Jedro

Rešitvi neugodnega učinka načela zaupanja v zemljiško knjigo za stranko, ki vanjo ni vpisana, je namenjen institut zaznambe spora. To pa ne pomeni, da stranka, ki želi svoj položaj zavarovati z začasno odredbo, tega ne more storiti. Gre za dvoje prirejenih sredstev za zavarovanje nedenarne terjatve, ki se ne izključujeta.

Za verjeten izkaz nevarnosti ne zadošča zgolj dejstvo, da je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik sporne nepremičnine in ima zato možnost, da z njo razpolaga. Čeprav gre za objektivno nevarnost, in upniku zato ni bilo treba zatrjevati in dokazovati, da nevarnost izvira iz dolžnikovega ravnanja (kot to velja za subjektivno nevarnost pri denarnih terjatvah), pa to ne pomeni, da zatrjevane nevarnosti glede vira (ki je lahko ravnanje tretjega, ravnanje dolžnika ali kaj drugega) ni treba konkretizirati.

Za obstoj objektivne nevarnosti mora biti ugotovljeno nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik z nepremičnino, katere lastnik je, lahko razpolagal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 26. 4. 2017 ugodi, sklep razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 26. 4. 2017 izdalo sklep, s katerim je ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine z ID znakom 000, odredilo, da se zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist tožnice vpiše v zemljiško knjigo ter odločilo o veljavnosti začasne odredbe. Ugovor, ki ga je zoper takšno odločitev vložil toženec, je s sklepom z dne 11. 7. 2017, ki je predmet pritožbenega preizkusa, zavrnilo. Ponovno je presodilo, da je tožnica z verjetnostjo izkazala vse pogoje, ki jih za izdajo začasne odredbe predpisuje 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

2. Zoper takšno odločitev toženec vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Vztraja, da izdaja začasne odredbe ni dopustna že zato, ker bi tožnica enake oziroma boljše učinke lahko dosegla z zaznambo spora, ki je manj intenziven poseg v lastninsko pravico toženca.

Presoja sodišča, da je z verjetnostjo izkazano, da je sporna nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank, je napačna, saj v času, ko se je hiša gradila, zunajzakonske skupnosti med njima ni bilo. To v nadaljevanju podrobneje obrazloži. Sodišču v tem delu očita prekoračitev trditvene podlage in kršitev razpravnega načela. Nadalje ni bilo upoštevano, da tožnica ni dala argumentiranih trditev, kdaj, kaj in kako je v nepremičnino vlagala in da je toženec trditvam o enakem deležu ugovarjal. Vsaj preuranjeni so zaključki o tem, da je gradnja potekala s soglasjem toženčeve matere. Glede tega bi jo moralo sodišče vsaj zaslišati. Izpovedbo toženca v razveznem postopku si je napačno razlagalo, pri čemer toženca ni zaslišalo. Napačna je ugotovitev glede predmeta darilne pogodbe.

Ne strinja se, da je nevarnost za bodočo uveljavitev (domnevne) tožničine terjatve z verjetnostjo izkazana. Za obstoj objektivne nevarnosti ne zadošča zgolj dejstvo, da lahko toženec kot izključni lastnik z nepremičnino razpolaga. Takšno stališče bi pripeljalo do situacije, ko bi bila v vseh pravdah, v katerih tretja oseba uveljavlja določene pravice na nepremičnini zoper zemljiškoknjižnega lastnika, ne glede na konkretne okoliščine, utemeljena izdaja začasne odredbe. Nevarnost mora biti konkretizirana. Takšno je tudi stališče sodne prakse in teorije. Tudi poseg v lastninsko pravico toženca ne more predstavljati neznatne škode. Zato zgolj pavšalne trditve tožnice o neznatni škodi ne morejo biti podlaga za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožencu, da je rešitvi neugodnega učinka načela zaupanja v zemljiško knjigo za stranko, ki vanjo ni vpisana, namenjen institut zaznambe spora (glej prvo točko prvega odstavka 79. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1). To pa ne pomeni, da stranka, ki želi svoj položaj zavarovati z začasno odredbo, tega ne more storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za dvoje prirejenih sredstev za zavarovanje nedenarne terjatve, ki se ne izključujeta. Takšno stališče je sprejeto tudi v sodni praksi.1

6. Vendar pa mora stranka, ki se odloči, da bo svoj položaj zavarovala z začasno odredbo namesto z zaznambo spora (ali poleg zaznambe spora), zadostiti strogim pogojem, ki jih predpisuje 272. člen ZIZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožencu, da tožnica tega ni zmogla.

7. ZIZ v 272. členu zahteva, da upnik poleg verjetnosti obstoja oziroma bodočega nastanka terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ) za izdajo začasne odredbe pri nedenarnih terjatvah izkaže še enega izmed naslednjih pogojev: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - nevarnost uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode, - ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik pa nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi z 270. členom ZIZ). Tožnica je zatrjevala obstoj pogoja po prvi alineji drugega odstavka in pogoja po tretjem odstavku 272. člena ZIZ.

8. Ker tožnica s tožbo zahteva, naj sodišče ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank (med drugim) sodi sporna nepremičnina in da je njen delež na tem premoženju ena polovica, bi morala verjetno izkazati, da obstoji nevarnost za uveljavitev te njene terjatve, to pa pomeni za delitev skupnega premoženja.2 Tega pa tožnici, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni uspelo izkazati.

9. Pritožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da za verjeten izkaz nevarnosti zadošča zgolj dejstvo, da je toženec v zemljiški knjigi vpisan kot izključni lastnik sporne nepremičnine in ima zato možnost, da z njo razpolaga. Čeprav gre za objektivno nevarnost, in upniku zato ni bilo treba zatrjevati in dokazovati, da nevarnost izvira iz dolžnikovega ravnanja (kot to velja za subjektivno nevarnost pri denarnih terjatvah), pa to ne pomeni, da zatrjevane nevarnosti glede vira (ki je lahko ravnanje tretjega, ravnanje dolžnika ali kaj drugega) ni treba konkretizirati. Povedano drugače: za obstoj objektivne nevarnosti mora biti ugotovljeno nekaj več kot le možnost, da bi dolžnik z nepremičnino, katere lastnik je, lahko razpolagal.3 Drugačno stališče sodišča prve stopnje je nesprejemljivo, saj bi to pomenilo, da bi bilo začasno odredbo s prepovedjo odtujitve in obremenitve mogoče in treba izdati vselej, ko je med strankama spor glede lastninske pravice na nepremičnini. To pa ne drži. Sodišče prve stopnje bi zato moralo, da bi lahko izdalo začasno odredbo, ugotoviti konkretno nevarnost, da bo tožnica, če bo v pravdi uspela, vseeno onemogočena v svoji terjatvi - to je možnosti, da v postopku delitve doseže delitev sporne nepremičnine.

10. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da za obstoj objektivne nevarnosti zadošča že možnost, da toženec, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik sporne nepremičnine, z njo razpolaga, ni presojalo ostalih navedb, s katerimi je tožnica zatrjevano nevarnost skušala konkretizirati, je to storilo pritožbeno sodišče. V zvezi s tem ugotavlja, da dejstvo, da se toženec ne strinja, da je sporna nepremičnina skupno premoženje, da zahteva tožničino izselitev in grozi s tožbo, ne izkazuje obstoja nevarnosti, da tožničine terjatve ne bo mogoče izpolniti oziroma bo njena izpolnitev otežena. Takšno ravnanje toženca pomeni le to, da med strankama obstoji spor, o katerem bo odločilo sodišče. Enako velja za zatrjevano dejstvo, da je toženec sporno nepremičnino obremenil s stavbno pravico. Iz pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice z dne 24. 5. 2016 (priloga B5) namreč izhaja, da je bila le-ta sklenjena z materjo toženca po navodilu upravnega organa v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja zato, ker napušč stavbe sega na sporno nepremičnino, to je parcelo ... k. o. X. Takšna stavbna pravica pa bodoče delitve skupnega premoženja ne ogroža, niti ne izkazuje namena toženca, da bi z nepremičnino, da bi preprečil njeno delitev, v bodoče razpolagal tako, da bi jo odtujil ali obremenil. 11. Tožnica je svoj predlog oprla tudi na trditev, da toženec s predlagano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode oziroma bo ta neznatna, saj je svojo nepremičnino že obremenil s stavbno pravico. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je v novejši sodni praksi uveljavljeno stališče, da načeloma velja, da je vsak poseg v lastninsko pravico za lastnika škodljiv.4 Zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved odtujitve in obremenitve za lastnika le neznatno škodo, saj je razpolagalna pravica bistven element lastninske pravice. Dejstvo, da je toženec nepremičnino že obremenil s stavbno pravico, na to ne vpliva, saj slednja, glede na vsebino pogodbe5, toženčevo lastninsko pravico omejuje v minimalnem obsegu. Drugih konkretnih trditev, s katerimi bi napolnila pravni standard neznatne škode, pa tožnica ni ponudila.

12. Ker morata biti za izdajo začasne odredbe kumulativno podani tako predpostavka po prvem kot ena od predpostavk po drugem odstavku 272. člena ZIZ, te slednje pa tožnica ni niti z verjetnostjo izkazala, je bilo že iz tega razloga treba pritožbi ugoditi in odločitev na podlagi tretje točke 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ spremeniti. Pritožbeno sodišče je sklep v točki I izreka spremenilo tako, da je ugovoru toženca ugodilo, sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo in predlog zavrnilo. O pritožbenih očitkih, ki se nanašajo na verjetnost terjatve, se ne izjavlja, saj so za odločitev nerelevantni.

13. Stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so del pravdnih stroškov. O priglašenih pritožbenih stroških bo zato odločalo sodišče prve stopnje v končni odločbi.

1 Primerjaj odločbe VSL II Cp 1587/2009, VSM I Cp 1522/2010, VSL I Cp 689/2012, VSL II Cp 408/2014 in druge. 2 Primerjaj sklep VSL I Cp 1110/2016 in I Cp 416/2017. 3 Primerjaj Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih in sodnih postopkih, stran 37 do 45; Zima, Začasne odredbe, stran 84; odločbe VSK I Cp 569/2004, VSL II Cp 151/2015, VSL I Cp 416/2017, VSC Cp 111/2005 in druge. 4 Primerjaj odločbo VSL I Cpg 527/2012, II Cp 1338/2016 in I Cp 416/2017. 5 Stavbna pravica se izvršuje le na 5m2 sporne nepremičnine oziroma nad njo.