Jedro

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je obvezna dajatev, ki jo uvaja ZSZ, in so jo dolžni plačevati uporabniki stavbnega zemljišča. Tožnik zgolj s pavšalnim zatrjevanjem težav pri poslovanju, ne more z uspehom izpodbijati odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, z ugovorom nezmožnosti plačila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A., Izpostave B. z dne 16. 5. 1997, s katero je bilo tožniku za leto 1997 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini 17.149 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da izpodbijana odločba temelji na določilih Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 do Uradni list RS, št. 33/89, ZSZ) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine B. (Uradni list RS, št. 8/91, Odlok) ter na dejanskem stanju, ki mu tožnik ne ugovarja.

Tožnik s pritožbenim ugovorom, da zaradi škode, ki mu je bila povzročena z ravnanjem upravnih organov, nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne bo plačeval oziroma ga ne bo plačeval toliko časa, dokler mu škoda ne bo povrnjena, glede na navedeno pravno podlago ne more uspeti, niti mu obveznosti v zvezi s tem ugovorom ni mogoče odložiti ali ga plačila oprostiti. O zatrjevani škodi, ki naj bi bila tožniku povzročena z ravnanjem upravnih organov, tožena stranka v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more odločati, pač pa tožnik lahko povrnitev take škode zahteva v postopku pred sodiščem. Tožnik v tožbi, dopolnjeni na poziv sodišča za odpravo pomanjkljivosti, navaja, da odmerjenega nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ne more plačati, ker mu je bilo onemogočeno poslovanje. V letu 1997 je v obratovalnici utrpel požar, nato pa je bil tudi v bolniškem staležu, tako da je bila obratovalnica zaprta. Poleg tega nadomestilo ni odmerjeno pravilno, saj se njegova obratovalnica ne nahaja na zemljišču Občine B., kajti pri delitvi bivše Občine B. je prišlo do napačne razlage meja. Odškodnino v znesku 29,500.000 SIT pa zahteva, ker mu je Občina B. z neresničnim pisanjem uničila obratovalnico in ga onemogočila v nadaljnjem poslovanju ter razžalila njegovo čast in dobro ime. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter da mu prisodi odškodnino v znesku 29,500.000 SIT, katere plačilo naj naloži Občini B. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba ni utemeljena.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je, kot je tožniku pravilno razložila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, obvezna dajatev, ki jo uvaja ZSZ, in so jo dolžni plačevati uporabniki stavbnega zemljišča. Iz prvostopne odločbe izhaja, da je bilo tožniku v skladu z zakonom nadomestilo odmerjeno po kriterijih Odloka. Odlok sicer predvideva tudi oprostitve plačevanja, vendar je za oprostitve potrebno zaprositi s posebno vlogo (13. člen).

Tožnik, ki pavšalno sicer zatrjuje težave pri poslovanju, pa niti ne navaja, in tudi iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tako vlogo na davčni organ kdaj naslovil. Glede na povedano ne more z uspehom izpodbijati odločbe o odmeri nadomestila z ugovorom nezmožnosti plačila.

Tožnikov ugovor, da je odmera nadomestila nepravilna, ker naj bi se njegova obratovalnica na območju Občine B. sploh ne nahajala, pa je tožbena novota, saj tega v postopku pred davčnimi organi ni zatrjeval, in je sodišče, ker tožbene novote v upravnem sporu niso dopustne, ni sprejelo. Po 3. odstavku 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) namreč šele v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo odločbe.

Po 2. odstavku 2. člena ZUS se sme v upravnem sporu zahtevati tudi povrnitev škode, ki je nastala z izvršitvijo izpodbijanega akta. To pomeni, da odškodninskega zahtevka za povrnitev škode, ki jo zatrjuje tožnik, in ki ni posledica izvršitve izpodbijanega akta, v upravnem sporu tožnik ne more uveljavljati. Tožnikov odškodninski zahtevek je civilnopravni zahtevek, in ga tako tožnik lahko uveljavlja s tožbo le pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti. Kadar v upravnem sporu sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijane odločbe, kot v obravnavani zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.