Jedro

Domneva o umiku predloga (za sodno ureditev meje), če predujem (s strani predlagatelja) ni založen pravočasno, velja glede izvedenca geodetske stroke. Skladno z načelom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena je bilo dokazno breme glede trditve, da vrednost spornega mejnega prostora, ugotovljena s pomočjo podatkov GURS, ne ustreza pravi tržni vrednosti, na drugem nasprotnem udeležencu, ne na predlagatelju.

Meja v upravnem postopku se ureja po kriteriju katastrske meje (primerjaj drugi odstavek 29. člena in drugi odstavek 30. člena ZEN), v sodnem postopku pa po kriterijih iz 77. člena SPZ (močnejša pravica - zadnja mirna posest - pravična ocena).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Drugi nasprotni udeleženec krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ocenilo vrednost spornega mejnega prostora v višini 1.326,10 EUR (I. tč. izreka) ter uredilo mejo med nepremičninama predlagatelja (parceli 1504 in 1505, obe k. o. ...) in nepremičninami nasprotnih udeležencev (parcele 1493, 1492, 1491 in del parcele 1490, vse k. o. ...1) na podlagi močnejše pravice tako, da meja poteka od urejene zemljiškokatastrske točke 4820 (točka A, naravni kamen, večmeja parcel 1494, 1493, 1504, 1503/2), proti severozahodu preko točke B (mejnik s kovinskim sidrom, tromeja parcel 1492, 1493, 1504), naprej preko točke C (mejnik s kovinskim sidrom), preko točke L (mejnik s kovinskim sidrom, tromeja parcel 1505, 1504, 1492), naprej do točke D (mejnik s kovinskim sidrom, tromeja parcel 1491, 1492, 1505), naprej do točke E (mejnik s kovinskim sidrom, tromeja parcel 1490, 1491, 1505), naprej do točke F (naravni kamen, dvomeja parcel 1490, 1505), nato naprej proti severu po parceli 1490 do delno urejene točke G, označene s količkom, kar je vse razvidno iz skice izvedenke z dne 3. 3. 2021 (z izjemo točke L, ki je določena kot presečišče pokazane meje predlagatelja in dvomeje parcel 1505, 1504) in elaborata, ki je sestavni del tega sklepa, pri čemer se opisana meja v naravi označi s trajnimi mejnimi znamenji, to je plastičnimi mejniki s kovinskim sidrom (II. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da bo sklep izdan naknadno (III. tč. izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP2 (v zvezi s 37. čl. ZNP3) pritožuje drugi nasprotni udeleženec. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje, s stroškovno obremenitvijo predlagatelja. Navaja, da je vrednost spornega mejnega prostora napačno ocenjena. V postopku se je skliceval na odločbo (VSL I Cp 2042/2013), iz katere ne izhaja, da bi moral nasprotni udeleženec, ki se ne strinja z ugotovljeno vrednostjo, založiti predujem za stroške izvedenca. Sodišče mora ugotoviti pravo vrednost spornega mejnega prostora, vrednost nepremičnin po GURS pa ni ne prava ne nesporna. Zgolj v primeru, če se udeleženci s tem strinjajo, jo lahko sodišče upošteva kot pravo vrednost (podobno kot je v zapuščinskem postopku). Breme dokazovanja prave vrednosti spornega mejnega prostora je bilo nedopustno prevaljeno na drugega nasprotnega udeleženca. Obravnavani postopek teče zato, ker se predlagatelj ni strinjal s katastrskim potekom meje. Njega bi moralo sodišče pozvati k plačilu predujma. Če predujma ne bi založil, bi moralo sodišče njegov predlog za sodno ureditev meje zavreči oziroma ustaviti postopek. Po izvedenki izdelana skica je pomanjkljiva, na njej namreč ni označena meja, kot je bila ugotovljena v katastrskem postopku, kot jo je ugotovil geodet A. A. in kot je bila s strani geodetov B. B. in C. C. ugotovljena leta 1825. Izpodbijani sklep ima posledično pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti. Napačna je ugotovitev, da meja ni bila nikoli dokončno urejena v katastrskem postopku. Posledično je napačna tudi ugotovitev, da ne velja domneva močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Meja, ki sta jo leta 1825 začrtala geodeta B. B. in C. C., je bila natančno določena. Geodet A. A. je v upravnem postopku ugotovil koordinate zemljiško katastrskih točk tako, kot so bile določene od leta 1825 dalje. Predlagatelj ni dokazal, da bi imeli on in njegovi pravni predniki sporni mejni prostor vsaj od leta 2006 dalje v dobroverni lastniški posesti. Sodišče je nekritično sledilo izpovedim predlagatelja ter prič D. D. (predlagateljeva sestra), E. E. (predlagateljev brat) in F. F. Tudi priznanje četrtega nasprotnega udeleženca, da meja med njegovo in predlagateljevo parcelo poteka med točkama A in B, ne dokazuje dejanskega poteka meje. Dokazna presoja o priposestvovanju je nesprejemljivo oprta zgolj na izpovedi, po sodišču urejene meje ne potrjuje noben listinski dokaz. Na drugi strani potek katastrske meje dokazujejo listine oziroma ugotovitve dveh izvedencev. Vsebina izpovedi drugega nasprotnega udeleženca je napačno povzeta. Drugi nasprotni udeleženec je (3/8) solastnik parcele 1491 postal 4. 9. 1995, njen izključni lastnik pa je od 13. 10. 2016 dalje. Že v času solastništva je z gozdom upravljal v omejenem obsegu, pa vendar je parcele nadziral in preprečeval sečnjo s strani mejašev. Parcelo je užival v obsegu katastrskih mej vse dokler parcele ni podedoval predlagatelj. Pogoji za priposestvovanje ne morejo biti izpolnjeni, če gre za poskus samovoljnega povečevanja posesti s strani predlagateljevih pravnih prednikov. Ker sodišče ni upoštevalo pripomb drugega nasprotnega udeleženca na prepis zvočnega posnetka, je zagrešilo kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče se ni opredelilo do navedbe, da so se začele meje razlikovati od poteka zarisanih katastrskih mej v letih 1970 – 1975, ko so posestniki, ki so bili bližje oblastnikom, nezakonito pridobili večje površine gozdnih parcel (o nasilnem začrtanju novih mej je izpovedal tudi prvi nasprotni udeleženec). Prav tako se ni opredelilo do navedbe, da so velika drevesa na mejnem prostoru ostala zato, ker je predlagatelj vedel, da niso njegova in se je sečnji izogibal. 3. Predlagatelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani mejni spor izvira iz geodetskega postopka urejanja meje. Predlagatelj se z mejo parcele 1491, s sosednjimi parcelami 1490, 1505 in 1492, ki jo je geodet na ustni obravnavi pokazal kot katastrsko, ni strinjal, zato je bil pozvan k sprožitvi sodnega postopka ureditve meje. Sodišče prve stopnje je mejo uredilo na podlagi primarnega kriterija za ureditev meje - močnejše pravice (1. odst. 77. čl. SPZ4). Predhodno je ugotovilo, (1) da vrednost spornega mejnega prostora ne presega dvakratne vrednosti za določitev spora majhne vrednosti (zato za uporabo omenjenega kriterija ni potrebno soglasje udeležencev postopka; 3. odst. 77. čl. SPZ), in (2) da meja, ki se ureja v tem postopku, ni bila dokončno urejena (zato odpade domneva močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku; 2. odst. 77. čl. SPZ). Pridobitev lastninske pravice na spornem mejnem prostoru v korist predlagatelja je utemeljilo na podlagi pravil o priposestvovanju (2. in 3. odst. 43. čl. SPZ). Pritožnik, ki je lastnik parcele 1491, ima pravni interes za pritožbeni preizkus sklepa v delu, ki se nanaša na ureditev meje med parcelo predlagatelja (1505) in parcelami nasprotnih udeležencev (1490, 1491, 1492), ki poteka med zemljiško katastrskima točkama D in E, kot jo prikazuje skica izvedenke geodetske stroke z dne 3. 3. 2021. 6. Kot sporni mejni prostor je sodišče prve stopnje opredelilo prostor, na skici izvedenke geodetske stroke zamejen s točkami G-H-I-D-E-F.5 Njegovo vrednost (1.326,10 EUR) je ugotovilo ob upoštevanju površine (775,5 m2) in javno dostopnih podatkov GURS o posplošeni tržni vrednosti parcel 1490, 1491, 1504 in 1505 (povprečno 1,71 EUR/m2). Nasprotovanje drugega nasprotnega udeleženca glede uporabljene metodologije je zavrnilo z argumentacijo, da vrednost gozdnega zemljišča ne temelji na številu smrek6 (lastnik ne sme ravnati samovoljno, poseka lahko le drevesa, ki jih je odkazal revirni gozdar) in da je donosnost le eden od faktorjev, ki vpliva na tržno vrednost gozdnega zemljišča. Pritožnik teh razlogov konkretizirano ne napada. Nasprotuje pa ravnanju sodišča prve stopnje, ker je k plačilu predujma za izvedenca gozdarske stroke pozvalo njega, namesto predlagatelja, ki je bil iniciator sodnega postopka. Svoje stališče nepravilno izpeljuje iz 134. čl. v zvezi s 1. odst. 36. čl. ZNP.7 Sodišče mora na obvezen narok na terenu povabiti tudi (pred narokom imenovanega) izvedenca geodetske stroke. Domneva o umiku predloga (za sodno ureditev meje), če predujem (s strani predlagatelja) ni založen pravočasno, velja glede izvedenca geodetske stroke, torej glede izvedenca, ki sodišču pokaže potek meje (po podatkih zemljiškega katastra in kot jo zatrjujejo udeleženci), izračuna sporno mejno površino in izdela skico zamejničenja (s prikazom spornega mejnega prostora in sodno določeno mejo)8. Napačno je pritožbeno stališče, da bi lahko sodišče prve stopnje vrednost po GURS upoštevalo le, če bi udeleženci postopka s tem soglašali. Tudi v nepravdnem postopku velja načelo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. čl. ZPP, v zvezi s 37. členom ZNP). Skladno s tem načelom je bilo dokazno breme glede trditve, da vrednost spornega mejnega prostora, ugotovljena s pomočjo podatkov GURS, ne ustreza pravi tržni vrednosti, na drugem nasprotnem udeležencu, ne na predlagatelju. Sodišče prve stopnje je drugemu nasprotnemu udeležencu omogočilo, da dokaže trditev o višji vrednosti. S tem, ko ga je pozvalo k plačilu predujma za izvedenca gozdarske stroke, in ko je zaradi neplačila predujma nato štelo, da tržna vrednost spornega mejnega prostora ustreza vrednosti po podatkih GURS, sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane postopkovne napake. Argumentacija iz odločbe VSL I Cp 2042/2013, na katero se sklicuje pritožnik, ni v nasprotju z argumentacijo izpodbijanega sklepa. V njej je pritožbeno sodišče poudarilo dolžnost sodišča, da v postopku urejanja meje ugotovi vrednost spornega mejnega prostora (takšno ugotovitev je opredelilo kot procesno nujnost, saj je od ugotovitve, ali vrednost presega dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti, odvisno nadaljnje odločanje sodišča) ter razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, ki vrednosti spornega mejnega prostora sploh ni ugotavljalo.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je skica izvedenke geodetske stroke pomanjkljiva, prav tako očitek, da izpodbijanega sklepa zaradi pomanjkljivo izdelane skice, ki ne prikazuje spornega mejnega prostora, ni mogoče preizkusiti. Na podlagi pregledane arhivske dokumentacije je izvedenka potek katastrske meje med parcelama 1504, 1504 in parcelami 1490, 1491, 1492, 1493, opisala in v skico z dne 3. 3. 2021 (l. št. 68 v spisu) vrisala po točkah G-H-I-J-K-A. Sklicujoč se na ugotovitve geodeta A. A. in meritve geodetov B. B. in C. C. iz leta 1825, je takšen potek meje med parcelo 1505 in parcelami 1490, 1491 in 1492 (v točkah H-I) v naravi opisoval (in izvedenki pokazal) tudi drugi nasprotni udeleženec. Na tem mestu velja poudariti, da geodet v sodnem postopku meje ne določi, temveč po sodišču urejeno mejo izriše in postavi mejna znamenja. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je „stara“ meja premaknila (oziroma da uživalna meja odstopa od meje, ki jo izvedenka opisuje kot katastrsko) in da je za ta premik obstajala pravna podlaga (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), je izvedenka po napotku sodišča prve stopnje izdelala elaborat ureditve meje, katerega del je skica (l. št. 143 v spisu), z vrisanim potekom sodno urejene meje (vris z modro barvo). Elaborat je podlaga za evidentiranje meje v zemljiškem katastru, zato je bila v skico zamejničenja z izmeritvenimi podatki, ki je sestavni del sklepa (2. odst. 138. čl. ZNP), vrisana le sodno urejena meja. Sporni mejni prostor pa ustrezno prikazuje skica izvedenke z dne 3. 3. 2021, ki je skladno s 135. čl. ZNP sestavni del zapisnika o naroku na kraju samem.

8. Pravilna je materialnopravna presoja, da meja, ki se ureja v tem postopku, ni urejena meja v smislu 2. odst. 77. čl. SPZ, oziroma po opredelitvi iz 1. odst. 20. čl. ZEN9 meja, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončnega upravnega akta ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiškokatastrskih točk, določene s predpisano natančnostjo. Presojo je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve izvedenke geodetske stroke, da v arhivski dokumentaciji ni najti elaborata, ki bi v postopkih na podlagi predpisov iz 1. odst. 136. čl. ZEN10 obravnaval urejanje meje med parcelama 1504 in 1504 ter parcelami 1490, 1491, 1492, 1493, in da iz istega razloga tudi meje na podlagi meritev iz leta 1825 (izsek zemljiškokatastrskega načrta list 2 na 3. str. izvedenskega mnenja), opravljenih za potrebe obdavčitve zemljišč (kar nakazuje na manjšo natančnost izmere), ni mogoče šteti za (v upravnem postopku) urejeno mejo. Če izvedenka elaborata, ki bi obravnaval ureditev sporne meje, ni našla, to z veliko stopnjo verjetnosti nakazuje, da takšnega elaborata ni. Glede pritožbenega izpostavljanja ugotovitev geodeta A. A. je treba opozoriti na razliko med urejanjem meje v upravnem in sodnem postopku: meja v upravnem postopku se ureja po kriteriju katastrske meje (prim. 2. odst. 29. čl. in 2. odst. 30. čl. ZEN), v sodnem postopku pa po kriterijih iz 77. čl. SPZ (močnejša pravica – zadnja mirna posest - pravična ocena). Pritožbeno stališče, da je bila meja v katastrskem postopku že urejena, nima podlage niti v 2. ali 3. odst. 136. čl. ZEN.11

9. Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temelji zaključek o izpolnjenosti pogojev za priposestvovanje, torej o tem, da je imel predlagatelj, pred njim pa njegovi pravni predniki, sporni mejni prostor v dobroverni lastniški posesti vsaj od leta 2006 do leta 2016.12 Napačno je pritožbeno stališče o hierarhiji dokaznih sredstev oziroma o večji dokazni moči listinskih dokazov. Dokazi so enakovredni, velja načelo proste presoje dokazov (8. čl. ZPP v zvezi z 37. čl. ZNP). O tem, zakaj je verjelo predlagatelju in zaslišanim pričam, oziroma zakaj je (oziroma ni) vsebino določene izpovedi upoštevalo pri oblikovanju svojih dokaznih zaključkov, je sodišče prve stopnje podalo jasne in prepričljive razloge. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke o enostranski (pristranski, nekritični) dokazni oceni kot neutemeljene. Predlagatelj je v izpovedi potrdil navedbe, da je on, pred njim pa njegovi pravni predniki, redno grabil steljo, čistil gozd, sekal drevesa in pogozdoval, da mu je mejo pokazal oče - prejšnji lastnik parcele 1505, in da so se glede poteka meje orientirali tudi po rdečih oznakah na drevesih in kamnih. Sorodstveno razmerje priče s predlagateljem ne vodi nujno do sklepa, da gre za neverodostojno pričo. Tudi takšna izpoved je podvržena skrbni presoji. V dokaznem gradivu je imelo sodišče prve stopnje zadostno podlago za preizkus verodostojnosti in prepričljivosti izpovedi prič D. D. in E. E. O dokazni vrednosti skladnih izpovedi predlagatelja ter omenjenih prič se je prepričalo na podlagi ogleda (ugotovilo je, da potek po predlagatelju zatrjevane uživalne meje v naravi označujejo drevesa in kamni, označeni z rdečo barvo, stanje na terenu pa je tudi opisalo v zapisniku o naroku na kraju samem z dne 18. 6. 2021 – l. št. 118 in 119 v spisu, ter foto dokumentiralo – priloge C1-C11) in izpovedi priče F. F. (da se je tudi sam orientiral po oznakah na drevesih, ki jih je naredil logar in da je F. F. na spornem prostoru redno videval). Pritožnik v okviru pritožbenih navedb ne pojasni, zakaj nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je F. F. najbolj nevtralna priča, nezainteresirana za izid postopka. Da je bil predlagateljev oče od novomeške območne enote zavoda za gozdove razglašen za najbolj skrbnega lastnika gozda, ni nepomembno dejstvo, kot poskuša prikazati pritožnik. Gre za indic, ki potrjuje izpovedi predlagatelja, njegove sestre in brata, da jim je potek uživalne meje znan zato, ker so že od otroštva dalje veliko časa preživeli in delali na območju spornega prostora.

10. Drugi nasprotni udeleženec je ob zaslišanju 26. 5. 2021 izpovedal, da pred približno štirimi leti, ko je postal lastnik parcele 1491, ni poznal poteka meje, in da pred tem tudi ni bil v tem delu gozda. Okoliščina, da je o poteku meje začel poizvedovati šele, ko je postal izključni lastnik parcele (13. 10. 2016), časovno sovpada z začetkom sproženega geodetskega postopka. Ne le, da drugi nasprotni udeleženec v izpovedi ni potrdil navedbe, da je vse do trenutka, ko je parcelo 1505 podedoval predlagatelj, gozdno parcelo užival v obsegu katastrske meje (meje, ki jo je pokazal v geodetskem in sodnem postopku), njegova izpoved, da poteka meje do leta 2016 ni poznal, je celo v nasprotju z navedbo o spoštovanju katastrske meje. Iz dokaznega postopka dejansko izhaja, da glede uporabe do uživalne meje, kot jo je zatrjeval predlagatelj, do leta 2016 s strani mejašev ni bilo pripomb.

11. Kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je pavšalno zatrjevana; pritožnik namreč niti ne pojasni, kakšna je pravilna vsebina listine (prepisa zvočnega posnetka z naroka 26. 5. 2021), ki naj bi jo sodišče prve stopnje napačno povzelo.

12. Glede na relevantno priposestvovalno dobo (2006 – 2016) se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti do navedb, ki jih je drugi nasprotni udeleženec podal v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2021, ponovil pa v pritožbi, o samovoljnem prilaščanju zemljišč na območju G. v letih 1970 – 1975 s strani posestnikov, ki so imeli podporo tedanje oblasti. Navedba, da se je predlagatelj izogibal sečnji obmejnih velikih dreves, ker je vedel, da niso njegova, je pavšalna domneva, ne odločilno dejstvo, do katerega bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev ni bilo, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep v izpodbijanem delu (2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).

14. Drugi nasprotni udeleženec sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odst. 35. čl. ZNP).

1 Vse v sklepu navedene parcele se nahajajo v katastrski občini ..., zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve opušča navedbo katastrske občine. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 3 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86, s spremembami in dopolnitvami, v zvezi s 1. odst. 216. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 16/2019. 4 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami. 5 Tretja nasprotna udeleženka in četrti nasprotni udeleženec, lastnika parcel 1492 in 1493, nista nasprotovala poteku meje, kot jo je zatrjeval in dokazoval predlagatelj, zato sodišče prve stopnje pri ugotavljanju vrednosti spornega mejnega prostora ni upoštevalo površine, zamejene s točkami A-B-C-D-I-J-K. 6 Drugi nasprotni udeleženec je navajal, da je na spornem zemljišču najmanj 60 smrek premera 30-70 cm, kar pri povprečni ceni 150 EUR/smreko znaša 9.000 EUR. 7 V postopku za ureditev meje sodišče opravi narok na kraju samem, na katerega povabi poleg udeležencev izvedenca geodetske stroke in po potrebi tudi priče (134. čl. ZNP). Kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem in predlagatelj v roku ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe tega dokaza, se šteje, da je predlog umaknil (1. odst. 36. čl. ZNP). 8 Na naroku na kraju samem se napravi skica, iz katere mora biti razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo na kraju samem oziroma o kateri je bila sklenjena poravnava. Skica je sestavni del zapisnika o naroku. (135. čl. ZNP). 9 Zakon o evidentiranju nepremičnin, Ur. l. RS, št. 47/2006, s spremembami in dopolnitvami. 10 Upravno urejanje meja se je začelo z Zakonom o zemljiškem katastru (ZZKat), ki ga je nadomestil Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE), ki uporablja izraz dokončna meja. ZENDMPE je nadomestil ZEN, ki uporablja izraz urejena meja. Po 1. odst. 136. čl. ZEN se meje, ki so bile urejene v mejnem ugotovitvenem postopku, postopku izdelave zemljiškega katastra (nove izmere), ali v postopku prenosa mej v naravo po podatkih zemljiškega katastra na podlagi Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86 in 52/00 – ZENDMPE) ali določene v postopku komasacije na podlagi Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo), štejejo za urejene, če so določene s koordinatami zemljiškokatastrskih točk, določenih s predpisano natančnostjo, in če je iz zapisnikov jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, kakršne so bile v postopku označene z mejniki (1. odst. 136. čl. ZEN). V bistvenem je bila enaka vsebina 1. odst. 100. čl. ZENDMPE. 11 2. in 3. odst. 136. čl. ZEN: Če so bile v postopkih iz prejšnjega odstavka meje urejene s predpisano natančnostjo, iz zapisnika pa ni jasno razvidno, da so se lastniki strinjali s potekom mej, se lahko evidentira ureditev meje po tem zakonu, pri čemer vlagatelju zahteve ni treba predložiti elaborata ureditve meje, ampak se lahko v zahtevi sklicuje na zadnje vpisane podatke v zemljiškem katastru. Določba prejšnjega odstavka se uporablja tudi za meje, ki so bile urejene v postopkih pred uveljavitvijo Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74, 42/86 in 52/00 – ZENDMPE), ne glede na to, ali je bil med lastniki dosežen sporazum o poteku meje ali ne. 12 Ob upoštevanju 2. odst. 43. čl. SPZ je sodišče prve stopnje zanimalo le obdobje od 2006 do 2016, ko se je začel geodetski postopek.