Jedro

Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove izterjati terjatev ali razpolagati s terjatvijo, ki jo ima do tožeče stranke po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1276/2014 z dne 11. 3. 2015 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 594/2015 z dne 17. 9. 2015 ter da se prepoved izterjave in razpolaganja s terjatvijo zaznamuje v registru neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES; da ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in pod izvršbo; da se izdaja za zavarovanje terjatve tožeče stranke v tem sporu in velja do izvršljivosti tega spora ter da ugovor ne zadrži izvršitve sklepa (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper sklep pravočasno vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščencu zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sklepa sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje o zadevi že izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedalo obremeniti ali odtujiti njej lastno nepremičnino ter ji prepovedalo razpolagati z motornim kolesom znamke A. ter nekaterimi drugimi premičninami. Pove, da v predmetni zadevi zahteva od tožene stranke povrnitev zneska 183.805,64 EUR, ki si ga je neupravičeno prilastila v letih 2013 in 2014. Navaja, da je po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007. Sklicuje se na pripravljalno vlogo z dne 3. 3. 2015, ki ji je priložila evidenco odtujene gotovine za leta 2007 do 2014 v višini 732.707,39 EUR. Trdi, da je z navedenim tožnica izkazala za verjetno, da obstoji terjatev zoper toženo stranko v tej višini. Glede na navedeno kot zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnica lahko doseže zgolj zavarovanje terjatve, ki jo vtožuje, torej zneska 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdi, da na navedeni znesek še niso obračunane zamudne obresti, stroški postopka in dodatnih 25.000,00 EUR, ki bi jih morala po navedenih sodbah plačati tožeča stranka. Ob vsem navedenem meni, da znaša terjatev tožeče stranke do tožene stranke precej preko 1.000.000,00 EUR, zaradi česar je v izogib povzročanju nove dodatne škode, ki bo v trenutku poplačila za tožečo stranko postala nenadomestljiva, predlagala izdajo nove začasne odredbe. Navaja, da vse, kar je bilo do sedaj zaseženo toženi stranki, v izvršilnem postopku nikoli ne bi doseglo zneska 732.707,39 EUR. V zvezi s tem natančneje pojasnjuje, zakaj stvari, najdene pri toženi stranki, niso vredne več kot 400.000,00 EUR. Pove, da policija pri hišni preiskavi ni našla preostanka gotovine, saj ga je tožena stranka skrila in od njega zelo dobro živi. Opisuje življenjski slog tožene stranke. Navaja, da tudi približno 25.000,00 EUR, kolikor dolguje tožeča stranka toženi stranki, ne bi bilo več mogoče najti v času izvršbe tožeče stranke zoper toženo stranko. Dalje pove, da čeprav ne bi bil celoten znesek v gotovini plačan toženi stranki, za tožečo stranko, ki bi ga morala plačati, predstavlja gotovino. Navaja, da četudi v reviziji ali s kakšnim drugim pravnim sredstvom uspe, tistega, kar bo pred tem plačala toženi stranki, od nje nikoli ne bo dobila vrnjenega. Na skrivanje premoženja tožene stranke po njenem mnenju kažejo rezultati hišne preiskave, v kateri je bil zasežen le neznaten del denarja, pretvorjenega v blago, gotovina pa ne. Trdi, da ne gre za pavšalno navajanje v smislu višine odtujenega denarja, prav tako ne gre za pavšalne navedbe v smislu izkupička za tisto, kar bo prodano na dražbi. Navaja, da je splošno znano dejstvo, kakšne cene dosegajo nepremičnine in premičnine na javnih dražbah, tako da ocena na višino 200.000,00 EUR ni pavšalna. Po njenem mnenju je z navedenim izkazala za verjetno nevarnost, da je zaradi dolžničinega skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena. Kot zmotno in neprepričljivo graja oceno sodišča prve stopnje o neprepričljivem zatrjevanju, da toženi stranki ne bi z izdajo začasne odredbe nastala niti neznatna škoda. Pove, da je tožena stranka sama navajala, da je brezposelna in da prejema denarno socialno pomoč. Meni, da tožena stranka denarne socialne pomoči ne prejema, zato ker bi bila do nje dejansko upravičena, saj nekje skriva najmanj 400.000,00 EUR. Prepričana je, da je z navedenim izkazala za verjetno, da bo tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Ob tem navaja, da je v zadevi, ki je izvršilni naslov za terjatev tožene stranke, že vložila revizijo ter da v primeru, če bo reviziji ugodeno, plačanega ne bo nikoli prejela vrnjenega, saj bo tožena stranka tudi ta denar skrila. Meni, da bi bila tožena stranka za svoje nepošteno delo, zaradi katerega je v kazenskem postopku, nagrajena še z dodatno pokojninsko dobo, ki ji je v primeru uspeha tožnice v reviziji nihče ne bi mogel odvzeti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) so določeni pogoji za začasno odredbo. Sodišče izda začasno odredbo zaradi zavarovanja denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

7. V predmetnem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka že predlagala izdajo začasne odredbe, ki je bila s sklepom dne 7. 11. 2014 tudi izdana, in sicer je bila za zavarovanje denarne terjatve tožeče stranke izdana začasna odredba s prepovedjo obremenitve in odtujitve toženkine nepremičnine, s prepovedjo razpolaganja z motornim kolesom A. in prepovedjo razpolaganja z nekaterimi premičninami (snežno frezo, dvema motornima kosilnicama, tekaško progo, sobnim kolesom, neodprtimi steklenicami vina in neodprtimi alkoholnimi pijačami, motorističnimi kombinezoni in okvirji). S pravnomočno odločitvijo o zavrženju ugovora tožene stranke (sklepa sodišča prve stopnje z dne 22. 12. 2014 in pritožbenega sodišča z dne 21. 5. 2015) je postala izdana začasna odredba pravnomočna.

8. Dne 12. 10. 2015 je tožeča stranka podala nov predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo izterjati terjatev ali razpolagati s terjatvijo, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke po sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1276/2014 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pdp 594/2015. 9. Sodišče prve stopnje je navedeni predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega (vključno s hišo) približno 400.000,00 EUR. Zavzelo je stališče, da je namen začasne odredbe doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Glede na 276. člen ZIZ lahko sodišče na upnikov predlog glede na okoliščine primera izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno, vendar je trditveno in dokazno breme o potrebnosti več začasnih odredb na upniku. Tožeča stranka (upnica) je smiselno zatrjevala, da je izdaja dodatne začasne odredbe potrebna za to, ker njena terjatev do tožene stranke znaša 732,707,39 EUR in ne zgolj vtoževanih 183.805,64 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi na dan vložitve predloga znašale 28.536,22 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je višina vtoževane terjatve v tem postopku, ki se edina lahko zavaruje z začasno odredbo, izdano v tem postopku, nižja od vrednosti, na katero je sama tožeča stranka ocenila predmete, ki so bili toženi stranki zaseženi (približno 400.000,00 EUR). Pravilno je tudi stališče, da je ocena tožeče stranke, da se bo s prodajo vsega zaseženega lahko poplačala največ do 200.000,00 EUR, pavšalna. V zvezi s tem ni mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da je splošno znano dejstvo, kakšne cene dosegajo nepremičnine in premičnine na javnih dražbah, ni namreč mogoče na podlagi statističnih podatkov o cenah prodanih predmetov na javnih dražbah sklepati, za kolikšno ceno bodo prodani konkretni zaseženi predmeti. Trditve o vrednosti zaseženih predmetov in nepremičnine ter o domnevni ceni, ki bi jo bilo mogoče zanje iztržiti, pa so sicer tudi dokazno nepodprte. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala potrebe po izdaji dodatne začasne odredbe in je bilo treba pritožbo že zaradi tega zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi.

10. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila 732.707,39 EUR, na pravilnost odločitve ne vpliva. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, se v sodnem postopku zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.

11. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevni preostanek gotovine, ki naj bi ga tožena stranka dobro skrila in od katere naj bi dobro živela, navedbe o življenjskem slogu tožene stranke in njenih dohodkih, za odločitev v zadevi niso pravno pomembne, zato se do njih pritožbeno sodišče ne opredeljuje (360. člen ZPP).

12. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje predlagano dodatno začasno odredbo zavrnilo že zaradi neizpolnjevanja pogoja za izdajo dodatne začasne odredbe, je pravilno ugotovilo tudi, da ni mogoče zaključiti, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke iz tega individualnega delovnega spora onemogočena oziroma precej otežena. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožeča stranka v predlogu ni izkazala nevarnosti, da je zaradi odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem s strani tožene stranke uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali precej otežena (pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ). Zgolj trditve o tem, da tožeča stranka nikoli ne bo dobila povrnjenega denarja od tožene stranke ter da bo tožena stranka skrila tudi denar, ki ga bo prejela po sodbi I Pd 1276/2014, ne kažejo na obstoj te nevarnosti. Tožeča stranka namreč ni predlagala dokazov za trditve o tem, da je tožena stranka porabila odtujeno gotovino za oblačila, torbice, ure, nakit in ostalo, da je nekje skrila najmanj 400.000,00 EUR ter da načina svojega življenja (vključno z nakupovalnimi navadami), kljub temu, da je brezposelna, ni spremenila. Enako velja za trditve, da je jasno, da tožena stranka nima nobenega namena, da bi tožeči stranki karkoli povrnila. Kot subjektivni pokazatelj skrivanja premoženja s strani tožene stranke tožeča stranka navaja plačilo odvetniških storitev, strošek vzdrževanja stanovanjske hiše, splošno znano višino življenjskih stroškov in dejstvo, da „moda“ ostaja na prvem mestu. Te trditve so povsem splošne, celo sama tožeča stranka pa priznava, da temeljijo deloma na govoricah. Tudi trditev, da naj bi imela tožena stranka tudi državljanstvo Bosne in Hercegovine, je dokazno nepodprta, poleg tega tožeča stranka niti ni navedla, v čem naj bi to dejstvo vplivalo na izkaz nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

13. Obsežne pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi ponavlja ali dopolnjuje navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe o tem, kakšen življenjski slog goji tožena stranka ter da očitno živi od denarja, ki naj bi ga odtujila tožeči stranki, ostajajo na ravni domnev ter so dokazno nepodprte, zato z njimi ne more omajati pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala niti neznatna škoda, neprepričljive. Tožeča stranka je v predlogu navedla le, da je tožena stranka brezposelna in da kaže videz uspešne poslovne gospe, ki ne čuti nikakršnega pomanjkanja. Trdila je, da je tožeči stranki od odtujenega denarja ostalo najmanj 400.000,00 EUR in da od tega denarja tožena stranka živi. Tudi te domneve tožeče stranke niso ustrezno konkretizirane, predlagani dokazi pa njihove resničnosti ne potrjujejo. V pritožbi tožeča stranka še navaja, da tožena stranka denarne socialne pomoči ne prejema iz razloga, ker bi bila do nje dejansko upravičena ter da nekje skriva najmanj 400.000,00 EUR. V zvezi s slednjim se sklicuje na govorice in življenjski slog tožene stranke in meni, da je jasno, da taka oseba od socialne podpore ne more živeti. Tovrstne trditve so zgolj ugibanje in domneve, na podlagi katerih sodišče ne more sprejeti sklepa, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

15. Tudi pritožbene navedbe, da je tožeča stranka v zadevi, ki je izvršilni naslov za izterjavo terjatve I Pd 1276/2014, že vložila revizijo, na ugotovitev, da tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve v tem individualnem delovnem sporu ne more vplivati. Ponavljanje, da bo tudi iz navedene zadeve izterjani denar izginil tako, kot je na le toženi stranki znano lokacijo izginil preostanek gotovine, je prav tako povsem splošno.

16. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bila tožena stranka za svoje nepošteno delo, zaradi katerega je v kazenskem postopku, nagrajena še z dodatno pokojninsko dobo, ki ji je v primeru uspeha tožeče stranke v reviziji nihče ne bi mogel odvzeti, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da kazenski postopek zoper toženo stranko po podatkih iz spisa še ni končan. Skladno z domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS pa velja, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).