Jedro

Tožnica je v vlogi za nadaljnjo prejemanja Zoisove štipendije navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanovala v kraju študija. Začasno prebivališče je pri upravnem organu prijavila dne 15. 10. 2012. Potrdilo je priložila vlogi za Zoisovo štipendijo. Zato ji je zakonito priznana pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča že od dneva priznanja nadaljnjega uživanja Zoisove štipendije.

Določbe 30. člena v zvezi s 26. členom ZŠtip ni mogoče razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema v pritožbi tožena stranka, to je, da bi moral bit izpolnjen pogoj prijave začasnega prebivališča za priznanje pravice do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, že na dan začetka študijskega leta, to je z dnem, ko je štipendistu priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo št. ... z dne 23. 9. 2013 (I. točka izreka), tožnici priznalo za študijsko leto 2012/2013 dodatek k Zoisovi štipendiji za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča od 1. 11. 2012 do konca študijskega leta v znesku 940,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega dodatka do plačila (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje toženka. V pritožbi poudarja, da se štipendija dodeli z dnem vpisa v izobraževalni program in na ta dan mora vlagatelj izpolnjevati vse pogoje, tudi pogoj za posamezni dodatek, sicer do štipendije in do posameznega dodatka ni upravičen. Tako izhaja tudi iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Psp 571/2013 z dne 6. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi napačno tolmačilo 47. člen Zakona o štipendiranju, ki določa medletne spremembe. Prijava začasnega bivališča ni takšna sprememba, ki bi vplivala na status posameznika in na obstoj štipendijskega razmerja. Ta člen ni mogoče tolmačiti tako, da je medletna sprememba tudi prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja. Sodišče je tudi kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica je zahtevala odpravo odločb z dne 10. 1. 2013 in z dne 23. 9. 2013 in, da se ji prizna še dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča za študijsko leto 2012/2013 od 1. 11. 2012 do konca študijskega leta. Sodišče pa je s sodbo odpravilo le odločbo z dne 23. 9. 2012, ničesar pa ni odločilo o odločbi z dne 10. 1. 2013 ter odločilo, da se tožnici: „za študijsko leto 2012/2013 prizna dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča od 1. 11. 2012 do konca študijskega leta v znesku 940,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska dodatka do plačila in sicer 85,53 EUR za čas od 16. 11. 2012 do plačila, 85,53 EUR za čas od 16. 12. 2012 do plačila,...“ Sodišče tako ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti in je tožnici priznalo nekaj, česar sama ni določno zahtevala ter je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb iz 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti očitane kršitve, da bi sodišče odločilo nekaj kar tožnica ni zahtevala oziroma, da o njenem zahtevku ne bi v celoti odločilo.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 23. 9. 2013. S slednjo se je pritožba tožnice zoper odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije, št. ... z dne 10. 1. 2014 zavrnila, kot neutemeljena. Z zadnje citirano odločbo je Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij odločil, da je tožnica opravičena do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije v študijskem letu 2012/2013 in da višina štipendije znaša 101,78 EUR mesečno.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče zagrešilo kršitev pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, ker ni odločilo o prvostopenjski odločbi, kakor je to zahtevala tožnica in da je določno odločilo o višini dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča, kakor tožnici gre od 1. 11. 2012 do konca študijskega leta 2012/2013. Kakor navaja sama pritožba se predmetni socialni spor nanaša na dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča. Toženka tožnici tega dodatka ni priznala in je njeno pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila. Tožnica je v tožbi zahtevala, da se ji poleg osnovne štipendije dodeli dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča za čas od 1. 11. 2012 do konca študijskega leta 2013. Izrek sodbe sodišča prve stopnje je tako skladen s tem, kar je tožnica zahtevala.

V zvezi z navedbo toženke, da sodišče prve stopnje ni odločalo o prvostopenjski odločbi je potrebno povedati, da sodišče v skladu s 1. odstavkom 81. člena ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe. Dokončno odločbo tožene stranke je sodišče odpravilo in nato samo odločilo o višini dodatka k Zoisovi štipendiji tako, da je tožnici ta dodatek priznalo. Takšna odločitev je skladna z določbo 2. odstavka 81. člena ZDSS-1. Tožnica je zahtevala priznanje dodatka od 1. 11. 2012 do konca študijskega leta 2012/2013. V tem obsegu je zahtevala tudi plačilo zakonitih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila dodatka za izobraževanje do plačila. Tako je sodišče tudi razsodilo. Toženo stranko je zavezalo, da je tožnici dolžna plačati znesek 940,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z določitvijo zneska 940,83 EUR sodišče prve stopnje ni prekoračilo tega, kar je tožnica v tožbi zahtevala. Znesek je le matematično opredelilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednjo dejansko stanje, ki ga pritožba ne izpodbija. Tožnica je v vlogi za nadaljnjo prejemanja Zoisove štipendije z dne 4. 10. 2012 že navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in da bo stanovala na A. Ulici 10, B.. Tožnica je obiskovala C. fakulteto v B.. Začasno prebivališče je pri upravnem organu prijavila dne 15. 10. 2012, priložila ga je že vlogi za Zoisovo štipendijo, prav tako tudi pritožbi.

Pravna podlaga za rešitev predmetne zadeve je podana v določbah Zakona o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami - v nadaljevanju: ZŠtip). Dodatek je opredeljen v 26. členu. Na podlagi 30. člena štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje ali prevoz v primestnem ali medkrajevnem prometu. Navedeni določbi je pravilno uporabilo že prvostopenjsko sodišče (4. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po 30. členu ZŠtip je izrecno določeno le, da štipendistu, ki se izobražuje zunaj stalnega prebivališča, pripada dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Po 2. odstavku navedenega člena je minister, pristojen za delo, sicer pooblaščen za podrobnejši predpis kriterijev za določitev navedenega dodatka s podzakonskim aktom, vendar pa takšnega pooblastila minister v Pravilniku o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 45/2009 - v nadaljevanju: Pravilnik) ni izkoristil, saj je v citiranem pravilniku v 5. členu določba, kjer je določeno zgolj to, da Javni sklad Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendij vsako leto najkasneje do konca junija objavi poziv štipendistom, ki že prejemajo Zoisovo štipendijo, da v skladu z vsebino javnega poziva predložijo potrebno dokumentacijo za nadaljnje prejemanje štipendije.

Določbe 30. člena v zvezi s 26. členom ZŠtip ni mogoče razlagati niti uporabiti na način, kot se zavzema v pritožbi tožena stranka, to je, da bi moral bit izpolnjen pogoj prijave začasnega prebivališča za priznanje pravice do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča, že na dan začetka študijskega leta, to je z dnem, ko je štipendistu priznano nadaljnje uživanje Zoisove štipendije.

Pritožbeno sodišče je v zadevi Psp 571/2013 sicer res zavzelo stališče, da štipendist, ki na dan vpisa v izobraževalni program 1. 10. 2012 še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do dodatka za bivanje od začetka študijskega leta. Citirana odločitev pritožbenega sodišča ni v nasprotju s predmetno zadevo, saj tožnica niti ni zahtevala dodatka od 1. 10. 2012 dalje, od dneva ko ga je zahtevala, pa ima prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja.

Stališče v zadevi Psp 571/2013 je bilo v nadaljnjih postopkih pri pritožbenem sodišču tudi dopolnjeno in sicer tako, da je bilo v zadevah Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014, itd. zavzeto stališče, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. V takšnem primeru tudi ne gre za neko spremembo ali okoliščino, ki bi naknadno vplivala na samo pravico do štipendije oziroma na višino te štipendije. Pravica do dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča pri Zoisovi štipendiji izhaja iz 1. alineje 1. odstavka 30. člena ZŠtip, kjer je določeno, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča. Pri tem pa niti ZŠtip niti Pravilnik ne zahtevajo, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj kraja stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega ni vseboval tudi javni poziv za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Za odločitev v takšnih zadevah ni bistveno, da je štipendist prijavil prebivališče po 1. 10. 2012, gre za to ali je štipendist na navedeni datum dejansko živel v kraju šolanja, ki je izven kraja njegovega stalnega prebivališča. To, da tožnik živi izven kraja svojega stalnega prebivališča pa je dovoljeno dokazovati z vsemi dokazi ne zgolj s prijavo pri upravnem organu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.