Jedro

Izvršilni naslov je predpostavka dovoljenosti izvršbe zaradi uveljavitve terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu. Takšnega svojega pomena izvršilni naslov, četudi gre za sodno poravnavo, ne izgubi zgolj zaradi morebitne delne ničnosti pogodbe, ki je bila podlaga izvršilnemu naslovu (arg. 1. točka prvega odstavka 59. člena ZIP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (med drugim) zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da so "nične določbe pogodbe o investicijskem kreditu na podlagi Pravilnika o dolgoročnih kreditih občanov za opravljanje dejavnosti v skladu z Obrtnim zakonom, sklenjene dne 31. 5. 1991 med tožnikoma in Komercialno banko d.d.," (v nadaljevanju Kreditna pogodba) "in sicer določba 4. člena, določba 5. člena v delu, kjer je določeno, da banka obračunava terjatve v skladu s sklepi banke, in določba 6. člena prav tako v delu, kjer je določeno, da banka obračunava zamudne obresti po obrestni meri, ki je določena s sklepom banke." Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tudi v delu, v katerem je tožeča stranka s podrejenim tožbenim zahtevkom predlagala, naj sodišče ugotovi, da je nična določba 2. odstavka 1. člena spredaj Kreditne pogodbe v delu, kjer je določeno, da se obrestna mera spreminja v skladu z vsakokrat veljavnim sklepom o višini obrestnih mer banke. Sodišče prve stopnje je zavrženje tožbe v tem delu utemeljilo s stališčem, da v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe ni dovoljeno obravnavati vprašanj, s katerimi bi se posegalo v sam izvršilni naslov.

2. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim delom sklepa zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep o zavrženju tožbe sodišča prve stopnje v tem delu. Pritožbeno sodišče je presodilo, da se pravni položaj obeh tožnikov ne bi v ničemer spremenil, četudi bi se za nekatere določbe Kreditne pogodbe ugotovilo, da so nične, ker je Kreditna pogodba povzeta v sporazum z dne 28. 8. 1992 o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini, ta sporazum pa ima moč sodne poravnave.

2. Proti temu delu sklepa sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji zatrjuje, da bi moralo pritožbeno sodišče v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva tožečo stranko opozoriti na pomanjkljivost v tožbenem zahtevku. Poleg tega bi moralo pritožbeno sodišče odgovoriti na argumente tožečih strank v prid možnosti uveljavljanja ničnosti oziroma izpodbojnosti sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini. Ker pritožbeno sodišče na te argumente ni odgovorilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Revidentka navaja še razloge v prid presoji o ničnosti sporne kreditne pogodbe in sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini in opozarja na neizvršljivost tega sporazuma.

3. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki ter stranskemu intervenientu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

4. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

5. Revizijsko sodišče sprejema stališče pritožbenega sodišča o pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitev delne ničnosti Kreditne pogodbe. Uveljavljena ugotovitev delne ničnosti Kreditne pogodbe namreč ni primerno sredstvo za odpravo negotovosti, ki jo v zvezi z vsebino Kreditne pogodbe zatrjuje tožeča stranka. Zgolj morebitna ugotovitev delne ničnosti Kreditne pogodbe namreč ne bi mogla vplivati na položaj tožečih strank kot dolžnikov v izvršilnem postopku, ki teče na podlagi sporazuma z dne 28. 8. 1992 o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičnini z opr. št. II Rg 129/92, sklenjenim na takratnem Temeljnem sodišču v Novi Gorici, enoti v Novi Gorici med tožnikoma in toženo stranko (v nadaljevanju Sporazum).

6. Z vsebino Kreditne pogodbe je sicer res v Sporazumu (deloma) opredeljena terjatev, v zavarovanje katere je bila ustanovljena zastavna pravica na nepremičnini. Vendar ima Sporazum moč sodne poravnave, kot je to izrecno določal drugi odstavek 251.c člen Zakona o izvršilnem postopku, ki je veljal v času njegove sklenitve (Ur. l. SFRJ, št. 20/78 s spremembami; ZIP), sodna poravnava pa je ob izpolnjenem pogoju izvršljivosti terjatve izvršilni naslov (1. točka drugega odstavka 16. člena ZIP in 19. člen ZIP; smiselno enako določata sedaj veljavni 20. in 21. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur.l. RS 51/98 s spremembami). Izvršilni naslov je predpostavka dovoljenosti izvršbe zaradi uveljavitve terjatve, ugotovljene v izvršilnem naslovu. Takšnega svojega pomena izvršilni naslov, četudi gre za sodno poravnavo, ne izgubi zgolj zaradi morebitne delne ničnosti pogodbe, ki je bila podlaga izvršilnemu naslovu (arg. 1. točka prvega odstavka 59. člena ZIP). Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti trditve, da bi bilo z morebitno presojo o delni ničnosti Kreditne pogodbe odločeno tudi o ničnosti Sporazuma. Ob tem revizijsko sodišče zgolj pripominja, da je terjatev, katere zavarovanje z zastavno pravico ustanavlja Sporazum, v Sporazumu opredeljena še z vsebino zastavne pogodbe o zavarovanju pogojne terjatve z dne 20. 8. 1992, sklenjene med tožnikoma in toženo stranko.

7. Iz doslej obrazloženega sledi, da je pritožbeno sodišče utemeljilo pomanjkanje pravnega interesa tožeče stranke za uveljavljeno delno ničnost Kreditne pogodbe z vsebino tožbenega zahtevka. Ključni razlog je bilo stališče, da se položaj tožeče stranke ne bi izboljšal, čeprav bi tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom na ugotovitev delne ničnosti Kreditne pogodbe. Pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke za uveljavljeno delno ničnost Kreditne pogodbe tako ne bi bilo mogoče odpraviti z dopolnjevanjem trditev (in dokaznih predlogov). Ne gre zato za primer, v katerem bi dodatne trditve o dejstvih (ali dokazni predlogi) lahko pripomogle k utemeljitvi pravnega interesa in s tem k uspehu tožeče stranke s tem delom tožbenega zahtevka. Zato obravnavani primer ni analogen tistemu, iz katerega izvira odločba Ustavnega sodišča RS Up-312/03-16 z dne 15. 9. 2005, na katero se sklicuje vlagatelj revizije. Revizijsko sodišče zato zavrača očitke vlagatelja revizije s tem v zvezi. 8. Pritožbeno sodišče je s stališčem o pomanjkanju pravnega interesa utemeljilo pravilnost zavrženja tožbe v sklepu sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala delno ničnost Kreditne pogodbe. Ob takšni presoji, ki se je nanašala izključno na presojo o pomanjkanju ene izmed predpostavk za dovoljenost ugotovitvene tožbe (prim. 274. člen ZPP), se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi bilo dopustno izpodbijati Sporazum. Pritožbeno sodišče se je pravilno omejilo na razloge, ki so bili bistveni za odločitev in so bili zato odločilnega pomena (prim. prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno ni podana niti zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP.

9. Iz doslej razloženega je razvidno tudi, zakaj revizijsko sodišče ne odgovarja na tiste revizijske trditve, s katerimi vlagatelj revizije uveljavlja vsebinske argumente v prid ničnosti Kreditne pogodbe (prvi odstavek 360. člena v zvezi s 383. členom in četrtim odstavkom 384. členom ZPP).

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sklepu na podlagi 378. člena ZPP (v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.