Jedro

Obsojenčeve dejanske navedbe o tem, zakaj mu kazniva dejanja po njegovem mnenju niso dokazana, njegovi dvomi, izraženi v pravilnost ocene verodostojnosti posameznih dokazov ter izpostavljanje svojih in oškodovančevih osebnih lastnosti, ki naj bi narekovale drugačne dokazne zaključke, kot so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, po vsebini pomenijo oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je obsojenega J.V. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ (točka 1), kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ (točka 2) ter kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. in 25. členom KZ (točka 3). Za dejanje pod točko 1 mu je določilo kazen pet mesecev zapora, za dejanje pod točko 2 osem mesecev zapora in za dejanje pod točko 3 šest mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen šest let zapora. Odločilo je tudi, da je s soobtožencem dolžan nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka ter povprečnino 70.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je ob delni ugoditvi pritožbi zagovornice obsojenega J.V. in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je dejanje, opisano pod točko 1, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ropa po 1. odstavku 213. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, dejanji, opisani pod točkama 2 in 3 izreka prvostopenjske sodbe pa kot nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in obsojencu za dejanje pod točko 1 določilo kazen tri leta zapora, za dejanje pod točkama 2 in 3 eno leto zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni J.V. dne 07.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe razlogov o kršitvah zakona ter Vrhovnemu sodišču predlagal "oprostitev in ponovno sojenje na nevtralnem sodišču".

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v svojem odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala njeno zavrnitev, saj je neutemeljena glede na to, da ne navaja nobenih kršitev zakona, pač pa v celoti izpodbija le dejanske ugotovitve v sodbah prve in druge stopnje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki je namenjeno odpravi kršitev zakona po pravnomočno končanem kazenskem postopku in se lahko vloži: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obsojenec v obširni obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti niti izrecno in tudi smiselno ne zatrjuje nobene kršitve zakona. V zahtevi zgolj ponavlja posamezne navedbe iz svojega zagovora in zanika, da bi storil kazniva dejanja, za katera je bil obsojen. Ob tem dodaja, da pri njem ni bil ob hišni preiskavi najden noben predmet, ki bi izviral iz storitve kaznivih dejanj, da nobena priča ni potrdila, da bi bil on vlomilec in da je sodišče verjelo samo oškodovancu, čeprav ni predložil nobenega dokaza, da je posedoval stvari, ki naj bi mu bile ukradene. Dodaja, da je res sicer specialni povratnik in da je doslej zaradi vlomov "odsedel" več kot petnajst let zapora, da pa še nikoli ni nikogar oropal, vedno je jemal le denar, ne pa tudi tehnične predmete.

Obsojenčeve dejanske navedbe o tem, zakaj mu kazniva dejanja po njegovem mnenju niso dokazana, njegovi dvomi, izraženi v pravilnost ocene verodostojnosti posameznih dokazov ter izpostavljanje svojih in oškodovančevih osebnih lastnosti, ki naj bi narekovale drugačne dokazne zaključke, kot so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, po vsebini pomenijo oporekanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Iz tega razloga pa, kot je že bilo omenjeno, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Obsojenčevi pomisleki v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi niso vzbudili precejšnjega dvoma, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Ker tako razlogov, ki jih uveljavlja obsojenec, ni bilo mogoče upoštevati, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o obsojenčevi oprostitvi plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilih 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.