Jedro

Tožnik (zaposlen v davčni upravi) je 3 davčnim zavezancem opravil odmero davka na motorna vozila brez listinskih dokazov, da so vozila dejansko poškodovana in na tak način odmeril nižji davek na motorna vozila. Njegovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odst. 261. člena KZ, ki ga je storil z namenom, da bi sebi oziroma trem davčnim zavezancem pridobil protipravno premoženjsko korist. Zato je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 1. 2009, s katerim je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi in sklep št. ... z dne 24. 2. 2010, s katerim je bila zavrnjena tožnikova pritožba, nezakonita in se razveljavita (točka I/1 izreka); da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi še vedno velja in da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, pač pa mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka I/2 izreka); da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo, mu za čas od 9. 3. 2010 do 30. 4. 2011 priznati delovno dobo in mu izplačati pripadajoče plače z vsemi dodatki kot če bi delal ter odvesti vse davke in prispevke, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne plače (točka I/3 izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 5. 2011 do ponovnega nastopa dela izplačati vse plače z vsemi dodatki, ki bi jih prejel, če bi delal, in sicer neto zneske v celoti, davke in prispevke pa odvesti v višini razlike med že plačanimi dajatvami, obračunanimi od zneskov minimalne plače in plačami, ki bi jih prejel, če bi delal, vse to skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsake posamezne plače (točka I/4 izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek kot neutemeljen, ni pravilna. Tožnik je tekom postopka ves čas poudarjal, da se je njegov delodajalec s kršitvami seznanil že 1. 10. 2009, ko je Služba za notranji nadzor pri DURS-u izdala poročilo o opravljenem izrednem notranjem nadzoru št. ..., in da je to datum, od katerega je tekel 30 dnevni rok. Kronološko gledano je jasno, da je prišlo do kršitve drugega odstavka 110. člena ZDR, po katerem je pogodbo o zaposlitvi v takem primeru mogoče odpovedati kadarkoli do izteka kazenskega pregona (objektivni rok), vendar pa v 30. dneh, odkar se je izvedelo za kršitev (subjektivni rok). V danem primeru objektivni rok ni bil zamujen (saj kazenski pregon še ni zastaral), to pa ne velja za subjektivni rok, saj je od seznanitve z domnevnimi kršitvami (1. 10. 2009), do odpovedi pogodbe o zaposlitvi (23. 12. 2009) preteklo več kot 30 dni (v resnici skoraj tri mesece). V okviru 30 dnevnega roka se ni začel niti postopek izredne odpovedi (pisna obdolžitev je bila izdana 23. 11. 2009), kar pomeni, da postopek odpovedi ni bil več dovoljen in je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Delodajalec in pritožbeni organ sta tožnikov zagovor očitno zlorabila za to, da sta odpoved „umestila“ v okvir 30 dnevnega roka. Njegov zagovor v ničemer ni vplival na odločitev delodajalca, zaslišane tudi niso bile nobene priče, tako da ni mogoče reči, da se je delodajalec šele po zagovoru „seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved.“ Sklep o izredni odpovedi namreč v celoti temelji na navedbah v poročilu z dne 1. 10. 2009. Tožniku je bila pogodba odpovedana iz istih razlogov, ki so navedeni že v poročilu, zato gre pri trditvah, da so bili po zagovoru tožnika izvedeni še določeni dokazi, za navadno sprenevedanje. „Dokazi“, ki naj bi bili naknadno izvedeni, nimajo nobene neposredne zveze z razlogi za odpoved. Naknadno izvajanje dokazov lahko pomeni le, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do zagovora. Delodajalec po zagovoru delavca namreč ne more izvajati nekih dokazov, za katere delavec sploh ne ve, saj tega ZDR ne dopušča, če pa to že stori, bi moral delavcu omogočiti dopolnitev zagovora, torej da se opredeli tudi do teh dokazov. Če tožena stranka tega ni storila, je kršila drugi odstavek 83. člena ZDR in je že zato treba ugoditi tožbenemu zahtevku. Odločitev sodišča je v tem delu v nasprotju s sodno prakso in sicer s sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 44/2009 z dne 27. 9. 2010, po kateri je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR prekluzivni materialni rok in ga ni mogoče podaljševati. Glede na to, je jasno, da zagovor praviloma ne more biti trenutek, ko delodajalec izve za razlog oziroma za vse elemente očitane kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved. Še toliko manj pa lahko delodajalec na podlagi zagovora izvaja dokaze, ki so delavcu v škodo. Sodišče v obrazložitvi ne omenja nobenega naknadno izvedenega dokaza, ampak se pri vsebinskih razlogih glede vseh kršitev sklicuje izključno na poročilo. Če je torej tudi sodišče glede očitanih kršitev povzemalo ugotovitve iz Poročila, je jasno, da se je tožena stranka s kršitvami seznanila izključno na podlagi Poročila, zaradi česar je nadalje jasno, da je bila odpoved prepozna. Očitki glede dveh kršitev po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, niso bili utemeljeni. Glede prve kršitve (da je v 35 primerih trem davčnim zavezancem opravil odmero DMV brez listinskih dokazov, da so vozila dejansko poškodovana in na tak način odmeril skupaj 36.776,23 EUR nižji DMV, s čimer je zlorabil svoj uradni položaj ter ni opravil uradne dolžnosti tj. opravil odmere DMV skladno z navodili delodajalca po posebnem postopku – za poškodovana vozila bodisi zahteval račun o opravljenem popravilu v RS, bodisi odmero DMV opravil na podlagi hitrega vrednotenja po Eurotax-u) je tožnik pojasnil, da to ni res, saj je tudi notranji nadzor ugotovil, da so bile priložene fotografije poškodovanih vozil, da je delal po svojem najboljšem prepričanju in v skladu s predlogi, podanimi na delavnicah ter po navodilih, ki so bila objavljena. Rečeno je bilo, da lahko upoštevajo cenitev, slike poškodovanega vozila, račun o popravilu vozila ali pa pošljejo inšpektorja na ogled avtomobila. Upošteval je tudi navodila davčnega organa glede prijazne uprave, da naj gledajo na zavezance kot osebe, ki prijavijo vse in ne kot na potencialne goljufe. Njegova pojasnila tekom postopka niso bila ovržena, čeprav so bile zaslišane izključno priče, ki mu niso bile naklonjene. Tožnik tudi ni bil edini, ki je delal tako. Nikjer ni bilo rečeno ali zapisano, da je potrebno poleg fotografij zahtevati cenilno poročilo, račune o popravilu in druge stvari. Tudi okoliščina, da so posamezne osebe v krajšem obdobju uvozile več avtomobilov, ni bilo kar od nekdaj znamenje za sum za delo na črno. Glede očitkov, da bi se mu morale zdeti osebe sumljive, ker so pripeljale v tako kratkem času toliko avtomobilov, je toženec pojasnil, da ni nihče povedal, katero je tisto kritično število, ko bi se morala prižgati rdeča luč pri referentu. Glede druge kršitve (vračila okoljske dajatve na napačne TRR-je) – sodišče ni verjelo tožnikovim pojasnilom, čeprav je glede prve kršitve navedlo, da verjame, da je tožnik z omenjenimi osebami (A.A., B.B., C.C.) sodeloval in jim omogočil, da so se na črno ukvarjali s preprodajo uvoženih avtomobilov. V tem, da je tožnik istim osebam po eni strani omogočil pridobitev koristi, po drugi strani pa jih oškodoval, ni videti smisla, kolikor se zadevo ocenjuje skozi prizmo tožene stranke. V primeru ločenega obravnavanja obeh vrst očitkov bi stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje morda še lahko vzdržalo, skupno obravnavanje pa temu stališču spodkoplje temelj, saj tožniku preprosto ni mogoče očitati, da je sodeloval z določenimi ljudmi (in to dokazovati s tem, da so bili ti okoriščeni s kršitvami pod točko I), hkrati pa prezreti, da so bili ti isti ljudje oškodovani pri kršitvah pod točko II. Na koncu opozarja tudi na dejstvo, da tožnik ni nikoli bil uradna oseba.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pritožba pa se le pavšalno sklicuje nanje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi obširno, skrbno, nazorno in zanesljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v izogib nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema razloge sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala po izteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj naj bi se z domnevnimi kršitvami seznanila 1. 10. 2009, ko je Služba za notranji nadzor izdala poročilo o izrednem nadzoru. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to poročilo nosi bistveno težo za odločitev tožene stranke, vendar pa se je tožena stranka za izredno odpoved odločila šele po opravljenem razgovoru s tožnikom, ko je določene tožnikove navedbe še dodatno preverila. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2009 na strani 6, je tožena stranka po opravljenem zagovoru tožnika dne 30. 11. 2009 ponovno vpogledala navodila, ki so urejala odmero DMV in ugotovila, da ne obstaja navodilo DURS-a, v katerem bi bila predpisana tudi odmera na podlagi izjave priče o višini kupnine za vozilo, kar je zatrjeval tožnik v svojem zagovoru. Tako se je tožena stranka šele po tožnikovem zagovoru in preverjanju njegove izjave seznanila z vsemi bistvenimi elementi tožnikove kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je tožena stranka sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je izdala dne 23. 12. 2009, izdala znotraj 30 – dnevnega subjektivnega roka po 2. odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 63/2007). Tožena stranka po tožnikovem zagovoru ni izvajala nobenih dokazov, za katere tožnik ni vedel in bi mu morala omogočiti dopolnitev zagovora. Z vpogledom v navodila, za katera je tožnik trdil, da jih pozna in so objavljena, je le preverila tožnikovo navedbo, ki jo je podal na zagovoru, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožena stranka kršila tožnikovo pravico do zagovora iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Ker je zagovor pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih kršitev in da se izjavi o vseh bistvenih dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, o čemer obstaja veliko odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije med njimi npr. sklep opr. št. VIII Ips 267/2004 z dne 7. 12. 2004, sodba opr. št. VIII Ips 251/2012 z dne 2. 4. 2013 in sodba opr. št. VIII Ips 43/2013 z dne 27. 5. 2013, niti tožena stranka kot tožnikov delodajalec niti pritožbeni organ nista tožnikovega zagovora zlorabila za to, da bi odpoved umestila v okvir 30 dnevnega subjektivnega roka, kar neutemeljeno očita pritožba.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik prve kršitve, da je v petintridesetih primerih trem davčnim zavezancem opravil odmero DMV brez listinskih dokazov, da so vozila dejansko poškodovana in na tak način odmeril nižji DMV v ocenjeni vrednosti 36.776,23 EUR, s tem ravnal v nasprotju z 31. in 32. členom ZDR ter 93. členom ZJU, to njegovo ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS, št. 63/1994 - 95/04), ki ga je storil z namenom, da bi sebi oziroma trem davčnim zavezancem pridobil protipravno premoženjsko korist, ni storil, saj je ravnal po svojem najboljšem prepričanju in v skladu s predlogi, podanimi na delavnicah ter po navodilih, ki so bila objavljena ter da ni bil edini, ki je tako delal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo: - da je tožnik v 35 primerih „verjel“, da gre za poškodovano vozilo, - da so se ti primeri nanašali na tri davčne zavezance (A.A., B.B. in C.C.), ki so napoved za odmero DMV vlagali za vozila mlajša od štirih let, - da se je na vseh vlogah pojavljala ista pisava, ki je bila tudi pri podpisih o osebnem prevzemu potrdila o plačilu DMV, - da je ena oseba plačevala naloge za različne davčne zavezance, medtem ko pooblastila davčnih zavezancev tej osebi v spisih ni, - da se večina zneskov na računih o nakupu vozila gibljejo v taki višini, da je bil DMV odmerjen po najnižji stopnji 2 %, da je A.A. v obdobju od 20. 2. 2008 do 13. 5. 2008 predložil 18 vlog za odmero DMV in da je v vseh primerih potrdila o plačanem davku izdal tožnik, - da je A.A. kar deset vozil prodal naslednji dan po odmeri DMV, tako da vozila niso mogla biti poškodovana, saj jih v enem dnevu ni moč popraviti, - da je B.B. v obdobju od 23. 1. 2008 do 14. 4. 2008 predložil kar 14 vlog za odmero DMV in da je vsa potrdila izdal tožnik in da so bila vsa vozila registrirana najkasneje v štirih dneh po izdaji potrdila, kar je za poškodovana vozila nemogoče. Enako je bilo ugotovljeno tudi za C.C.. Kljub vsem tem sumljivim situacijam in okoliščinam, teh enih in istih zavezancev ni spremljal ali podal kontrolorju na davčnem uradu predloge, da se vozila in zavezanci preverijo. Tožnik je imel na voljo vrsto možnih ukrepov, da bi trditve preverjal, vendar tega ni storil. Ker je šlo v primerih vseh treh zavezancev za veliko število avtomobilov v kratkem obdobju, bi se tožniku, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, morala „prižgati rdeča luč“, ne da bi mu kdo povedal kolikšno je kritično število uvoženih avtomobilov. Tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja po 3. odstavku 261. člena KZ.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s tožnikovo drugo kršitvijo in sicer vračilom okoljskih dajatev na transakcijske račune občanov, ki niso bili upravičeni do vračila. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bila okoljska dajatev različnih zavezancev kar sedemnajstkrat plačana D.D., štirikrat E.E. in dvakrat F.F., čeprav ti niso bili upravičeni do vračil. Sodišče prve stopnje je vsako očitano kršitev, tako prvo kot tudi drugo, pravilno obravnavalo, izvedlo je vse potrebne dokaze, zato pritožbenih navedb, da ni smiselno, da bi se tožniku po eni strani očitalo, da je z določenimi ljudmi sodeloval, istočasno pa so bili ti oškodovani zaradi tožnikove druge kršitve, ni mogoče upoštevati. V zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnik ni nikoli bil uradna oseba, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik pooblaščena uradna oseba za odmero DMV in vračilo okoljske dajatve. Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da ima tudi to tožnikovo ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic po 3. odstavku 257. člena KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008. Sodišče prve stopnje je tako pravilno in utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka pravilno in pravočasno izpeljala postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, ki je s svojimi kršitvami pogodbenih in zakonskih obveznosti storil kršitve, ki imajo vse znake kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in je tako podan odpovedni razlog po 1. alineji 111. člena ZDR, izpolnjen pa je tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR, saj je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, zato ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Posledično pa je pravilno zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Glede na navedeno pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo podlago v 353. členu ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožeča stranka ni priglasila.