Jedro

V skladu z določbo 42. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici plačo skupaj z regresom za malico in potnimi stroški za mesec junij 2010 v višini neto 7,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila; plačo skupaj z regresom za malico in potnimi stroški za mesec julij 2010 v višini neto 302,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2010 dalje do plačila; plačo skupaj z regresom za malico in potnimi stroški za mesec avgust 2010 v višini neto 262,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2010 dalje; plačo skupaj z regresom za malico in potnimi stroški za mesec september 2010 v višini neto 57,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2010 dalje; plačo skupaj z regresom za malico in potnimi stroški za mesec oktober 2010 v višini neto 257,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2010 dalje; plačo za mesec november 2010 v višini bruto 734,15 EUR, stroške prevoza na delo in z dela v višini 128,52 EUR ter stroške za prehrano med delom v višini 128,52 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2010 dalje do plačila, prednostno pa odvesti vse pripadajoče davke in prispevke za tožečo stranko. Tožena stranka je nadalje dolžna od regresa za letni dopust za leto 2010 v višini 367,07 EUR obračunati in plačati akontacijo dohodnine, ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2010 dalje ter povrniti stroške postopka v višini 339,00 EUR na račun sodišča prve stopnje iz naslova brezplačne pravne pomoči, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodba spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala dokazovati, da tožnica ni delala po 1. 10. 2010. Negativni dokazi ne obstajajo, poleg tega pa tudi iz izpovedi priče A.A. in zakonite zastopnice tožene stranke izhaja, da tožnica ni več prišla na delo po 1. 10. 2010. Zato je povsem nepomembno, ali je tožena stranka podala odpoved tožnici ali ne, za nedelo tožnice le-ta ne more prejeti plačila niti ostalih nadomestil. Ko pa je tožnica delala, ji je tožena stranka dejansko plačala vsa nadomestila ter regres, sicer z zamudo, vendar je bila v celoti poplačana za tisti čas, ko je delala. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti niti tistih, ki jih le pavšalno navaja pritožba, ko se sklicuje na ZPP, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki do 30. 11. 2010 in da ji delovno razmerje ni prenehalo že 30. 9. 2010, kot je to trdila tožena stranka. Svojo odločitev je oprlo na izpovedbo tožnice, direktorice tožene stranke ter priče A.A.. Tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj ni predložila potrdila o priporočeni pošiljki, s katero naj bi tožnici po pošti vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede osebnega vročanja odpovedi pa je priča A.A. izpovedala, da je bilo s tožnico dogovorjeno, da se še s sodelavko dne 30. 9. 2010 dobijo na bazenu, kjer je tožnica delala, zaradi vročitve odpovedi, vendar tožnica in sodelavka nista prišli. Glede na take ugotovitve, ob upoštevanju podatkov iz inšpekcijskega spisa (priloge C), posebej uradnega zaznamka z dne 22. 11. 2010, iz katerega izhaja, da je tožnica navedla, da je zaposlena pri toženi stranki od februarja 2010, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica vsaj do 30. 11. 2010 v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo vtoževane zneske razlik v plači za obdobje od julija 2010 do novembra 2010, v skladu z določbo 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), po kateri mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Pri tem je za obdobje od julija do vključno septembra 2010 upoštevalo podatke iz plačilnih list in pregleda prometa na tožničinem transakcijskem računu, ter upoštevalo plačo, kot je bila določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 5. 2010 - torej v višini izhodiščne plače po kolektivni pogodbi za gostinstvo in turizem v višini 600,00 EUR oziroma najmanj v višini minimalne plače v znesku 734,15 EUR. Za oktober in november 2010, za katera tožnica ni predložila plačilnih list, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo znesek nakazila z dne 3. 12. 2010 v višini 545,00 EUR, za katero je štelo, da prestavlja plačo za oktober 2010 in tožnici prisodilo še razliko v plači za oktober 2010 in plačo za november 2010. Za vtoževano obdobje je tudi pravilno prisodilo zneske stroškov prevoza na delo in z dela in stroškov za prehrano med delom.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici v skladu z določbo 5. odstavka 131. člena ZDR pripada sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 367,00 EUR, po plačilu davka pa je tožena stranka dolžna tožnici izplačati neto znesek regresa za letni dopust za leto 2010. Ker torej niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.