Jedro

Nameravana posebna raba vode v konkretni zadevi ni skladna z načrtom upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja. Ta je bil sprejet z Uredbo, ki v prvem odstavku 6. člena določa, da se vodne pravice za posebno rabo vode ne podeli na odsekih vodotokov, pomembnih za določitev referenčnih razmer, značilnih za ta tip površinske vode.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode vodotoka R. za pogon vodnega mlina na zemljišču parc. št. 1800 k.o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da nameravana posebna raba vode ni v skladu z načrtom upravljanja z vodami, kot izhaja iz Uredbe o načrtu upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja (Uradni list RS, št. 61/11, v nadaljevanju Uredba). Odvzem vode za pogon vodnega mlina je namreč predviden na odseku omenjenega vodotoka, ki je pomemben za določitev referenčnih razmer, značilnih za ta tip površinske vode (referenčni odsek). Po določbi 6. člena Uredbe pa na referenčnem odseku vodne pravice ni mogoče podeliti.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v odločbi navajata, da je bila Uredba, na kateri temelji odločitev, sprejeta skoraj štiri leta po njuni vlogi. V času njene vložitve pogojev iz Uredbe ni bilo, upravni organ pa ju ni opozoril o posledicah in razlogih za zavlačevanje postopka. Zaradi nerazumnega časa reševanja zahteve jima je bila zato povzročena škoda. Poleg tega v nobeni od odločb ni utemeljeno, s čim je obravnavani odsek vodotoka opredeljen kot pomemben za določitev referenčnih razmer, niti ni izkazano, da bi njun mlin krnil površinske vode zaščitenega tipa. Ker so določeni medtem pridobili vodno pravico, je kršeno načelo enakosti. Menita še, da je bilo prezrto naravovarstveno soglasje z dne 21. 11. 2008, iz katerega izhaja, da poseg v mlinu ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje varovanih območij. Predlagata, naj sodišče razveljavi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno, naj odločbi razveljavi in jima izda vodno dovoljenje.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 108. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) je treba za vsako rabo vode, ki presega meje splošne rabe (posebna raba vode), pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu z določbami tega zakona. Tako je po 7. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1 treba pridobiti vodno dovoljenje tudi v primeru, kakršen je obravnavani, to je za neposredno rabo vode za pogon vodnega mlina. Po prvem odstavku 127. člena ZV-1 se vodno dovoljenje izda, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter z načrti upravljanja z vodami (1. točka), in če nameravana raba ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev (2. točka). Ker gre za kumulativno določene pogoje, vodnega dovoljenja ni mogoče izdati, če niso izpolnjeni vsi navedeni pogoji oz. če je nameravana raba v nasprotju že z enim od njih.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da nameravana posebna raba vode v konkretni zadevi ni skladna z načrtom upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja. Ta je bil sprejet z Uredbo, ki v prvem odstavka 6. člena določa, da se vodne pravice za posebno rabo vode ne podeli na odsekih vodotokov, pomembnih za določitev referenčnih razmer, značilnih za ta tip površinske vode. Po drugem odstavku istega člena so ti odseki prikazani na karti, ki je sestavni del kartografskega dela načrta. V skladu z drugim odstavkom 2. člena Uredbe je namreč načrt sestavljen iz besedilnega in kartografskega dela, ki ga ministrstvo, pristojno za vode, objavi na svoji spletni strani in je na vpogled na sedežu ministrstva.

V obravnavani zadevi dejstvo, da je obravnavana posebna raba vode načrtovana na odseku vodotoka R., ki je referenčni odsek, upravni organ pa ga je ugotovil na podlagi kartografske priloge 9 načrta upravljanja z vodami, ni sporno. Neutemeljeno pa je stališče tožnikov, da bi moral upravni organ pri tem tudi utemeljiti, zakaj je odsek vodotoka, kjer želita pridobiti vodno pravico, opredeljen kot pomemben za določitev značilnih referenčnih razmer za ta tip površinske vode. Kot izhaja iz omenjenih določb Uredbe, je to vsebina načrta upravljanja z vodami in ne predmet določanja v postopku za izdajo vodnega dovoljenja, zato primernost določitve referenčnih odsekov vodotokov, ki temelji na strokovnih podlagah, ne more biti predmet presoje v tem upravnem sporu. Tudi sicer je pripravljavec načrta dolžan v skladu s prvim odstavkom 58. člena ZV-1 z javnim naznanilom v svetovnem spletu in v enem izmed dnevnih časopisov, ki pokriva celotno območje države, obvestiti javnost o začetku priprave posameznega načrta najmanj 3 leta pred začetkom obdobja, na katerega se nanaša načrt. Po tretjem odstavku istega člena pa lahko zainteresirane osebe v enem letu od obvestila posredujejo pripravljavcu načrta predloge, mnenja in pobude, ki se nanašajo na vprašanja upravljanja v vodami na posameznem vodnem območju. Pripravljavec načrta mora zainteresiranim osebam na njihovo zahtevo omogočiti tudi vpogled v dokumente, na podlagi katerih je izdelal osnutek načrta (osmi odstavek istega člena). Tožnika ne zatrjujeta, da te določbe o postopku sprejemanja načrta niso bile spoštovane.

Ker pa zadeva prepoved podelitve vodne pravice na referenčnem odseku vodotoka, določene v prvem odstavku 6. člena Uredbe, je treba upoštevati določbe ZV-1, ki so podlaga za sprejem načrta upravljanja z vodami. Po 3. točki drugega odstavka 55. člena ZV-1 se v načrtu določi možne vrste rabe vodnega dobra, vključno z določitvijo pogojev ali omejitev rabe in drugih posegov v vodno dobro, po 4. točki pa je sestavni del načrta tudi povzetek programa ukrepov iz 57. člena ZV-1. Po prvem odstavku 57. člena ZV-1 se ti ukrepi sprejmejo zaradi izvedbe ciljev, opredeljenih v nacionalnem programu in načrtih upravljanja voda, gre pa za temeljne in dopolnilne ukrepe (drugi, četrti odstavek tega člena). Iz prvega odstavka 2. člena Uredbe je tako razvidno, da načrt vsebuje tudi povzetek programa temeljnih ukrepov in povzetek programa dopolnilnih ukrepov.

Kot ugotavlja sodišče na podlagi programa dopolnilnih ukrepov, sprejetih v zvezi z načrtom upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja in objavljenih na spletni strani oz. na arhivskem spletnem mestu MOP ( www.arhiv.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/voda/nacrt_upravljanja_voda_za_vodni_o

bmocji_donave_in_jadranskega_morja_2009_2015 ), je prepoved rabe površinskih voda na odsekih vodotokov, pomembnih za določitev referenčnih razmer, določena kot dopolnilni ukrep za preprečitev poslabšanja ali slabšanja stanja voda. Glede na navedeno je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi moralo biti v zadevi dodatno ugotovljeno, da mlin tožnikov krni površinske vode zaščitenega tipa.

V skladu s prvim odstavkom 6. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ odloča v upravni zadevi po zakonu in podzakonskih predpisih (načelo zakonitosti). To pomeni, da uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, razen če ta predpis za postopke, ki so se začeli pred njegovo uveljavitvijo, ne določa drugače. Kot je razvidno iz predložnih upravnih spisov, sta tožnika zahtevala izdajo vodnega dovoljenja z vlogo z dne 13. 1. 2012, kar je navedeno tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe, organ pa je zahtevo prejel 16. 1. 2012, to je v času veljavnosti Uredbe. V tem pogledu je njuna trditev, da naj bi bila izpodbijana odločitev sprejeta štiri leta po njuni vlogi, neutemeljena, posledično pa tudi zatrjevana škoda, katere povračilo sicer lahko stranke zahtevajo v civilnem sodnem postopku.

Zgolj s trditvijo, da so nekateri medtem pridobili vodno pravico, tožnika nista obrazložila zatrjevane kršitve načela enakosti in enakega obravnavanja, zato njen preizkus ni mogoč. Za odločitev v zadevi pa tudi ni pravno pomembno naravovarstveno soglasje z dne 21. 11. 2008, iz katerega potrditvah tožnikov izhaja, da poseg v mlinu ne bo škodljivo vplival na varstvene cilje, celovitost in povezanost varovanih območij. Predmet postopka za izdajo naravovarstvenega soglasja je namreč presoja sprejemljivosti posega z vidika določb Zakona o ohranjanju narave (ZON) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov, medtem ko se v postopku za izdajo vodnega dovoljenja preverja izpolnjevanje pogojev po določbah ZV-1. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.