Jedro

Ni mogoče, da bi imela partnerja drugačen delež na pasivni kot na aktivi strani, to pa tudi pomeni, da je ob upoštevanju polovičnega deleža na skupnem premoženju polovičen tudi njun delež, ki se nanaša na poplačilo posojila.

Da bi tožnica lahko pridobila stvarno pravico, bi morala izkazati dogovor o skupni gradnji, kar pa ne pomeni zgolj dogovora o tem, da bosta stranki investirali v izgradnjo podstrešnega stanovanja v soglasju z lastniki nepremičnine, temveč tudi, da bosta na podlagi takšnega dogovora nato vlagatelja pridobila ustrezen stvarnopravni delež.

Nedopustno je stališče sodišča, da se zaradi majhne vrednosti opravljenih vlaganj ta lahko poračunajo z večletnim brezplačnim bivanjem v stanovanju. V danem primeru namreč ne pridejo v poštev določbe o neopravičeni obogatitvi, temveč je potrebno zahtevek na vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči pri gradnji kot plačil za material in delo), ki so bila opravljena v času izvenzakonske skupnosti, obravnavati z vidika pravice do izplačila deležev vlaganja po 59. členu ZZZDR.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu, kolikor se ta nanaša na podredni tožbeni zahtevek (5. točka izreka), in glede stroškov razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, sicer se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi znesek 238.076,96 EUR, ki ga je tožena stranka pridobila s prodajo poslovnega deleža družbe F…, d.o.o., s sedežem T., pri čemer je delež pravdnih strank na tem skupnem premoženju enak in je tožena stranka dolžna na račun tožeče stranke nakazati znesek 119.038,48 EUR. V presežku, s katerim tožeča stranka zahteva višji znesek na račun prodaje poslovnega deleža ter ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi polovica nepremičnin parc. št. 334/1, 342/3 in 342/5 k.o. ... ter posledično izstavitev zemljiškoknjižne listine na njeno ime, oziroma plačilo zneska 150.000,00 EUR na račun vlaganj v omenjene nepremičnine, pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še o povračilu pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe v presežku nad dosojenim zneskom 106.538,48 EUR. Poudarja, da sodišče ni odločilo o ugovoru, ki ga je podala na zadnjem naroku, ob tem, ko je tožnica izpovedala, da je imela ob razpadu privarčevana skupna sredstva 25.000,00 EUR. Tožena stranka je takrat navedla, naj se znesek kot ugovor poračuna pri znesku, ki bo tožnici prisojen iz naslova vrednosti kupnine, prejete za delež podjetja. Ker je nesporno, da je tožnica ob razpadu življenjske skupnosti imela 25.000,00 EUR skupnega premoženja, je potrebno za znesek 12.500,00 EUR zmanjšati obveznost toženca glede izplačila tožnice iz prodaje poslovnega deleža. Tožeča stranka pa vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, pri čemer obširneje pojasnjuje predvsem razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da predstavlja poplačilo posojilne pogodbe z dne 20.11.2007 v višini 144.000,00 EUR obveznost v zvezi s skupnim premoženjem. Tožena stranka je namreč ob svojem zaslišanju pojasnila, da je kredit po predmetni posojilni pogodbi porabila za nakup avtomobilov, tožeča stranka pa je ob tem izrecno navedla, da ji je toženec avtomobil Toyota pokazal na računalniku in jo vprašal, če bi ga želela imeti. Tožnici je bil avto všeč, toženčevo vprašanje pa je razumela kot njegov darilni namen. Toženec se je namreč skušal izogniti plačilu davka, štela pa je, da ji je avto podaril. Podaril ji je tudi znesek 20.000,00 EUR, zato zneska vrednosti avtomobila v višini 40.000,00 EUR in 20.000,00 EUR ni mogoče šteti kot obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, ki bi bremenili obe pravdni stranki. Zgolj podredno tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da je sodišče znesek 144.000,00 EUR razdelilo na polovico z obrazložitvijo, da je vsaka izmed strank dolžna nositi polovico tega zneska kot obveznost v zvezi s skupnim premoženjem. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, saj je toženec izpovedal, da naj bi iz teh sredstev za nakup avtomobila Mercedes porabil približno 70.000,00 EUR, medtem ko je delež tožeče stranke za nakup njenega osebnega avtomobila znašal neprimerno manj. Ostanek denarja je porabil izključno toženec, kar bi sodišče moralo upoštevati. Tudi posojilno pogodbo je sklenil toženec v svojem imenu, pri čemer je evidentno, da je sredstva porabljal sam. Tožeča stranka pa ne nasprotuje, da se od prejete kupnine odšteje plačani davek od kapitalskega dobička. Glede ugotovitve solastninskega deleža na nepremičninah je sodišče v celoti sledilo izpovedbam tožene stranke ter prič J. L., F. J. ter S. V., medtem ko je izpoved tožnice ocenilo kot pavšalno in neizkazano. Med strankama ni sporno, da sta se v letu 1991 oziroma 2002 preselili v mansardno stanovanje, sporno pa je, ali je bilo zgrajeno z njunimi sredstvi in sodelovanjem ali ne. Tožnik je v dokaz svojih navedb predložil račune, ki datirajo z letnico 1995 oziroma 1996, torej ko sta bili v stanovanje stranki že vseljeni. Sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na izpoved priče F. J., pri čemer pa ne drži, da bi se njegova izjava skladala z izjavo tožene stranke. J. je izpovedoval neprepričljivo, skliceval se je na svojo pisno izjavo, ki pa je ni znal ustno potrdili. Povedal pa je, da sta delo nadzirala tako toženec kot njegov oče, tudi ni vedel, kdo je dela naročil. Sodišče je neskladja pri izpovedbi priče spregledalo in povzelo zgolj izjave, da ga je za dela najel oče toženca, ki naj bi dela organiziral, vodil in plačal. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priča J. L. je sovražno nastrojena do tožeče stranke, ima pa zagotovo interes v pravdi, zato je njena izpoved pristrana. Zmotno je stališče sodišča, da tožeča stranka s tem, ko je izpovedala, da je večino svojega zaslužka namenila nakupu hrane, oblek in šolskih izdatkov, ni prispevala k ustvaritvi skupnega premoženja. Tudi samo dejstvo, da je tožnica izpovedala, da je o gradnji odločal toženčev oče, ne izključuje skupnih vlaganj pravdnih strank. Tožnica je v času gradnje skrbela za dom in oba otroka ter se v podrobnosti gradnje ni spuščala, saj je to prepustila svojemu zunajzakonskemu partnerju. Le-ta je gradnjo financiral s skupnimi finančnimi sredstvi, seveda pa ima v pravdi interes, da to dejstvo zanika. Tudi iz izpovedi priče F. J. izhaja, da je pri gradnji nedvomno sodeloval tudi toženec, to izhaja tudi iz izpovedi priče J. B.. Nelogično je, da bi nekdo gradil brez načrtov, kdo bo v stanovanju živel in kakšni prostori bodo, zato je veliko bolj verjetno, da sta se pravdni stranki zaradi prostorske stiske dogovorili s staršema oziroma z očetom tožene stranke, da si bosta po dvigu hiše v mansardi uredili novo stanovanje. Vse priče so izpovedale, da se je hiša dvignila za eno nadstropje oziroma enodružinsko stanovanje. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tudi podredni zahtevek. Tožnica je svoje navedbe glede vlaganj precizno konkretizirala v pripravljalni vlogi z dne 21.7.2009, kot tudi vlogi z dne 14.9.2009, zlasti pa je vlaganja pojasnila ob svojem zaslišanju. Stranki sta v novem stanovanju s skupnimi sredstvi kupili okna, vrata, položili vse talne obloge, zaradi napak pri gradnji so bile potrebne tudi številne adaptacije izvedenih gradbenih del, popravili sta streho, uredili kuhinjo, spalnico, kopalnico, tožeča stranka pa je sodelovala tudi pri adaptaciji hiše oziroma dvorišča. Dela je potrdila tudi priča M. J.. Tožeča stranka je predlagala angažiranje izvedenca gradbene stroke, ki bi edinole lahko podal pravno relevantno mnenje. V nasprotju z zatrjevanimi predloženimi listinami je tudi zaključek sodišča, da tožeča stranka ni uveljavljala povrnitve vlaganj, ki se nanašajo na notranjo opremo. Napačna je odločitev, ko je sodišče zatrjevana vlaganja v opremo poračunalo z večletnim brezplačnim bivanjem v stanovanju, saj v tej smeri toženec ni podal nikakršnih trditev. Sodišče pa ne more odločati mimo zahtevka. Nedvomno je, da je do vlaganj v stanovanje prišlo, bodisi v opremo, bodisi v vzdrževalna dela, zato bi sodišče moralo slediti predlogu z izvedbo dokaza po izvedencu gradbene stroke, ki bi lahko ocenil vrednost vlaganj in določil deleže pravdnih strank.

Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) je premoženje, ki ga zakonca (oziroma z njima, upoštevajoč določila 12. člena istega zakona, izenačena zakonska partnerja) pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Med pravdnima strankama delež na tem premoženju ni sporen, saj ne izpodbijata zakonske domneve iz 59. člena ZZZDR o enakih deležih na ustvarjenem premoženju, sporen pa je obseg skupnega premoženja.

Pravdni stranki soglašata, da je v njuno skupno premoženje sodil poslovni delež na družbi F…, d.o.o. s sedežem T., ki ga je toženec prodal solastniku družbe za kupnino 450.000,00 EUR. V pritožbenem postopku tudi ni več sporno, da se od prejete kupnine odšteje plačani davek od kapitalskega dobička v višini 67.923,04 EUR, tako da neto znesek od prodaje poslovnega deleža po plačilu davčnih obveznosti znaša 382.076,96 EUR. Sporno pa je, ali je toženec s plačilom družbi A…, d.d., za obveznosti po posojilni pogodbi z dne 27.11.2003 poravnal skupen dolg obeh zakoncev, torej ali je vrednost posojila predstavljala pasivo skupnega premoženja, ki jo je mogoče poračunati od aktive, pridobljene s prodajo poslovnega deleža skupne družbe. Po določilu 2. odstavka 56. člena ZZZDR za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim kakor tudi svojim posebnim premoženjem. Zakonec pa ima pravico terjati od drugega zakonca povračilo tega, kar je ob poravnavi dolga, ki bremeni oba zakonca, plačal več, kot znaša njegov del dolga. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo najeto posojilo, pridobljeno v času izvenzakonske skupnosti, porabljeno za skupne potrebe. Pri tem niti ni pomembno, kolikšen delež je bil namenjen za plačilo kupnine za posamezna osebna vozila, saj skupno premoženje predstavlja enovit premoženjski režim ter se deleža partnerjev na njem raztezata na celoto in ne zgolj na posamezno stvar. Ni tako mogoče, da bi imela partnerja drugačen delež na pasivni kot na aktivi, to pa tudi pomeni, da je ob upoštevanju polovičnega deleža na skupnem premoženju polovičen tudi njun delež, ki se nanaša na poplačilo posojila. Aktiva bi bila manjša zgolj, če bi tožnica izkazala, da je bil del posojila namenjen za obveznosti v zvezi s posebnim premoženjem toženca, česar pa izrecno ni zatrjevala, še manj pa izkazala. Njene pritožbene trditve, da je bil del posojila njej podarjen (v obliki osebnega vozila in gotovine) pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj teh trditev predhodno tožnica v postopku ni podala. Njena izpoved ob zaslišanju, na katero se smiselno sklicuje, namreč trditvene podlage ne more nadomestiti, saj gre zgolj za sredstvo dokazovanja predhodno zatrjevanih dejstev, med katerimi pa ni obdarovanja med zakonci. Po povedanem se tako izkažejo za neutemeljene vse pritožbene navedbe tožnice glede napačnega poračunavanja pasive in aktive skupnega premoženja, zato je v tem delu pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo. Neutemeljena pa je tudi pritožba toženca. Ta je namreč na naroku 2.12.2009 navedel, da vztraja pri trditvah, da je dolg do podjetja A… skupen dolg skupnega premoženja. Zgolj, če sodišče temu ugovoru ne bo sledilo, je predlagal, da se ugotovi, da v skupno premoženje sodi tudi prihranek 25.000,00 EUR, kar naj se poračuna pri prisoditvi zneska, ki bo tožnici prisojen iz naslova vrednosti kupnine prejete za delež podjetja (list. št. 135 spisa). Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je dolg do podjetja A… skupen dolg pravdnih strank, ni bilo dolžno odločati o podredno postavljenem ugovoru. To pa tudi sicer ne bi bilo logično, saj je sodišče znesek 25.000,00 EUR, ki je bil tožnici izplačan iz posojila, že obračunalo v stanju skupnega premoženja, ko je kot pasivo prikazalo celotno vrednost posojila. Zato je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v obravnavanem ugodilnem delu v celoti potrdilo izpodbijano sodbo po določilu 353. člena ZPP.

Tožeča stranka v pravdi navaja tudi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi solastninski delež na nepremičninah parc. št. 1334/1, 342/3, 342/5 k.o. ... do ½ ter da je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njenega polovičnega deleža na tem premoženju v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je omenjeni tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker je ocenilo, da med strankama in toženčevimi starši, ki so bili v času vlaganj v stanovanjsko hišo njeni solastniki, ni bilo dogovora o pridobitvi lastninske pravice na zadevni nepremičnini v korist pravdnih strank, pa tudi, da pravdni stranki sami nista opravili takšnih vlaganj v nepremičnino toženčevih staršev, da bi se njena vrednost bistveno povečala. Med pravdnima strankama ni sporno, da so bila opravljena vlaganja v podstrešno stanovanje v hiši, ki je bila last toženčevih staršev, torej v tujo nepremičnino. Da bi tožnica na ta način lahko pridobila stvarno pravico, bi morala izkazati dogovor o skupni gradnji, kar pa ne pomeni zgolj dogovora o tem, da bosta stranki investirali v izgradnjo podstrešnega stanovanja v soglasju z lastniki nepremičnine, temveč tudi, da bosta na podlagi takšnega dogovora nato vlagatelja pridobila ustrezen stvarnopravni delež. Takšnega dogovora tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnica ni izkazala, saj v celotnem postopku sploh ni konkretno opredelila vsebine sklenjenega dogovora, torej kakšen solastniški delež naj bi se prenesel, katera dela so bila pogoj za učinkovanje stvarnopravnega dogovora in kdaj naj bi se opravil razpolagalni posel. Pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da dogovora, ki bi imel za posledico pridobitev stvarnega deleža na vtoževanih nepremičninah, ni bilo, dopušča pa možnost vlaganj za ureditev bivalnih razmer ob soglasju lastnikov nepremičnine. To pa za pridobitev solastninskega deleža seveda ne zadostuje. Prav tako je tožnica zgolj pavšalno zatrjevala, da sta s tožencem z vlaganji ustvarila novo stvar, česar pa dokazni postopek ni potrdil. Z gradnjo na tujem zemljišču je bilo mogoče pridobiti lastninsko pravico po določilu v času vlaganj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) le v primeru, da bi bil graditelj dobroveren, lastnik zemljišča pa se gradnji ne bi takoj uprl. Pravdni stranki v času gradnje nista bili dobroverni, zato se tudi ne moreta sklicevati, da sta z vlaganji, ki tudi sicer niso ustvarile nove stvari, pridobili lastninsko pravico na vtoževanih nepremičninah. Glede na navedeno je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi solastniški delež nepremičnine parc. št. 334/1, 342/3 in 342/5 k.o. ... do ½ ter posledično zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis tožničine lastninske pravice. Pritožbene navedbe, ki se v tem delu (2. točka pritožbe) nanašajo predvsem na dokazno oceno zaslišanih prič glede izvedbe opravljenih del, zato niso relevantne, saj ne glede na izvedena dela ob neobstoju ustreznega dogovora z lastniki nepremičnine, pravdni stranki stvarnega deleža na nepremičnini nista mogli pridobiti.

Vlaganja izvenzakonskih partnerjev v času njune partnerske zveze je treba presojati na podlagi določbe 2. odstavka 51. člena ZZZDR o premoženjskih razmerjih v času trajanja izvenzakonske skupnosti, torej je skupno premoženje partnerjev vse premoženje, ki sta ga pridobila z delom v času trajanja njune takratne zveze. V tem smislu pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi sodišče moralo kot skupno premoženje obeh pravdnih strank upoštevati celoten vložek obeh v vtoževane nepremičnine, četudi se ta ni izrazil zgolj finančno, temveč tudi v obliki dela enega od partnerjev. Strinjati se je sicer mogoče s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožnica vlaganja strank v adaptacijo stanovanjske hiše navedla zelo pavšalno, pa vendar je v pripravljalni vlogi z dne 21.7.2009 zapisala, da sta stranki skupaj kupili okna, vrata, kuhinjo, spalnico, kopalnico, položili vse talne obloge in opravili še več adaptacij že izvršenih gradbenih del. Da je pri gradnji sodeloval toženec, vsaj v nadzorni in organizacijski funkciji, je razvidno iz izpovedi priče F. J., ki je navedel, da sta delo nadzirala tako toženec kot njegov oče, pa tudi S. V., ki je opisal, da sta stranki „rihtali“ stanovanje, da bi se tja preselili. Tudi takšno delo pa je potrebno ovrednotiti kot vložek strank, ki predstavlja njuno skupno premoženje. Tožeča stranka je v postopku predlagala izvedenca gradbene stroke. Naloga slednjega sicer res ni, da ugotavlja dejansko stanje glede izvršenega obsega vlaganj, kar mora oceniti sodišče, temveč zgolj ovrednotenje dejansko ugotovljenih vlaganj. Ker pa je tožena stranka sama priznala, da sta stranki skupaj nabavili sanitarno keramiko in talne obloge ter da je toženec tudi z delom sodeloval pri gradnji, bi izvedenec moral oceniti najmanj omenjena vlaganja v stanovanjsko zgradbo. Ob tem pritožba utemeljeno opozarja, da je nedopustno stališče sodišča, da se zaradi majhne vrednosti opravljenih vlaganj ta lahko poračunajo z večletnim brezplačnim bivanjem v stanovanju. V danem primeru namreč ne pridejo v poštev določbe o neopravičeni obogatitvi, temveč je potrebno zahtevek na vrnitev vlaganj (tako vrednosti fizične pomoči pri gradnji kot plačil za material in delo), ki so bila opravljena v času izvenzakonske skupnosti, obravnavati z vidika pravice do izplačila deležev vlaganja po 59. členu ZZZDR. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča tožeči stranki ni omogočilo izvedbe vseh predlaganih dokazov, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na povrnitev polovičnega deleža vlaganj v vtoževane nepremičnine razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP). Ocenilo je, da je ostal neraziskan precejšen sklop dejanskih okoliščin, zato bi s postavitvijo izvedenca v pritožbenem postopku strankam lahko bila odvzeta ustavna pravica do pritožbe, hkrati pa z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje postopek ne bo bistveno podaljšan. Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka ponovno zasliši pravdni stranki o s strani tožnice zatrjevanih vlaganjih v objekt (ne pa v premičnine) ter se nato do njih posamično opredeli, pri čemer naj upošteva preostale izvedene dokaze, pa tudi dejstvo, da neangažiranost tožnice s samo gradnjo, glede na siceršnjo skrb za družino in dva majhna otroka, nikakor ne pomeni indica za to, da vlaganja niso bila izvedena s sredstvi in delom partnerjev v izvenzakonski skupnosti. Hkrati naj sodišče prve stopnje tudi pozove tožečo stranko, naj podredni zahtevek sedaj postavi kot glavni zahtevek, ki vsebuje tudi ugotovitveni izrek, da vlaganja sodijo v skupno premoženje pravdnih strank. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnica v tem postopku uveljavljala povrnitev vlaganj v notranjo opremo, saj takšnega zahtevka ni postavila, zato sodišče o njem utemeljeno ni odločilo. Vlaganja v stanovanjsko hišo namreč predstavljajo zgolj vlaganja v objekt, ne pa v njegovo opremo.

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za povračilo vlaganj v vtoževane nepremičnine sodbo razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer so napotki za delo že razvidni iz gornje obrazložitve.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4. odstavka 165. člena ZPP.