine v tretjem odstavku 36.f člena urejal v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja v posledici trajnega prenehanja potreb po delu delavca zaradi nujnih operativnih razlogov (33. člen). Za nujne operativne razloge je štel tehnološke, organizacijske ali strukturne razloge ter ekonomske razloge in ukrepe družbenopolitične skupnosti (29. člen). Na podlagi takih zakonskih določil je za toženo stranko veljavna Kolektivna pogodba dejavnosti v šestem odstavku 24. člena izrecno določila, da odpravnine presežnim delavcem znašajo najmanj 60 % povprečne plače delavca v zadnjih preteklih treh mesecih za vsako leto dela pri delodajalcu. S takšno določbo je postala pravica do odpravnine tudi pravica iz kolektivne pogodbe.

12. Ker ZDR v prvi alineji prvega odstavka 88. člena poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje podobno, kot je ZDR90 v 29. členu opredelil operativne razloge, zaradi katerih je lahko delavcu v posledici prenehanja potreb po njegovem delu prenehalo delovno razmerje, in glede na določbe ZDR o možnosti določanja višjih pravic (tudi višje odpravnine) v KP, ni razloga, da se določbe 24. člena KP dejavnosti glede višine odpravnine ne bi uporabljale tudi po uveljavitvi ZDR.

13. Ne glede na vsebinsko podobnost s tretjim odstavkom 36.f člena ZDR90 je postala določba o višini odpravnin v 24. členu KP dejavnosti vsebine kolektivne pogodbe, ki je ZDR ni razveljavil. Ker pomeni ugodnejšo ureditev pravice do odpravnine, kar ni v nasprotju z zgoraj navedenimi določbami ZDR, sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta pri odločanju o tožničinem zahtevku za plačilo razlike odpravnine upoštevali določbe za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe.

14. Pravilna pa je tudi odločitev nižjih sodišč, da je tožena stranka določbe kolektivne pogodbe uporabila deloma napačno.

15. Vrhovno sodišče je ves čas enako razlagalo določbe predpisov in kolektivnih pogodb o plači tako, da izraz plača pomeni bruto plačo, kolikor ni izrecno predpisano drugače (nekatere odločitve je navedlo že sodišče prve stopnje). Določbe zakonov ali kolektivnih pogodb pri obravnavanju instituta plače v preteklosti niso bile povsem jasne, kljub temu pa je sodna praksa revizijskega sodišča (in pravna teorija) sprejela stališče, da pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno določeno drugače, vedno pomeni bruto zneske. Zato bi morala tožena stranka, kot osnovo za izračun odpravnine upoštevati plačo tožnice v bruto, ne pa v neto znesku. V določbi šestega odstavka 24. člena Kolektivne pogodbe ni izrecno določeno, da se upošteva neto plača, zato gre lahko le za bruto plačo, kar kolektivna pogodba v prvem odstavku 70. člena tudi izrecno določa. 16. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).