Jedro

Tožnik z vlogo predlaga odpis globe, ki mu je bila izrečena s plačilnim nalogom na podlagi ZP-1. Za odločanje o odpisu tovrstnih obveznosti v določbah ZDavP-2 ni podlage, zato je bila vloga pravilno zavržena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgel vlogo tožnika za odpis globe, ki mu je bila izrečena s plačilnim nalogom PP Ljubljana Bežigrad št. 0000095332766 z dne 21. 2. 2010. Davčni organ je skladno s 110. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 do 1/10-popr., v nadaljevanju ZDavP-2) pristojen le za izvršbo izrečenih glob za prometne prekrške in za kršenje javnega reda in miru, ne pa tudi za odločanje o odpisu teh obveznosti po določbah 101. člena tega zakona.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-31-301/2010-2 z dne 28. 9. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev je pravilna in skladna z zakonom, pravilni pa so tudi razlogi, s katerimi je utemeljena. Pritožbeni organ sicer ne dvomi v socialno stisko, ki jo zatrjuje tožnik, vendar pa davčni organ nima zakonske podlage za odločanje o odpisu in zato njegove vloge ne more vsebinsko obravnavati.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker mu je bila globa iz razlogov, ki jih navaja, izrečena neupravičeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, ki jih za odločitev navajata organ prve stopnje in pritožbeni organ.

V zadevi ni sporno, da tožnik z vlogo predlaga odpis globe, ki mu je bila izrečena s plačilnim nalogom na podlagi ZP-1. Kot navajata že oba davčna organa, za odločanje o odpisu tovrstnih obveznosti v določbah ZDavP-2 ni podlage. Vloga je bila po navedenem pravilno zavržena in utemeljeno ni bila obravnavana z vidika izpolnjevanja pogojev za odpis tistih obveznosti, za odpis katerih je po zakonu davčni organ pooblaščen. Ker torej, glede na vrsto obveznosti, ni podlage za odpis, tožnik tudi v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati izpolnjevanja pogojev, ki jih za odpis obveznosti (ki so po določbah ZDavP-2 predmet odpisa) predpisuje zakon. V postopku odločanja o odpisu pa tudi ni dopustno izpodbijati izvršilnega naslova – plačilnega naloga, zoper katerega je sodno varstvo zagotovljeno skladno z ZP-1. Ker je izpodbijana odločitev po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da dejanske okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.