Jedro

Po stališču sodne prakse gre za isto upravno zadevo, če se oba zahtevka, ki lahko merita na isti učinek, opirata na isto pravno in dejansko podlago.

Ker se je že vodil drug postopek in je šlo za isto upravno zadevo, do podaje nove vloge pa se niti dejanska niti pravna podlaga nista spremenili, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopala skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in sporno zahtevo pravilno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi pomote opr. št. I Ps 227/2017 z dne 26. 4. 2018.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2016 in sklep CSD A. št. ... z dne 20. 9. 2016 ter da se tožnici prizna dodatek za nego otroka za obdobje od 17. 2. 2011 do 30. 6. 2016. S sklepom opr. št. I Ps 227/2017 z dne 26. 4. 2018 pa je sodišče prve stopnje v izreku citirane sodbe z dne 15. 3. 2018 popravilo številko odločbe tožene stranke in sicer tako, da se namesto številke ... pravilno glasi ...

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo potrdilo stališče tožene stranke, da se ni pritožila na še veljavno odločbo z dne 23. 3. 2011, s katero ji je dodatek enostransko ukinila, čeprav je imela na razpolago pravna sredstva. Tožena stranka priznava, da je v tistem času, ko je o pravici do dodatka za nego otroka odločala, postopek vodila in odločila na podlagi zmotne interpretacije relevantne zakonske določbe drugega odstavka 75. člena Zakona o osnovni šoli. Tožnica prilaga kot dokaz obvestilo z dne 21. 10. 2013 št. ..., iz katerega je razvidno, da je tožena stranka sprejela razlago s strani nadrejenega in je zato tudi upoštevala navodila in odločala o pravici do dodatka za nego otroka tako kot je. Ker je v času izdaje ukinitvene odločbe zmotno veljala razlaga glede statusa učenca za pravilno, tožnica pa je bila o tem seznanjena ustno, ter je bila prepričana, da v pritožbi ne bi uspela, se ji ne more očitati, da je v tistem času, ko ji je bila pravica in še veljavna odločba o priznanju pravice do dodatka za nego otroka ukinjena, ni pritožila. Tudi če bi se, v tistem času ne bi uspela. To, da tožena stranka priznava, da je storila napako in takrat odločala na podlagi zmotne interpretacije 75. člena Zakona o osnovni šoli, ne izključuje in tudi ne opravičuje njenega protipravnega in nezakonitega ravnanja, kot tudi ne odškodninske odgovornosti. Kljub temu, da je tožena stranka šele kasneje izvedela, da je interpretacija zakonskih določil glede statusa učenca, ki je bila podlaga za odločanje o tožničini pravici spremenjena, tožnico ni pozvala, o spremembi je zamolčala in ni obnovila postopka ali izdala nadomestne odločbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne zatrjuje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 12. 2016, s katero je zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Centra za socialno delo A. št. ... z dne 20. 9. 2016. S slednjim je prvostopni organ zavrgel tožničino vlogo za dodelitev dodatka za nego otroka. Sporno v tej zadevi je, ali je tožena stranka pravilno postopala, ko je tožničino zahtevo, vloženo 17. 6. 2016, zavrgla.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica najprej dne 16. 6. 2016 vložila vlogo za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka. Nato je tožnica dne 17. 6. 2016 pri pristojnem ministrstvu podala še zahtevek za izplačilo neizplačanega dodatka za nego otroka za čas od 17. 2. 2011 dalje. Na podlagi tožničine zahteve, vložene dne 16. 6. 2016 je prvostopni organ Center za socialno delo A. z odločbo z dne 25. 8. 2016 tožnici priznal dodatek za nego otroka za čas od 1. 7. 2016 do 28. 2. 2019. Tožničino vlogo z dne 17. 6. 2016 pa je prvostopni organ s sklepom z dne 20. 9. 2016, potrjenim z dokončno odločbo z dne 22. 12. 2016, zavrgel. Pravilnost citiranih upravnih aktov se presoja v tem socialnem sporu.

7. Pravna podlaga za odločitev je podana v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Ta v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da pristojni organ zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo zgolj z vprašanjem, ali gre za isto upravno stvar, o kateri se je v času odločanja organa prve stopnje, že vodil drug postopek. Drug postopek se je v konkretni zadevi nanašal na tožničino vlogo za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka, ki jo je tožnica vložila 16. 6. 2016, to je pred zahtevo, vloženo pri pristojnem ministrstvu dne 17. 6. 2016. 9. O istovetnosti upravne stvari se je sodišče prve stopnje opredelilo glede na istovetnost strank, iste dejanske in pravne podlage, isti razlog za uvedbo postopka kot v prejšnjem postopku ter glede na isto vsebino, ki naj bi jo imela pravna posledica, ki naj bi se uresničila v novem postopku. Pri tem je kot izhodišče za svojo opredelitev upoštevalo tako pravno teorijo kot stališče, ki ga je zavzela sodna praksa. Po stališču sodne prakse gre za isto upravno zadevo, če se oba zahtevka, ki lahko merita na isti učinek, opirata na isto pravno in dejansko podlago.

10. Ker se je dne 17. 6. 2016 že vodil drug postopek, začet z vlogo z dne 16. 6. 2016, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pa je šlo za isto upravno zadevo, do podaje nove vloge pa se niti dejanska niti pravna podlaga nista spremenili, je edino pravilen zaključek, da je tožena stranka postopala skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in zahtevo, vloženo 17. 6. 2016 pravilno zavrgla, ne da bi se spuščala v vprašanje utemeljenosti zahtevka po vsebini.

11. Za drugačno odločitev ni podlage niti v dejstvu, da je tožnica z vlogo z dne 17. 6. 2016 na podlagi z odločbo z dne 26. 5. 2010 priznanega dodatka za nego otroka, ki je bil s pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2011, ukinjen, uveljavljala izplačilo te denarne dajatve za nazaj. Neupoštevne in irelevantne za pritožbeno rešitev zadeve so zato tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka v odločbi z dne 23. 3. 2011 nepravilno interpretirala določbo 75. člena Zakona o osnovni šoli. Ker v konkretnem primeru ne gre za spor o odškodnini, so prav tako neupoštevne tudi pritožbene navedbe, da nepravilna interpretacija 75. člena Zakona o osnovni šoli ne izključuje in ne opravičuje toženkinega protipravnega in nezakonitega ravnanja ter njene odškodninske odgovornosti.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi pomote z dne 26. 4. 2018.